Sobota, 23. 3. 2024, 22.20
8 mesecev
Slovenska zasedba, ki se ne ukaluplja: "Mariborščina ni ljubezenska govorica" #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,49
Basist Matej Kosmačin in pevec zasedbe Alo!Stari Tine Matjašič sta prepričana, da bi se v glasbi družili, čeprav večjega uspeha ne bi dosegli že s prvim izdanim singlom.
Mariborska skupina Alo!Stari, ki se je že na začetku poti proslavila z uspehom prvega singla Nea vem kam, letos obeležuje pet let delovanja. Spregovorili smo o njihovem novem albumu, povedali pa so tudi, ali bodo ustvarjanje nadaljevali v mariborski mestni govorici. Kot sta potrdila člana zasedbe Tine Matjašič in Matej Kosmačin so pri pisanju v mariborščini pravi mojstri.
Mariborsko skupino Alo!Stari sestavljajo Tine Matjašič, Matic Mlakar, Jernej Metež, Matej Kosmačin in Tomaž Medvar. Do zdaj so izdali en studijski album, 26. marca pa izide njihov drugi z naslovom Sem prii, nič ti neom! V aprilu, ko bodo obeležili tudi pet let delovanja, pripravljajo večja koncerta v Ljubljani in Mariboru.Letos aprila praznujete pet let delovanja. Ste v obstoječi zasedbi nastopali že prej?
Tine Matjašič (pevec): Poznamo se že zelo dolgo časa, iz takih in drugačnih skupin. Ampak prej v tej zasedbi dejansko nismo delali skupaj.
Matej Kosmačin (basist): Smo pa vsi že igrali eden z drugim v drugačnih zasedbah.
Tine Matjašič (pevec): Tudi značajno se zelo dobro poznamo med sabo. Skupaj smo se zbrali pred petimi leti in še vedno vztrajamo v isti zasedbi.
Kaj boste predstavili na novem albumu in kakšna je bila vaša pot od prvenca do zdaj?
Tine Matjašič: Začelo se je s slovitim komadom Nea vem kam, ki je bila pesem, za katero smo si rekli: "Dajmo nekaj poskusiti". In potem se je zgodil "puf", nek preboj. In od takrat do danes ta ustvarjalna žilica še ni popustila. Zdaj z novim albumom Sem prii, nič ti neom nadaljujemo našo rdečo nit. Mogoče smo pri nekaterih pesmih še malo bolj neposredni, kot smo bili prej.
Matej Kosmačin: Malo bolj družbenokritični in malo bolj samokritični.
Tine Matjašič: Oboje, da ne kritiziramo zgolj družbe, ampak znamo pokritizirati tudi sebe. Ker je pri ljudeh dostikrat prisotna lastnost, da znajo dosti povedati o drugih, o sebi pa ne. A če najprej ne znaš pokritizirati sebe, ne moreš drugih. Enostavno.
Matej Kosmačin: To je tudi glavno sporočilo tega drugega albuma.
"Mogoče smo vanj malo zapakirali naša leta, v času, ko se ukvarjamo z dojenčki in majhnimi otroki, ko ne spimo. Dejansko pa govori o tem, da bi vsak moral tisto, kar se mu zgodi čez cel teden, ob koncu tedna stresti ven, vso slabo energijo. Najboljše je to storiti na koncertih, in če je treba, tudi do jutra," je o najnovejšem singlu povedal pevec zasedbe Tine Matjašič.
Zakaj ste se odločili za tak naslov, ima kakšen drug pomen?
Matej Kosmačin: V bistvu niti ne, to poznamo samo v Mariboru.
Tine Matjašič: Gre za običajno "foro". Tudi če pogledamo naslovnico, sta na njej dva "mulota" s cigareto v roki. Ko si bil mlajši in si šel ob koncu tedna ven, se je vedno našla skupina ljudi, ki je delala "sranje". In če si slišal zloglasni "Sem prii, nič ti neom", je to pomenilo, nikoli ne hodi tja, samo beži od tam. Če pogledamo današnjo mladino, vidimo, da so točno takšni kot otroci s cigaretami, ki mislijo, da so že marsikaj doživeli, v bistvu pa še nimajo pojma, kaj jih čaka.
V čem se skupina Alo!Stari razlikuje od preostalih skupin mlajše generacije?
Kaj lahko povesta o najnovejšem singlu (z naslovom Spali bomo te ko bomo mrtvi), ki tudi napoveduje prihajajoči album?
Tine Matjašič: Mogoče smo vanj malo zapakirali naša leta, v času, ko se ukvarjamo z dojenčki in majhnimi otroki, ko ne spimo. Dejansko pa govori o tem, da bi vsak moral tisto, kar se mu zgodi čez cel teden, koncu tedna stresti ven, vso to slabo energijo. Najboljše je to storiti na koncertih, in če je treba, tudi do jutra.
"Mogoče to težje razume nekdo, ki ni nikoli stal na odru, ampak tisti trenutek, ko ti polna dvorana vrne besedilo, to so za nas neopisljivi občutki," pove Matjašič.
Kakšni občutki vas prevevajo na odru in ob odzivih vaših oboževalcev ter zakaj vam je ustvarjanje všeč?
Matej Kosmačin: Na vprašanje lahko odgovorim z vidika, da smo polprofesionalna skupina. Vsi imamo službe, družine in obveznosti. Koncertni del je zato neke vrste sprostitev. Se pravi, mi "gremo ven". Ne gremo ven, (v smislu veseljačenja, op. a.), ampak gremo ven (se sprostimo, op. a.). Več ali manj se na koncertih zabavamo, zato tega ne jemljemo toliko kot delo. So nekateri koncerti, ki zahtevajo malo več zbranosti. Tako da ne vem, zakaj bi to nehali delati?
Tine Matjašič: Mogoče to težje razume nekdo, ki ni nikoli stal na odru, ampak tisti trenutek, ko ti polna dvorana vrne besedilo, to so za nas neopisljivi občutki. Ne moreš jih poznati, če jih nisi nikoli doživel. Gre za evforično vzdušje, ki je noro, in tudi zaradi tega to delamo. Ker ti daje nek smisel.
Matej Kosmačin: Imeli smo to srečo, da nam je sploh uspelo. Veliko zasedb se trudi, ampak nekako ne gre in ne uspe. Mi pa smo imeli to srečo, da je šlo.
Koncertni del je zanje neke vrste sprostitev.
Čutite pa, da morate skrbeti in ohranjati svoje poslušalstvo in oboževalce?
Matej Kosmačin: To pa vedno, seveda. Zdaj je v ospredju delo, prej je bila zabava. To pomeni načrtovanje, kaj bomo izdali, kdaj bomo izdali, kdo bo poskrbel za kaj. V ozadju je veliko nekega dela, ki ga nihče ne vidi.
Tine Matjašič: To pomeni tudi načrtovanje precej časa vnaprej.
Matej Kosmačin: To, kar slišijo poslušalci, sta dva koraka nazaj, mi že delamo naprej. Zadaj se skriva polno dela, a vseeno nimamo jasne ločnice, kaj je delo in kaj zabava.
"Imeli smo to srečo, da nam je sploh uspelo," pove Matej Kosmačin.
Kdaj z zasedbo vadite in od kod črpate ideje za skladbe?
Tine Matjašič: Dejansko vadimo samo enkrat na teden, takrat si res samo za to vzamemo čas. Ponavadi za skladbe jaz dobim neko sestavljeno idejo, kaj naj bi povedali in potem skupaj aranžiramo ter zapakiramo zadevo do konca, da ima smisel.
Matej Kosmačin: Tine je "glavca", mi pa smo "delavčki". In postavimo tako, kot je slišati tudi na koncu. Nekdo mora imeti kreativno roko nad vsem, ne morejo je imeti vsi, ne gre.
Tine Matjašič: Ravno smo se pogovarjali o tem, da je v skupini zelo težko imeti demokracijo. Čeprav smo si podobni v nekaterih stvareh, se, sploh pri pogledih na glasbo, razlikujemo. Vsi imamo popolnoma drugačne poglede, poleg tega pa še pet egov v skupini. Moraš narediti tako, da so ti zdravi.
Imamo tudi producenta, našega kitarista Matica Mlakarja, ki že dolgo dela z različnimi drugimi skupinami, predvsem v metalu, ki ga producira največ. Veseli smo, da imamo takega človeka v skupini.
"Ravno smo se pogovarjali o tem, da je v skupini zelo težko imeti demokracijo. Čeprav smo si podobni v nekaterih stvareh, se, sploh pri pogledih na glasbo, razlikujemo," ugotavljata sogovornika.
V mesecu, ko obeležujete jubilej, boste odigrali tudi dva večja koncerta, enega v Ljubljani, drugega v Mariboru. Najbrž boste predstavili novi album, ali pripravljate tudi kakšno presenečenje?
Tine Matjašič: Glavno presenečenje bo to, da lahko sami sebi dokažemo, da imamo dovolj energije, da odigramo toliko skladb. Zaigrali jih bomo skoraj trideset. Če normalen poprock band igra 30 skladb, je to okoli tri ure. Mi se bomo morali zelo potruditi, da bo koncert trajal več kot uro in pol, ker so komadi zelo hitri in energični.
Pripravljamo tudi nekaj presenečenj večera. Glavno je, da naredimo še boljši koncert, kot smo ga imeli nazadnje že tukaj, kjer sedimo danes, v Kinu Šiška. Tega se zelo veselimo.
Od kod se je porodila ideja, da ustvarjate v mariborskem narečju?
Matej Kosmačin: To smo mi. Najlažje delaš v tem, v čemer si dober. In v tem smo prav dobri, torej v mariborščini, to znamo res dobro. Smo mojstri mariborščine.
Tine Matjašič: Dejansko je bolj ritmična in ne toliko spevna mestna govorica.
