Gostilna Gorjanc: novo obdobje furmanske gostilne

Gostilne v okolici Ljubljane imajo veliko prednosti pred tistimi v samem centru. Strežejo namreč manj izumetničeno hrano in imajo veliko prostora za parkiranje. Dobra juha, resen kos mesa in avto, ki nima težav s strogo redarsko službo. Govorimo o obratih tako na domžalski strani, proti severu, kot na primorski strani ali proti Barju. Med obrati, ki so izkoriščali to naravno danost, je tudi Gorjanc, včasih gostilna, zdaj pa že nekaj časa restavracija s prenovljenim vrtom in notranjostjo, pa tudi malce bolj sodobnim pristopom h kuhi. Da o (pre)velikem hotelu v ozadju niti ne govorimo. Večina reči, ki so jih uvajali v preteklosti, pa je ostala: poceni kosila in malice, polnjene paprike in telečje prsi, florentinec, različne oblike piščanca, pozimi koline in še bi lahko naštevali.

Naše moštvo se je v prenovljeni gostilni znašlo že nekajkrat, zato smo lahko na nekaterih mestih razmeroma podrobni. Recimo: pri Gorjancu imajo zdaj svoj kruh in krušna peciva, poskusili smo jih z olivami in čebulo. Med hladnimi zgodbami ponujajo karpačo iz bučk ali korektnega govejega, v katerem mrgoli rukole. Poskusili smo tudi goveji jezik v solati in izjemno klasično solato iz govedine z veliko čebule. Po novem je v omenjeni kategoriji veliko solat, tudi s tuno, pa solata cezar, klasični kapreze, solata s pečenim pršutom in še bi lahko naštevali. Tudi pri juhah se osnovna ponudba gostilne, pardon, restavracije, ni spremenila. Kljub temu da se radi pohvalijo, da imajo v kuhinji novo, mlajše moštvo, imajo solidno govejo juho, težak ričet s prekajenim šinkom, v poletnem času pa gost lahko poskusi izjemen gazpačo in nepretresljivo hladno kumarično juho z orehi.

Pri toplih jedeh so že pred časom začeli uvajati mlade sire, ki jih popečejo v družbi s tartufi ali pinjolami in pestom. V isti zgodbi so še šampinjoni z gorgonzolo in praženi rakci s pinjolami in (spet) rukolo ter žabji kraki. Treba je povedati, da smo predjedi v glavnem pokrivali z Verusovimi belimi vini, a v spomin se je celo bolj vtisnil dišeč in lahek Saksidov cabernet sauvignon, katerega kozarec nas je stal nepretiranih 1,3 evra. Nekje v uvodu smo omenili telečje polnjene prsi. Boljših v tem delu države verjetno ne boste dobili. Pražena jetrca, ki sodijo bolj v ponudbo klasičnih malic, so se odrezala prav tako zelo dobro, piščančja bedrca pa so bila celo preobilna. Malce lažje je, če se lotite puranovih rezancev z beluši ali svinjske ribice s kajmakom, osebno pa sem zmeren oboževalec Gorjančevih špinačnih rezin. Ribe? Tu se ponudba kar malce zaustavi. Kalamari in škampi morda niti ne sodijo v te kraje, je pa vprašanje, ali ne bi restavracija, kar hočejo biti, v tem delu ponudbe bolj popazila na jedca tudi z lokalnim pristopom.

So pa zato v novem času presenetili z moderno sladico. Tiramisu iz kozarca je ena najboljših sladic zadnjega časa, čeprav gre v bistvu za zelo klasičen recept. Še vedno imajo svoje torte (doboš in marcipanovo) in vojsko zavitkov (poskusili smo mareličnega z vaniljevim sladoledom ter mešanico jabolka in skute), sufle pa smo preskočili. Mimogrede, če na Brezovici samo malicate, je cena globoko pod desetimi evri, če pa se odločite za kompletno večerjo, bi že morali imeti kakih 20 ali 25 evrov na osebo.

Povzetek

Tradicionalna "priljubljanska" gostilna, ki hoče z modernimi potezami ponuditi več. Spodaj podpisanemu konservativcu so bili stari časi polnjene teletine, govejih juh in kolin tako všeč, da si ne bi želel, da jih novi hotel povozi.

Vinska karta včasih je, včasih pa je ni. A sodobni časi jo zahtevajo, čeprav se najdejo v ponudbi dobre stvari. Brda, Vipava, nekaj Štajercev in tudi kak Hrvat.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.