Nedelja, 21. 5. 2023, 13.31
1 leto, 7 mesecev
"Patriotizem lahko zamegli številne moralne odločitve"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,73
Justin Theroux in Woody Harrelson kot Gordon Liddy in Howard Hunt
Vodovodarji iz Bele hiše je zgodovinska serija o dogodkih, ki so privedli do zloglasne afere Watergate in posledično odstopa predsednika ZDA Richarda Nixona. Vendar pa serija ni triler, temveč je bližje komediji, skoraj satiri, čeprav se ob tem še zmeraj drži zgodovinskih dejstev. Kot razloži uvodni napis, imen vpletenih niso spremenili, da bi zaščitili nedolžne, saj so bili skoraj vsi spoznani za krive.
Miniserija Vodovodarji iz Bele hiše (White House Plumbers) je na ogled na kanalu HBO in v spletni videoteki HBO Max, ima pet epizod ter je osredotočena na Howarda Hunta in Gordona Liddyja, vodji ekipe operativcev, ki so nosili tajno ime iz naslova serije. Vodovodarji Bele hiše so bili, ker naj bi v osnovi preprečevali "curljanje" tajnih informacij.
Kmalu se je njihov fokus preusmeril na pomoč pri ponovni izvolitvi Richarda Nixona za predsednika ZDA, pri tem pa so uporabljali številne nezakonite pristope, kot je zloglasni vlom na sedež demokratske stranke v Watergatu. Avtorjema serije Alexu Gregoryju in Petru Huycku politična satira ni tuja, saj sta sodelovala pri seriji Podpredsednica (Veep), zvezdniška zasedba pa vključuje Keiernan Shipko, Richarda Sommerja, Leno Headey, Domnhalla Gleesona ter v glavnih vlogah Woodyja Harrelsona in Justina Therouxa, ki sta sodelovala v tem intervjuju.
Človek si misli, da ve že vse o Watergatu, potem si ogleda to serijo in ugotovi, da je pravzaprav veliko stvari, ki jih ni vedel. Je tudi vaju kaj presenetilo, sta odkrila veliko novega?
Woody Harrelson (WH): Oh, vsekakor, veliko stvari me je presenetilo. O mnogih se mi ni niti sanjalo. Pogled je res svež in zanimiv, a tudi komičen, ko pogledaš s perspektive vlomilcev.
Justin Theroux (JT): Celotna zadeva me je presenetila. Vsakdo ve, da se je zgodil vlom, ki je sprožil vse skupaj. Vsi nekako poznamo tisto drugo stran, kako sta Bob Woodward in Carl Bernstein kot preiskovalna novinarja Washington Posta preiskovala to zgodbo, a dogajanje na drugi strani je bistveno bolj smešno kot tista dolgočasna zgodba iz časopisa, o kateri vsi govorijo (smeh, op. p.). To je, kot da bi nenadoma ugotovil: "Samo malo, ta sočni zrezek je že ves čas tukaj, pa še nihče ni zarezal vanj." Ko sem prebral zgodbo, sam ugotovil, da je fantastična, noro smešna in, kar je najbolj neverjetno, resnična.
Omenili ste Woodwarda in Bernsteina. Seveda je sloviti film Vsi predsednikovi možje zgodbo o Watergatu predstavil z vidika novinarjev, ki sta raziskovala to dogajanje. Ali bi bila lahko tudi vaša serija podoben politični triler? Zakaj menita, da je bila satira pravi pristop?
JT: Menim, da je ne bi bilo mogoče narediti drugače, ker sta bila ta dva tako neumna in ker so bili njuni načrti tako zelo absurdni – na primer to, da so vlomili kar štirikrat. Recimo prvotni nabor biserov (šifra za kampanjo nezakonitih pristopov, ki sta si jo izmislila Hunt in Liddy, op. p.), ki sta jih poskušala prodati vladi – hotela sta ugrabiti političnega aktivista Abbieja Hoffmana in ga omamiti ter odpeljati v Mehiko. Hotela sta uprizoriti diverzantsko akcijo na nacionalnem shodu demokratske stranke in na Florido pripeljati jahto s prostitutkami, ki bi zapeljevale kandidate. Imela sta tako nore ideje za te podtalne akcije, da je bila odločitev za komedijo bistveno bolj naravna, kot bi bila za dramo. Prepričan sem, da je sicer mogoče ustvariti dramatično različico te zgodbe, a ne bi bila pristna.
WH: In bila bi precej dolgočasna.
Ali se vama, kadar igrata tovrstne like, kdaj pripeti, da – ne glede na mnenja, ki jih imata o njih ob začetku projekta – do konca snemanja razvijeta neko naklonjenost do njih?
JT: Vsekakor. Dlje ko sva igrala ta lika, močneje sem se navezal nanju. Ampak po drugi strani je bil Liddy pravi tornado optimizma in ga je bilo zabavno igrati.
WH: Kdaj boš torej ti postal tak?
JT: Zelo rad bi bil tak!
Woody, ali je bilo enako s Huntom?
WH: Zdelo se mi je zanimivo, da se je to zgodilo, pa čeprav ne maram Howarda Hunta, ne kot človeka ne kot zgodovinsko osebnost, ker menim, da je bil vpleten v ogromno grozljivih stvari. A sčasoma sem vseeno začutil nekakšno povezavo z njegovim odnosom do družine in celotnim cirkusom, ki je bil s tem povezan, ter začel nanj gledati s sočutjem. Po koncu snemanja sem to takoj opustil. Ni bil pozitiven človek.
