ocena filma
Sobota, 2. 5. 2026, 4.00
1 teden, 6 dni
Ocena filma Hudičevka v Pradi 2
Hudičevka v Pradi 2: Peklenski šefi in še hujši lastniki
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,31
Hudičevka v Pradi 2 je kot dobro krojena konfekcija: materiali so izbrani in vse sede na pravo mesto. Zgodba je sicer predvidljiva in v skladu z zvezdniškimi nadaljevanji do neke mere ponovitev zapleta prvega filma, a vseeno ni dolgočasna. Še več, na metaforični ravni film ogromno pove o sodobni družbi.
Anne Hathaway se vrača kot Andy Sachs, drzna in srčna novinarka, ki je v prvem filmu kot začetnica dobila delo asistentke zloglasne urednice modne revije Runway, zdaj pa se vrne tja kot urednica tematskega sklopa. Miranda v podobi Merly Streep je še zmeraj zmajevka, no, hudičevka, vendar se ji zaradi nedavnega škandala maje stolček in vodstvo je najelo Andy, da bi ji rešilo kožo. Vrnejo se tudi Stanley Tucci kot kreativni urednik revije Nigel, Emily Blunt kot nekdanja asistentka, zdaj živina pri Diorju, in Tracy Thoms kot Andyjina prijateljica, galeristka Lily.
Poglejte napovednik:
Andy in Miranda sta na začetku ponovno v antagonističnem razmerju, pri čemer se mora prva dokazovati drugi, medtem ko ta čaka na njen propad. Andyjini tematski članki so namreč cenjeni, a premalo brani oziroma viralni na družabnih omrežjih, nakar se loti velikega podviga in dobi intervju s samotarsko milijarderko, nekdanjo ženo enega najbogatejših ljudi na svetu. S tem Andy in revija ponovno postaneta relevantni, in ko se zdi, da je na dosegu nekakšna dolgoročna zmaga, se vse poruši in Andy in Miranda se znajdeta pred preizkušnjo, ki lahko revijo – in njiju – privede na rob propada.
Peklenska šefica
Film je dobro posnet, z ravno pravim tempom, številom humornih vložkov in odmerjenim dodajanjem slavnih obrazov, da ne postane dolgočasen, igralska zasedba pa je tako ali tako vrhunska, vendar formulaična zgodba ne pusti veliko prostora za kreativnost, vsak preobrat pa je dovolj očitno vnaprej signaliziran, da pravzaprav ne preseneti. A ta film ni zgolj zgodba o modni reviji, temveč veliko pove o medijih, filmski industriji in kreativnih poklicih nasploh.
Ključna tema filma namreč ni peklensko delovno razmerje s šefico, ki nad zaposlenimi zganja teror, ob katerem bi se zastavilo vprašanje, ali je to dovoljeno, če je zaradi tega dovolj genialna. Fokus se v skorajda marksistični maniri prestavi stopničko višje po proizvodni lestvici na odnos med lastniki kapitala in zaposlenimi. Revija Runway je namreč soočena z dvema slabima modeloma lastništva, ki sta stalnica v medijski krajini.
Neutemeljeni pohlep
V prvi se pojavi skupina strokovnjakov za optimizacijo, ki naj bi z rezanjem po njihovem nepotrebnih stroškov poskrbela za višje dobičke, v drugem pa samovoljni narcistični lastnik na revijo gleda kot na nekaj, kar bo v kratkem ustvarjala umetna inteligenca in jo za zdaj lahko prepusti kot igračko svoji zaročenki. Stik z obema vrstama lastništva in vpliva na vsebine smo imeli tudi v slovenskih medijih, a to sploh ni zgodba o medijih.
Že prvi film je bil namreč le na videz zgodba o Anni Wintour, dolgoletni urednici revije Vogue – ta je sicer služila za vzor, a podrobnosti ravnanja antagonistke kot šefice iz pekla, so temeljile na odnosih raznih filmskih producentov in studijskih šefov, ki jih filmarji dodobra poznajo. In tudi ta osnovni predikament nadaljevanja je zgodba, ki jo v filmskem svetu poznajo ravno tako dobro kot v medijskem.
Kdo so resnični ljudje, ki so film navdihnili
Številni liki in dogodki iz filma so tudi to pot neposredno izposojeni iz resničnega življenja. Tako milijarderka, ki jo upodobi Lucy Liu, predstavlja pisateljico MacKenzie Scott, nekdanjo ženo Amazonovega šefa Jeffa Bezosa, ki po ločitvi svoje bogastvo namenja humanitarnim projektom, deloma pa tudi Laurene Powell Jobs, vdovo Applovega ustanovitelja Steva Jobsa, ki je posredna lastnica ugledne revije The Atlantic. Po drugi strani nevzgojeni in nesramni milijarder Barnes ne prestavlja Bezosa ali Jobsa, temveč Elona Muska, le da je njegova topoumnost prikazana kot manj zlonamerna.
Hudičevka v Pradi 2 je dokaz, kako lahko v osnovi lahkoten, komercialni film odpre številne pomembne sodobne teme in celo politično sporočilo. To sicer ni posebej ostro in je zgolj na prvi pogled progresivno, saj vseeno zagovarja vzdrževanje družbenega statusa quo in dobrodušnosti milijonarjev, da bi lahko vsaj nekateri ljudje iz visokega srednjega razreda ohranili svoj položaj.
Ali je Hudičevka v Pradi 2 vreden ogleda?
Ja, seveda. Ne glede na zapisano v prejšnjem odstavku najbrž nihče ni pričakoval, da bo film z večjim številom slavnih kot podelitev oskarjev, dejansko revolucionaren. Pravzaprav je revolucionarno že to, da opozarja na družbeno razslojevanje in ogroženost kreativnosti s strani pogosto neutemeljenih poslovnih vzrokov. Da je ob tem še zabaven in nam ponudi odlične predstave Anne Hathaway, Stanleyja Tuccija in seveda Meryl Streep, pa je seveda dodaten bonus.
Hudičevka v Pradi 2 (The Devil Wears Prada 2)
Režija: David Frankel
Igrajo: Emily Blunt, Simone Ashley, Anne Hathaway, Meryl Streep, Stanley Tucci, Kenneth Branagh, Lucy Liu
Žanr: komedija
Dolžina: 119 minut
Preberite še:
