Gostilna Janežič: nekdanja Zidarjeva rezidenca ob Pšati

Da ne bo pomote, Ivan Zidar, nekoč najbolj mogočen slovenski direktor, se je rad pokazal še v nekaterih naših gostilnah in vsem je bilo skupno, da kuhajo tisto, čemur rečemo dobra domača hrana, medtem ko nobena od njih ni imela preobilne vinske karte. Tudi zato je imel gradbinec z najmočnejšim stiskom roke v regiji v avtu vedno nekaj steklenic zase, za rezervo.

Pri Janežiču imajo med občinstvom razmeroma veliko tistih, ki se želijo podobno kot pri Ančki ali pri bližnjem Pečnikarju najesti solidne goveje juhe in osnovnih mesnin, kot sta ocvrti piščanec in telečja pečenka. Že vinska karta je težava – točijo bolj ali manj le odprta vina, pa naj gre za zelenega silvanca, beli pinot, cviček, refošk, kabernet ali teran. Občasno najdejo kakšno buteljko, ki se zdi bolj darilo gospodarju kot del redne ponudbe. Nazadnje smo od začetka do konca pili nepretresljivo belo zvrst, ki jo je menda prispeval Stojko Kristančič. Morda je bil pa Davor, kaj pa vemo – nekoč smo pri njih po čistem slučaju dobili Erzetičev Don, pred časom pa Santomasovo malvazijo…

Kakorkoli, vino je šlo na narezek, eno temeljnih jedi v gostilni, ki se hvali z več kot 80-letno tradicijo. Dobili smo konkretno dozo domače salame, par kolutov klobase, želodec in šunko s hrenom in razmeroma mehak pršut. Zraven pa trdo kuhano jajce, gobico ali dve, kisle kumarice, ki so bile res kisle, in podpovprečen sir. Imajo pa v Pšati v hladnem delu jedilnika še tatarski biftek (za 21 evrov) in morsko solato, pa tudi kakšen karpačo naredijo. A kot smo napovedali v uvodu, so dobri z juhami. Poleg gobove imajo govejo, ki ji lahko dodajo žlinkrofe, rezance ali palačinke, oprostite, fritate. Lahko zapišemo, da našega omizja niso razočarali in ko bomo nekoč pisali samo o goveji juhi, bo gostilna Janežič med najboljšimi v naših krajih.

Veliko manj imajo povedati pri toplih predjedeh. Dobite lahko sicer marsikaj od ocvrtega sira do šampinjonov in žabjih krakov, a največ je različnih testenin, ki jih potem vključujejo tudi v različne trise. Toda jedci pri besedi Janežič gotovo ne pomislijo najprej na testenine. Pravzaprav je obratno. Najboljši so gotovo krače, pečenke in ocvrt piščanec. Pri glavnih jedeh je seveda še nekaj presežkov, ki pa ne podrejo klasične zgodbe. Brancin in žrebiček se skoraj ujemata s ponudbo kalamarov, škampov in drugih podobnih jedi iz kultur, ki gojijo drugačna nedeljska kosila. Mi smo seveda bolj patriotski. Zaželeli smo si telečje krače, ki so jo obljubljali, potem pa jo je kar naenkrat zmanjkalo. Zamenjala jo je pečenka istega izvora, malce presuha, s praženim krompirjem in solato. Bolje je bilo z ocvrtim piščancem in z orjaškim telečjim po dunajsko.

Na tem mestu je treba poudariti, da je Janežič ob nedeljah zelo drugačna gostilna kot ob delavnikih, ko se natakarji lahko gostom veliko bolj posvetijo. So pa verjetno gneče ob konicah lastnikom gotovo bolj všeč kot našemu moštvu, ki svetuje obisk na kakšen zmernejši popoldan, ko lahko v miru pomalicate tudi dobro uležan biftek z zelenjavo ali z ocvrtki, v sezoni pa celo v sodelovanju z regratom.

Sladice. Imajo vse žive palačinke, tudi takšne z marelično marmelado, ki jih ima zgoraj podpisani najraje. Ponujajo še torte, rezine, sadne kupe, hišno gibanico, panakoto, sladoled (že kar preveliko izbiro) in dnevni zavitek. Jabolčni je bil med našimi obiski vedno v dobri formi in tudi dodatek vaniljevega sladoleda ni bil slaba izbira.

Povzetek

Gostilna v okolici Ljubljane, ki zaobjame tudi goste z bogatega domžalskega konca. Imajo vse, kar hočete, od zrezkov do rib in kalamarov, a najbolje se vam bo godilo, če ne komplicirate. Goveja juha in mesnine (po slovensko) so najboljša odločitev.

Vinske karte v kakšni posebni obliki nimajo. Vina so na kozarec (teran, cviček, kabernet, zeleni silvanec), le redko imajo tudi kakšno buteljko.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.