Matej Kosmačin: Poleg tega mariborščina ni ljubezenska govorica, je pa dobra kot družbenokritični jezik, če želiš nekaj takega izpostaviti. V bistvu gre vse z roko v roki.
Tine Matjašič: Poleg tega smo tudi direktni in precej cinični. In to so tri zmesi, ki zelo spadajo skupaj, začenši z mariborskim raperjem Emkejem, ki je precej hitro začel z rapom v naši mestni govorici. Mi smo v to vnesli tudi to, kar nam je všeč glasbeno.
Torej od mariborske govorice ne boste odstopali? Tudi če se vam odpre trg v tujini?
Tine Matjašič: Ne, zagotovo ne.
Matej Kosmačin: To je ta projekt. Vsaka naslednja stvar, ki bi šla v tujino in če ne bi bila taka, kot je, ne bi bila isti projekt. Dovolj sestavin se je za ta projekt postavilo na pravo mesto. Takoj ko se bo nekaj spremenilo, ni nujno, da bo dobro.
Katerih tematik se dotikate v svojih pesmih in katere prevladujejo?
Tine Matjašič: Veliko je samoizpovednih, zelo malo imamo ljubezenskih, razen dveh Zalubo in Glavno, da midva sma skup. Tudi naše prve pesmi so nastale iz neuresničenih ljubezni.
Matej Kosmačin: A iz druge strani. Bolj iz jeze o ljubezni. Ni enako.
Tine Matjašič: Nekdo mora govoriti tudi o tistih grdih straneh življenja, ki smo jih vsi doživeli ali pa jih še bomo.
Ali imate tudi kakšne vzornike (v Sloveniji in širše), na katere se vsaj malo ozirate?
Matej Kosmačin: Vzornik je vsak, ki je bil pred nami. Vsakega od njih smo "čuli" in poslušali. Od Siddharte do Big foot mame, če govorimo o Sloveniji. Meni so to vsi vzorniki, zdaj pa lahko z njimi skupaj igramo.
Tine Matjašič: Za nas je verjetno Siddharta tista, ki je orala ledino. In če je njim uspelo, smo tudi drugi dobili drugačen zagon. Zakaj ne bi tudi nam? Uspeh je vseeno relativen pojem.
Vas je uspeh prve pesmi, ki ste jo s skupino izdali, presenetil?
Tine Matjašič: Ja, zagotovo. To je bilo nepričakovano. O čem takem sploh nismo razmišljali.
Matej Kosmačin: Ne moremo reči, da se je skupina sploh porodila kot kakršnakoli šala, ampak na začetku ni bilo cilja. Pač, vključili, "zapakirali" smo mariborščino in naša besedila v pesmi. Vse se je stopnjevalo.
Tine Matjašič: Začelo se je s tem, ko smo rekli: "V skupino vložimo prvih tisoč evrov, posnamemo videospot in singel. In potem vidimo, če bo iz tega kaj nastalo." In hvala bogu se je zgodilo in danes smo tu.
Torej lahko rečemo, da bi vas ljubezen do glasbe, čeprav se ne bi zgodil vaš prvi večji preboj na sceno, še vedno gnala naprej.
Tine Matjašič: Ja, zagotovo, morda v kakšni drugi obliki.
Matej Kosmačin: Niti ni nujno, da v kakšni drugi obliki. Verjetno bi v to vlagali manj truda. Zdaj ob vseh obveznostih vlagamo tudi v ta projekt. Še vedno bi igrali, vaje bi bile enkrat na mesec. Zakaj pa ne?
V katero zvrst bi uvrstili svoje glasbeno ustvarjanje?
Tine Matjašič: To "predalčkanje" je čudno.
Matej Kosmačin: V bistvu nismo niti punk. Smo rock, ampak lahko rečemo s primesmi in stališči punka. Glede na to, da prezirljivo govorimo o državi in dekletih. Zakaj bi se sploh "predalčkali", glasba je glasba!
Neradi se "predalčkajo".
Je skupina za vas profesionalno delo ali intenziven hobi?
Tine Matjašič: Precej je ustvarjanje že prerastlo hobi. To je polprofesionalizem, ker to delamo profesionalno, od tega pa še ne moremo živeti.
Matej Kosmačin: In ne samo to. Do hobija tudi nimaš odgovornosti. Tu so od posameznika odvisni preostali štirje, zato naše ustvarjanje ni niti blizu hobija.
Kakšni so vaši načrti, ko boste končali s predstavitvijo novega albuma in dosedanjim delom, v prihodnje?
Matej Kosmačin: Cilji so vedno enaki. Dejansko moramo stvari zgolj vzdrževati. Vseeno smo punk band in nastopamo v družbi skupin, ki so bližje določenemu poslušalstvu kot mi.
Tine Matjašič: Naše občinstvo je precej raznovrstno, tudi generacijsko. A če bomo ostali zvesti sebi, lahko še ogromno povemo in se tega ne bojimo.
Oglejte si še:
