OCENA FILMA: Dheepan

Opomba: Film smo ocenili v času Liffa, od danes naprej pa si ga lahko ogledate na rednem sporedu Kinodvora.

Žirija letošnjega filmskega festivala v Cannesu, ki sta ji predsedovala brata Joel in Ethan Coen, je glavno nagrado festivala, prestižno zlato palmo, podelila filmu Dheepan – kriminalno-socialni drami priznanega francoskega režiserja Jacquesa Audiarda (Ko se je zaustavilo moje srce, Prerok, Rja in kost) o treh šrilanških beguncih, ki pobegnejo pred nasiljem, ki je desetletja razjedalo to tropsko otoško državo, nevedoč, da se bodo z njegovo urbano različico srečali v severovzhodnem predmestju Pariza.

Francija, obljubljena dežela

Glavni protagonist filma je Sivadhasan (Antonythasan Jesuthasan) – borec tamilskih tigrov, ki v zadnjih dnevih krvave šrilanške državljanske vojne, v kateri je bila njegova stran poražena, zaprosi za politični azil v Franciji.

Ker evropske države tamilskih tigrov (za nekatere so bili to borci za svobodo, za druge ekstremisti in teroristi) niso sprejemale odprtih rok, Sivadhasan pridobi potni list nekega mrtvega človeka, poimenovanega Dheepan. Na poti v iskanju novega, lepšega in mirnejšega, življenja ga spremljata še dve popolni neznanki – Yalini (Kalieaswari Srinivasan) in devetletna Illayaal (Claudine Vinasithamby) –, ki se izdajata za njegovo ženo oziroma hčerko.

Ko prispejo v Pariz, se lažna družina seli iz enega začasnega doma v drugega, Dheepan pa poskuša vse tri preživljati tako, da na ulici na črno preprodaja ceneno kitajsko robo.

Sreča se jim končno nasmehne, ko se vselijo v socialno stanovanje v pariškem blokovskem naselju Le Pré-Saint-Gervais, kjer se Dheepan zaposli kot hišnik. Njegova "hčerka", ki od vseh treh še najbolje govori francosko, začne obiskovati tamkajšnjo osnovno šolo, njegova "žena" pa prispeva v družinski proračun z denarjem, ki ga zasluži kot negovalka nekega starca.

Dheepan, Yalini in Illayaal se počasi navajajo na novo življenje in postajajo vedno bolj podobni resnični družini. Toda Dheepana oziroma Sivadhasana kmalu ujamejo duhovi preteklosti, njihovo krhko družinsko srečo pa pokvari še starčev vnuk Brahim (Vincent Rottiers) – vodja kriminalne tolpe, ki preostanek zaporne kazni preživlja v hišnem priporu in po prihodu katerega se blokovsko naselje spremeni v pravo malo vojno območje.

Aktualna tematika še ne naredi aktualnega filma

Ko je žirija canskega festivala maja Dheepanu podelila zlato palmo, je s tem na nek način napovedala prihodnost. Nasilje, ki se rojeva tako na pariških ulicah kot na bolj odročnih in od Evropejcev pozabljenih krajih, ter begunska kriza seveda nista od včeraj, sta pa obe glavni tematiki Audiardovega filma v zadnjih mesecih in tednih postali samo še aktualnejši – prva morda bolj za Francoze, druga za Slovence.

Na žalost Dheepan ne ene ne druge teme ne osvetli pretirano uspešno, vsaj ne na način, ki bi ga od prejemnika zlate palme pričakovali. Po pravici povedano, Audiard v svojem filmu tega niti ne poskuša storiti. Scenarij, pod katerega so se podpisali Audiard, Thomas Bidegain in Noé Debré, je izjemno skop z informacijami.

O junakovi preteklosti in šrilanški državljanski vojni, ki se je začela leta 1983 in končala leta 2009, gledalci ne izvemo drugega, kot da ga obe preganjata in da je imel Dheepan v spopadu, v katerem so življenja izgubili sorodniki vseh treh osrednjih likov, aktivno vlogo. Zaradi odsotnosti informacij je njihova begunska zgodba intimna in univerzalna, ni pa pretirano aktualna.

Tamilski Taksist

S tem seveda ne bi bilo nič narobe, če bi bila ta vsaj verjetna. Večino časa tudi je, zadnjih 15 minut filma, v katerem glavni junak posnema Travisa Bickla iz Scorsesejevega Taksista in ko začne film spominjati na umetniško različico Ugrabljene, pa to povsem spremeni.

V Dheepanu se tako kot v režiserjevih prejšnjih filmih, ki so prav tako obravnavali ljudi z družbenega roba, prepleta več žanrov: družbena drama, čustvena romanca in kriminalni triler. S prvima dvema nisem imel pretiranih težav. Zmotilo me je predvsem zadnje dejanje, v katerem se Dheepan znova prelevi v krvoločnega tigra, in zadnji prizor, ki deluje, kot da je vzet iz neke osladne pravljice.

Ta potrjuje, kako zelo je Audiardov najnovejši film oddaljen od resničnosti. Čeprav je konec filma izjemno neprepričljiv, bi težko dejal, da je tudi nepredvidljiv – prav nasprotno.

Osrednji sporočili filma sta jasni. Prvo je, da nasilje rodi nasilje. Drugo je, da se nasilje skriva v nas samih, tudi v dobrih ljudeh, izrazi pa se takrat, kadar nastopijo primerne okoliščine. Toda, kako naj si razlagamo zadnje minute filma? Da je nasilje dopustno, kadar je storjeno v imenu ljubezni? Mar ni v tem primeru popolnoma vseeno, za kakšno ljubezen gre – do družine, boga ali domovine?

Zlata palma kot nagrada za pretekle dosežke

Ne me narobe razumeti – Dheepan še zdaleč ni slab film. Vsi trije glavni igralci so izjemno fotogenični in prepričljivi, kar je razumljivo, glede na to, da vsi trije prihajajo iz Šrilanke (v filmu se med seboj pogovarjajo v tamilščini) in da sta bila dva med njimi, Jesuthasan in Vinasithambyjeva, tudi sama begunca (glavni igralec je bil celo otroški vojak pri tamilskih tigrih), zaradi njihovih nastopov pa je zgodba veliko bolj čustvena, kot bi si to zaslužila.

Kljub temu pa bi težko govorili o mojstrovini, kakršen je Audiardov Prerok, po mojem mnenju pa je bil boljši film tudi odlična Rja in kost. Oba omenjena filma sta se neuspešno potegovala za zlato palmo. Prav zaradi tega se ne morem znebiti občutka, da je šla letos ta nagrada v Audiardove roke predvsem zaradi njegovih preteklih ustvarjalnih dosežkov.

Hkrati sta bili letos v tekmovalni sekciji canskega festivala prikazani mojstrovini, ki sta name pustili precej močnejši vtis: Savlov sin in da, tudi ameriški Sicario. Res pa je, da je gledanje in ocenjevanje filmov povsem subjektivno in da to velja tudi za člane žirije na najrazličnejših filmskih festivalih. Veliki Cannes se s tega vidika prav v ničemer ne loči od majhnega Liffa.

Napovednik filma Dheepan: