Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Volitve 2026

Sreda,
20. 5. 2026,
4.00

Osveženo pred

2 tedna, 4 dni

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4,04

Natisni članek

Natisni članek

Matej Arh Košarka na vozičkih Parasport Slovenia

Sreda, 20. 5. 2026, 4.00

2 tedna, 4 dni

Pogovor: Matej Arh, slovenski parašportnik

Navdihujoča zgodba Mateja Arha, ki ga nesreča in življenje na vozičku nista ustavila

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4,04
Matej Arh | Matej Arh življenje zajema s polno žlico. | Foto Ana Kovač

Matej Arh življenje zajema s polno žlico.

Foto: Ana Kovač

Kako hitro se lahko življenje povsem spremeni, je januarja 2017 na lastni koži spoznal Matej Arh, ki je pri 23 letih pri plezanju doživel nesrečo, po kateri je pristal na invalidskem vozičku. A Gorenjca huda življenjska preizkušnja ni zaustavila, nasprotno, življenje še vedno zajema s polno žlico, še vedno pa živi tudi za šport. Poleg paraplezanja je v zadnjih letih tudi pomemben člen košarkarske ekipe na vozičkih, Parasport Slovenia, ki jo ta konec tedna čaka finale lige NLB Wheel in branjenje lanske lovorike.

"Ni bilo trenutka, da bi se mi pred očmi zavrtelo življenje, ampak občutek, da čas traja dolgo," se padca, ki mu je za vedno spremenil življenje, spominja 32-letni Matej Arh, ki je leta 2017 padel pri plezanju in po hudi nesreči končal na vozičku. A kljub hudi življenjski izkušnji inženir in parašportnik svoje usode ne objokuje, ampak je iz nje potegnil maksimum, s svojo življenjsko zgodbo pa je lahko navdih za vsakogar.

"Včasih mi zmanjka ur v dnevu za vse, kar si želim početi, potem malce nastrada spanec," nam je z nasmehom v eni izmed ljubljanskih kavarn pripovedoval Arh. Trenutno je zaposlen v inženirskem podjetju, kjer delajo na večjih projektih s področja geologije, geomehanike in geofizike. "Sam se ukvarjam predvsem s 3D-modeliranjem in podobno," razlaga Arh, ki pa mu največje veselje še vedno predstavlja športno udejstvovanje, ki ga spremlja že od mladih nog.

Šport je njegovo življenje že od mladih nog. | Foto: Ana Kovač Šport je njegovo življenje že od mladih nog. Foto: Ana Kovač

Je najmlajši od štirih otrok, doma iz Gorenjske, že od majhnega pa je šport pomemben del njegovega življenja. "Doma imamo manjšo kmetijo, tako da smo bili veliko časa zunaj. Ker sem iz Preddvora, je nekako bilo kar pričakovano, da sem začel z rokometom, potem pa me je res hitro potegnilo v plezanje. V Kranju sem približno štiri ali pet let treniral plezanje, potem pa sem šel v srednjo šolo. Nato sem se začel ukvarjati z alpinizmom, bil sem tudi na nekaj odpravah, večinoma po Evropi, nekaj tudi v Ameriki," pripoveduje Arh.

Nesreča, ki mu je leta 2017 spremenila življenje

Še posebej se mu je v spomin vtisnila odprava iz leta 2016, ko so odšli v Peru. "Bilo je res intenzivno, bili smo res še mulci." Leto pozneje pa se je zgodila nesreča, ki ga je prikovala na voziček. "Bil sem absolvent, plezanje je bilo moj svet." Ponesrečil se je pozimi januarja v Gozdu Martuljek pri plezanju po zaledenelem slapu Lucifer. "Zdrobilo mi je eno od vretenc, dve pa sta počili, tako da od začetka od popka nižje nisem nič kaj veliko čutil ali premikal, ni pa se zgodila popolna prekinitev, tako da se lahko še vedno malce premikam, lahko tudi vstanem za kakšen korak, ravno tako, za silo. Večino časa pa sem zdaj na vozičku," o izkušnji, ki mu je za vselej spremenila življenje, pripoveduje Arh.