Najverjetneje lahko sklepamo, da bi Hunt in Liddy dejala, da sta bila patriota in da so bila njuna dejanja v interesu države. Imam prav?
JT: Da, patriotizem lahko zamegli številne moralne odločitve. Ko recimo kdo reče, da bi bilo neko dejanje patriotsko, je to puhlica, saj to lahko reče pripadnik vsake politične barve. Oliver North (visoki vojaški častnik, ki je bil v osemdesetih v središču škandala Iran-Contra, op. p.) je pod prisego pričal, da je vse naredil po navodilih nadrejenih in v dobro države. A to so bile kršitve številnih zakonov ter izigravanje političnih procesov in volje ljudstva. Tako da vsekakor drži, da se hitro znajdeš na majavih tleh, če postaneš preveč patriotski ali nacionalističen.
WH: S tem se popolnoma strinjam.
Govorili smo o komediji, ki je del te zgodbe, in pri tem moram omeniti lasulje, ki jih vajina lika nosita pod krinko, ko sta na eni od svojih tajnih misij. Kako je bilo, ko sta se prvič zagledala v teh lasuljah?
WH: Oh, takoj sem padel v smeh.
JT: Bilo je noro smešno.
WH: Tudi ko smo jih že nekaj časa nosili in smo v teh lasuljah snemali tri ali štiri dni, mi je bilo še vedno smešno. Oboževal sem to krinko – očala in lasuljo, vse je bilo tako noro.
Vaju je zamikalo, da bi obdržala lasulji kot spominek?
WH: Žal so jih garderoberji hitro pospravili.
JT: Pa tudi sicer nimam neke želje, da bi še kdaj nosil to lasuljo.
Snemali ste v samem Watergatu. Kako je bilo delati na lokaciji, kjer se je to dejansko zgodilo?
JT: Tam smo ves čas snemanja v Washingtonu (Watergate je poslovna stavba in hotel, op. p.) tudi živeli. Krasno je bilo. Poleg tega, da smo lahko iz hotelske sobe prišli takoj v službo, smo imeli izjemne ljudi, ki so skrbeli za to, da je bilo vse videti točno tako kot v tistem obdobju. Pa tudi nekaj posebnega je biti v zgodovinski stavbi, kjer so se dejansko zgodili ti dogodki.
WH: Bilo je čudovito. Tudi jaz menim, da to doda nekaj k izkušnji in sami seriji. Všeč mi je bilo tam, sploh v baru na strehi.
JT: Moram reči, da je to, da smo vsi živeli in delali na isti lokaciji, ustvarilo pravo družinsko vzdušje. Po koncu snemanja smo lahko šli skupaj na večerjo v restavracijo na strehi.
Kot serija Vodovodarji iz Bele hiše krasno izpostavi, je bila ironija podvigov Liddyja in Hunta, s katerimi sta želela pomagati Nixonu, v tem, da ga je prav to na koncu zrušilo. Ali menita, da je to danes še zmeraj relevantno?
JT: Ne vem. ZDA trpijo za močno amnezijo. Meni se zdi Watergate precej svež dogodek, ampak mnogi zamahnejo z roko, češ: "To je bilo takrat, zdaj je drugače." Mislim, da so se od takrat številni politiki že ujeli v zanko, da so storili nekaj, česar ne bi smeli, to pa je prišlo za njimi. Ampak menim, da je zdaj ljudem manj mar za to, če nekdo naredi nekaj narobe. Takrat je bilo nepredstavljivo, da bi predsednik odobril vlom, in celo v republikanski stranki so bili mnogi ob tem zgroženi, kar je seveda privedlo do Nixonovega odstopa, da se je izognil odpoklicu. Zdaj pa se mi zdi, da smo postali skoraj plemensko razdvojeni, da se nam vlom zdi skoraj prikupna malenkost v primerjavi z nekaterimi nedavnimi političnimi dogodki.
WH: Meni se zdi, da ni več enakega zagona med novinarji, da bi poskušali opozarjati in popraviti nepravične stvari, ki jih počnejo predsedniki in drugi visoki predstavniki, saj je cel kup zadev, ki bi jih lahko vzeli za tarčo.
Ali menita, da je Watergate zmanjšal zaupanje v politiko v ZDA?
JT: Da, vsekakor. Zdi se, da smo takrat prestopili neko nevidno mejo in da se nam vse od takrat ni uspelo vrniti. Vsi hvalimo Washington Post, da je do konca razkril to zgodbo, ampak trenutna medijska scena je zasnovana tako, da je skoraj tako toksična kot politika. Saj veš, to, ko se poroča o stvareh, nato pa nanje pozabi, to, da je vsaka novica udarna, in podobno. Včasih se je na televizorju pojavil napis "udarna novica" in vsi v prostoru so utihnili ter pozorno spremljali, kaj se je zgodilo. Danes je vsakih deset minut nekaj udarnega in sploh ne vemo več, ali je nekaj res prelomno, saj smo izgubili ta občutek, ker se nenehno dogaja toliko grozljivih stvari.
Preberite še:
