Petek, 2. 10. 2015, 14.37
2 leti, 6 mesecev
OCENA FILMA: Idila
Urbani Kekec in tri Mojce dočakajo Odrešitev pod sekiro slovenskega Leatherfacea. Prva domača grozljivka, ki jo lahko postavimo ob bok najzloglasnejšim in najbolj krvavim primerkom tega žanra.
Ne bom ovinkaril: če niste ljubiteljica ali ljubitelj slasherjev in hiksploitacijskih filmov – v prvem primeru gre za posebej nasilen podžanr akcijskih grozljivk, v katerih dementen morilec zalezuje in pokonča večje število (običajno ženskih) žrtev, v drugem pa za podžanr eksploitacijskega filma, ki se naslanja na stereotipne upodobitve "kmetavzarjev" z ameriškega juga –, ne vidim nobenega razloga, da bi odhiteli v kino in si tam ogledali "prvo čistokrvno slovensko grozljivko" Idilo.
Če boste to storili samo iz radovednosti, se lahko zgodi, da boste svojo odločitev že kmalu po začetku filma obžalovali in kinodvorano zapustili pred njegovim koncem. Idila, s štirimi vesnami nagrajen celovečerni prvenec režiserja in scenarista Tomaža Gorkiča, obljublja kri, trpljenje, strah in grozo. Film vse obljubljeno tudi dostavi, podatek, da se zgodba odvija v našem "idiličnem" okolju, in dejstvo, da vam tokrat v kinu ne bo treba brati podnapisov, pa delata grozo samo še bolj otipljivo.
Kaj pa, če so vam filmi, kot so Teksaški pokol z motorko, Odrešitev, Opazujemo te, Pljunem na tvoj grob, Cabin Fever, Wolf Creek in Wrong Turn (da ne naštevam v nedogled), všeč? V tem primeru ne vidim prav nobenega razloga, da si Idile ne bi ogledali na velikem platnu. V temi, ki jo ponuja kinodvorana, prideta groza in kri še bolj do izraza.
"Franclnu ni še nobeden ušu."
Skupina mestnih detet se na poti ustavi pri stojnici, kjer Pehti podobna domačinka (Damjana Černe) v družbi svojega mladega pribočnika prodaja domače žganje. Strah vzbujajoča gospa z umetnim očesom Blitcza posvari, da nimajo tam kaj iskati, toda fotograf presliši njeno opozorilo (in predirljiv smeh) ter nadaljuje vožnjo proti načrtovani lokaciji.
Ko prispejo na travnik, ki so si ga izbrali za fotografiranje, je že prepozno. Napadeta jih domnevna lastnika travnika, iznakažena Francl (Lotos Vincenc Šparovec) in Vintlr (Jurij Drevenšek), ki povsem običajno modno snemanje v naravi spremenita v neusmiljen boj za preživetje. Pravzaprav ne toliko boj kot mesarsko klanje.
Slovenski pokol s sekiro
Domači hribovci (v njihovi govorici se prepletajo številna slovenska narečja, tako da jih ne moremo locirati) zamenjajo bendžo za "frajtonarco" in motorno žago za sekiro ter Blitczu dokažejo nasprotno. Sreča v nesreči je, da mu prihranijo vsaj izkušnjo posilstva, najverjetneje zato, ker je moški. (Stavim, da so "hillbilliji" v Boormanovem filmu veliko liberalnejši od teh v Idili, res pa je, da tisti niso imeli na izbiro nobene ženske.)
Bolestno šalo na stran: če je Blitcz sklepal po drugih slovenskih grozljivkah (Se še spominjate Morane, Rabljeve freske in Vampirja z Gorjancev? Tudi jaz ne.), mu brezbrižnosti niti ne moremo zameriti. Ne, Idila ni prva slovenska grozljivka, je pa prva, ki jemlje gledalce resno. Smrtno resno. Ves humor je skoncentriran v uvodnih minutah filma. Pozneje, ko se dogajanje preseli v naravo in ko na platno prikoraka neutruden Francl, zanj ni več prostora.
To pomeni, da bi tudi gledalci morali jemati resno Gorkičev film. Idilo namreč kvarijo (ali krasijo, kakor obrnete) odsekani telesni deli, razbite betice, prerezani vratovi, iztaknjena očesa in prav poseben postopek pridobivanja domačega žganja, ki je videti tako, kot da bi ga patentirala Jigsaw in Hannibal Lecter (Ta bi nam znal povedati, če se žganje poda k človeškim jetrom tako kot chianti.) Ali pa Metod Trobec in Silvo Plut.
Alkohol ubija!
Iz te vene pa ne pricurlja samo kri, ampak tudi alkohol, ki je za klene Slovence vsaj tako značilen kot irhaste hlače in harmonika in ki lahko slehernega od nas, ne glede na to, iz kakšnega okolja prihaja, spremeni v morilca in kmetavzarja.
Nasprotja med urbanim in ruralnim so značilna za vse hiksploitacijske filme, s tega vidika ni Idila prav nič posebnega. Tisto, kar dela Idilo čistokrvno slovensko grozljivko, je C2H5OH.
Je Idila mučiteljska pornografija?
Mučiteljsko pornografijo ali t. i. torture porn, ki se snema pod krinko družbenega komentarja in kakršni smo izpostavljeni v raznih Hostlih in Žagah, iz dna duše preziram (Srbskega filma mi, prosim, niti ne omenjate), nič pa nimam proti temu, da me filmi prestrašijo in pretresejo, če v njih prepoznam še kaj drugega kot avtorjevo željo po nenehnem šokiranju in kadar groteskno nasilje v njih ni samo sebi namen.
Čeprav se Idila v nekaterih prizorih precej približa mučiteljski pornografiji, bi težko rekel, da film to mejo, ki je podobno zabrisana kot meja med običajno pornografijo in erotiko, tudi prestopi. Nasilje je resda eksplicitno, vendar hipno, velika večina se ga ne odvije na platnu. To, da imamo gledalci občutek, da je Idila bolj brutalna, kot v resnici je, nam veliko pove o Gorkičevih režiserskih sposobnostih in tehničnih odlikah njegovega filma. (Proračun Idile je znašal približno 380 tisoč evrov, kar je po ameriških merilih žepnina.)
Svoje prispevajo tudi odlični igralski nastopi. Čeprav sta vesni za stranski vlogi prejela sicer prepričljiva Rozmanova in Drevenšek, bi sam kot igralsko hrbtenico filma izpostavil vodilno igralko. Nina Ivanišin (Slovenka) se izkaže v vlogi "babe z jajci", kot glavno in še zdaleč ne popolno junakinjo opiše Francl, njen lik pa je tudi edini, ki mu v tem pokolu pripisujemo možnosti za preživetje. Zina pooseblja nekaj, po čemer med ogledom filma hrepenimo – upanje.
Podpirajte slovenska delovna mesta in glejte (kakovostne) slovenske filme
Zdaj sem se vendarle spomnil razloga, da si ogledate idilo v kinu tudi tisti gledalci, ki ne prenašate pogleda na kri in za katere obstaja verjetnost, da boste dvorano zapustili predčasno. Z nakupom vstopnice boste namreč podprli slovenski film, še posebej ustvarjalce, ki si upajo orati ledino na tem področju. Če se pri tem zgledujejo po ameriških kolegih, ni s tem nič narobe, če to počnejo dobro, kar v primeru Gorkiča nedvomno velja.
Slovenci imamo z domačimi žanrskimi filmi slabe izkušnje. Bolj ko so slovenski ustvarjalci poskušali posnemati ameriške kolege, slabše se je končalo za gledalce (prva filma, ki mi ob tem prideta na misel, sta Poker in Patriot). Gorkičeva Idila bi morala to miselnost spremeniti in podpornikom slovenskega filma, ki znajo ceniti domače poreklo, vliti novo upanje v boljši in lepši, za ljubitelje grozljivk pa tudi bolj krvav, jutri.