"Plezal sem naprej, udaril sem v led s cepinom, potem pa se je zgodilo sosledje dogodkov. Odlomil se je kos ledu, bilo je več razlogov, zakaj se je to zgodilo, narediš majhno napako, nato drugo, tretjo … Zdi se mi, da se nesreča redko zgodi le zaradi enega dogodka, ampak je ponavadi sosledje dogajanja. Cepin sem takrat potegnil skozi led, potem sem padel najprej 15 metrov, nato sem padel na polico, potem pa sem se odbil in padel še približno 25 metrov ter na koncu s pomočjo varovalne vrvi in soplezalcev obvisel približno dva metra nad naslednjo polico, tako da je bilo vsega skupaj približno 40 metrov padanja. Ves čas sem bil pri zavesti in vsega se spomnim," tudi ob pripovedovanju o nesreči brez cmoka v grlu razlaga Arh.

Matej Arh | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

"Vse skupaj traja res dolgo, ker padaš in padaš, traja res dolgo. Potem sem tam obvisel, takoj sem vedel, da nekaj ni v redu, ni me sicer bolelo, nisem pa mogel premikati nog. Pred tem me je zelo zeblo in spomnim se, da sem si želel priti na suho. Prišli so reševalci iz gorske reševalne službe, ki so me dejansko potegnili s slapu in me s helikopterjem odpeljali v bolnišnico. Najprej so me morali segreti, saj sem bil povsem podhlajen." Sledili sta dve operaciji na intenzivni negi v UKC Ljubljana. Diagnoza, ki so mu jo podali, je delna okvara hrbtenjače, dobil je tudi umetno vretence. "Potem sem bil še slabe tri tedne v bolnišnici, nato pa še približno pol leta na rehabilitaciji na Soči." V času rehabilitacije je naredil velik napredek, danes pa lahko počne ogromno stvari.

Nihče od zdravnikov glede njegove prihodnosti in invalidnosti ni ničesar napovedal. "Ker smo ljudje tako naravnani, da potem nekoga primemo za besedo in se tega držimo, nihče pa noče biti v položaju, da obljubi nekaj, kar se potem ne bo izpolnilo. Je pa na koncu res odvisno od vsakega posameznika, kako se bo angažiral in kakšna je poškodba. Mogoče se sliši malce grdo, a iz dreka ne moreš ustvariti kapelice," z nasmeškom poudarja Arh.

Matej Arh | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač Izzivi življenja na vozičku

Vrnitev v življenje je bila kljub temu zanj izziv, a je tudi tega s pomočjo bližnjih in velike volje, pa tudi trme osvojil. "Največja razlika je to, da lahko v določenem trenutku, dnevu delaš vse. Sam sem dan pred tem še pomagal pri stvareh v gozdu, naslednji dan pa sam ne moreš vstati iz postelje ali iti na stranišče. Predvsem je bil prisoten ta strah, da si od nekoga odvisen, niti ne toliko za druge stvari, ker nihče ti ne upa takrat točno napovedati, kaj in kako se bo zgodilo oziroma kako se bo stvar zacelila in rehabilitirala. Veliko je negotovosti, ker ne veš, kam se bo vse skupaj obrnilo, nihče ne upa ničesar obljubiti, kar je logično," pravi.

Nesreče, ki mu je pred devetimi leti spremenila življenje, se dobro spominja, v vseh teh letih pa je zadevo tudi predelal in premagal vse krize, ki so se mu postavile na pot. "Čeprav je bilo na začetku težko, mi ni težko govoriti o tem, ker je od tega že devet let, od takrat se je zgodilo že ogromno, pa tudi nekatere stvari predelaš, saj gre življenje naprej, in če te skrbi, ni na koncu čisto nič drugače."

Tisti prijatelji, ki nekaj štejejo, so bili zraven pred nesrečo, po njej in tudi zdaj. "Je pa res, da ljudje pogosto ne vedo, kako bi se obnašali. Pa ne, da bi bili nesramni, a malce je nerodno, ker ne vedo, kako bi pristopili k vsemu skupaj. Meni je najboljše, da če koga kaj zanima, da me neposredno vpraša. Redkokdo bo zaradi tega kaj zameril, jaz še nisem imel slabih izkušenj. Bolj mi gredo na živce ljudje, ki so pretirano pazljivi in potem ni nerodno samo njim, ampak tudi meni. Raje vidim, da se takoj reče, tako in tako je, ne pa da se vrtimo okoli vrele kaše kot mačka," o življenju na vozičku pravi Arh.

Matej Arh | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Vrnitev k plezanju

Tako kot pred nesrečo se je tudi po njej slovenski parašportnik hitro vrnil tja, kjer mu je najlepše – k plezanju. Kljub nesreči je stena ostala njegova velika ljubezen. Že v času rehabilitacije na Soči je kontaktiral selektorja paraplezalne reprezentance. "S tem padcem nisem dobil odpora do plezanja, verjetno je bilo tistih osem tednov po nesreči še najdlje, kar sem v zadnjih 20 letih zdržal brez plezanja. Bil sem na fizioterapiji in sem previdno vprašal fizioterapevta, ali bi lahko kdaj še poskusil s tem. Ko je dejal, 'Mogoče lahko,' sem vse nadaljnje besede preslišal, naslednji dan je prišel sostanovalec iz študentskega doma in sva šla v plezalni center. Tam sem videl, da se še vse da," pravi Arh, ki je lani nastopil tudi na svetovnem prvenstvu za paraplezalce in v kategoriji AL1, kjer plezajo plezalci z najvišjo stopnjo oviranosti v spodnjih okončinah, osvojil bronasto odličje.

Vstop v svet košarke na vozičkih

A njegova športna pot se ne konča pri plezanju. Po nesreči je vstopil tudi v svet košarke na vozičkih. "Prek festivala športa v Tivoliju sem prišel do košarke. Takrat me je zdaj že na žalost pokojni Janez Učakar povabil, da pridem na košarko. Malo sem imel takrat še odpora, ker se z vsem skupaj še nisem sprijaznil, potem pa me je prepričal in tako je košarka prišla v moje življenje. Rad jo igram, še pomembneje pa je, da smo s fanti res prava ekipa. Včasih je pa kar naporno usklajevati vse športne dejavnosti še z redno službo, verjetno bi žena imela kaj več povedati na ta račun (smeh, op. p.)," poudarja Arh, ki je bil med drugim tudi član rokometne reprezentance na vozičkih, ki je leta 2022 osvojila tretje mesto na svetovnem prvenstvu.

Matej Arh | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

V soboto, 23. maja 2026, bo ob 19. uri v Hali Tivoli v Ljubljani veliki finale Lige NLB Wheel v košarki na vozičkih, v katerem bo nastopila slovenska ekipa Parasport Slovenia. Finalni turnir soorganizirata Zveza za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite in Zveza paraplegikov Slovenije.

Vstopnice za dogodek so brezplačne, vendar jih je zaradi organizacije treba prevzeti prek spletne povezave:

FINALE LIGE NLB WHEEL V KOŠARKI NA VOZIČKIH

Z ekipo Parasport Slovenia bo Gorenjec v Hali Tivoli konec tedna lovil drugi zaporedni naslov Lige NLB Wheel v košarki na vozičkih. To je regionalno tekmovanje, ki združuje šest klubov iz štirih držav (Slovenija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška in Črna gora). V finalu se bo slovenska ekipa v soboto ob 19.00 pomerila z zasedbo KKI Vrbas.

"Seveda si vsi želimo ubraniti naslov, veliko težje ga je ubraniti, kot pa prvič osvojiti. Letos se mi je na začetku zdelo, da nam je kar malo manjkalo motivacije za dober rezultat, potem pa so se stvari začele sestavljati. Vsi komaj čakamo finale in upamo na takšno podporo kot lani, ko se je v Hali Tivoli zbralo okoli sedemsto ljudi, kar je po mojem eden najbolj obiskanih parašportov pri nas. Res je poseben občutek, ko se zapelješ na igrišče in te ljudje spodbujajo, seveda pa trema izgine, ko se tekma začne," pravi Arh.

Matej Arh | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Posebnost košarke na vozičkih so klasifikacijske točke, ki jih košarkar prejme glede na vrsto telesne okvare. Vsak je ocenjen od ene do 4,5 točke. Igralci z oceno 4,5 so podvrženi minimalni invalidnosti, lahko hodijo ali imajo amputirano okončino. Nižja ko je klasifikacijska ocena, bolj je tekmovalec podvržen invalidnosti. Maksimalen seštevek klasifikacijskih točk peterke na igrišču je na mednarodnih tekmovanjih 14,0, na državnih pa 14,5. To je namenjeno temu, da na parketu niso samo igralci, ki so fizično najbolj sposobni. Če je v peterki ženska, lahko na mednarodnih tekmovanjih igrajo s 15 točkami, na državnih pa s 16. Arh ima oceno tri. "Vse skupaj je z namenom, da sta ekipi na parketu čim bolj enakovredni in da vsi dobijo priložnost." S tem sistemom je več dela tudi za trenerja, ki mora vedeti, kolikšen je seštevek peterke na parketu, prav tako ne more vsak igralec zamenjati vsakega, zato se išče najprimernejše kombinacije.

V boj za drugo zaporedno lovoriko

Košarka na vozičkih je zelo kontakten šport. "Veliko bolj, kot bi si kdorkoli predstavljal, mogoče bi lahko rekel celo agresiven, po drugi strani pa je še ogromno odvisno od občutka. Je kar nekaj specifik, pravila so zelo podobna 'normalni' košarki, razen da nimaš dvojnega vodenja," razlaga Arh, ki poleg ekipe Parasport Slovenia igra tudi v Italiji, kjer igra pod pogodbo in vse temelji na nekakšni polprofesionalni ravni.

"Ko sem začel igrati košarko na vozičkih, sem bil star 24 let in sem bil v kar dobri fizični kondiciji. Se moraš pa navaditi, sploh meta na koš. Veliko težav je lahko z ravnotežjem in močjo, voziček se premika po svoje, potem pa se s treningom navadiš in vse skupaj lažje nadzoruješ," pravi.

Matej Arh | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

"S tem športom sem v prvi vrsti spoznal res odlične ljudi, hkrati pa ti da tudi delovne navade in timski duh, ki ga prej, ker sem bil v plezanju, nisem toliko poznal. Dejstvo je, da nas je v ekipi 12 fantov, od katerih ima vsak svojo zgodbo, lahko je prometna nesreča, lahko kakšne težave od rojstva ali druge nesreče … Vsak ima svojo zgodbo in mislim, da je to pri parašportu še dodana vrednost k vsemu. Na koncu se vsi spopadamo s podobnimi ovirami in težavami," o ekipi pravi Arh.

Posebno zahvalo in mesto pri košarkarjih na vozičkih ima tudi Goran Dragić, ki je z donacijami in nakupom vozičkov močno olajšal delo slovenskih parašportnikov. "Goran je pri tem res zlata vreden, res smo mu vsi noro hvaležni in samo kapo dol za to, kakšen človek je. Ogromno nam pomaga, uredil nam je že nekaj vozičkov, ki so res pomembni. Povsem drugače je, če se ti voziček prilega, zdaj smo na točki, ko imamo vsi vozičke na najvišji ravni, da imamo sredstva, da se zadeve lahko servisirajo in vzdržujejo," razlaga Arh, ki upa, da v soboto z ekipo še drugič zapored posežejo po pokalu.

"Lepo vabljeni vsi navijači, podpora bi nam res pomenila ogromno, lani nas je spodbuda ponesla do naslova, zato upam, da bodo navijači tudi letos z nami," je še pred finalnim delom sezone sklenil Arh.

Ne spreglejte