Torek, 3. 6. 2025, 17.11
1 dan, 4 ure
Kje so Grešniki in druge težave slovenskega kina
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,02
Svetovne uspešnice Grešniki (Sinners) z Michaelom B. Jordanom v glavni vlogi v slovenskih kinih ne morete videti. Zakaj?
Obisk kina v Sloveniji upada. Po mednarodnih podatkih je bil v letu 2024 obisk šest odstotkov manjši kot leto poprej in to čeprav so nekatere dvorane Art kino mreže beležile porast obiska, ljubljanski Kinodvor celo rekordnih 140 tisoč gledalcev. Razlogov za takšno stanje ne manjka, a zdi se, da so ključne težave v majhnosti trga, ki se ga vse bolj upravlja iz sosednjih držav, konkurenci spletnih pretočnikov in visokih cenah.
Letošnje stanje kaže stagnacijo, a nedvomno bo dodaten negativen vpliv imelo še zaprtje mariborskega Cineplexxa, ki je imel osem kinodvoran. Po drugi strani bo do konca leta obisk vseeno najbrž nekoliko zrasel, saj naj bi letos v prenovljenih prostorih nekdanjega ljubljanskega Koloseja svoja vrata odprla Odiseja. V času pisanja podrobnosti glede Odiseje še niso znane, je pa celoten projekt glede na napovedi že eno leto "tik pred odprtjem" in je za jesen že napovedanih kup koncertnih dogodkov in prireditev. Seveda ni nobenega dvoma, da v prestolnici primanjkuje kinodvoran.
"Strukturni in tržni dejavniki"
Prva težava slovenskega kinoprostora je odsotnost nekaterih potencialnih uspešnic. Eden najopaznejših letos je grozljivka Grešniki (Sinners) režiserja Ryana Cooglerja (Creed, Črni panter), ki je globalno zaslužila 350 milijonov dolarjev (dobrih 300 milijonov evrov), kar je ogromno za žanrski film, ki ne temelji na znani predlogi. Poleg tega se je film povsod izkazal kot dolgotrajna uspešnica, z nizkim upadom ogledov iz tedna v teden. Medtem ko so Grešniki v kina v večini sveta prišli aprila, so ga pri nas najprej prestavili na junij, nato pa ukinili, najbrž zato, ker je v ZDA že prišel na video in ga je torej mogoče piratizirati.
Napovednik filma Grešniki:
Pri Blitz Group, distributerju filma Grešniki Blitz Group, so na vprašanje po razlogih, zakaj tega filma ni bilo v kinu v Sloveniji, medtem ko je bil na sporedu na Hrvaškem, kjer ga distribuira isto podjetje, odgovorili, da so razlogi "posledica več strukturnih in tržnih dejavnikov". Kot prvega so izpostavili skupni nižji obisk kinodvoran v Sloveniji, saj je slovenski trg velik približno toliko kot polovica hrvaškega. "Fiksni stroški (distribucije posameznega filma, op. a.) so primerljivi v obeh državah, vendar je potencialni prihodek v Sloveniji bistveno nižji … kar vpliva na odločitve o distribuciji manjših in srednjeproračunskih filmov."
Cineplexxove nenavadne programske odločitve
Dodaten izziv slovenskega trga prepoznavajo v "programski politiki vodilne verige multipleksov v Sloveniji", torej Cineplexxa. Avstrijska veriga kinematografov je prisotna tudi v vseh državah Balkanskega polotoka in Italiji, vendar ima v Sloveniji enega največjih tržnih deležev. Pri Blitzu so izpostavili, da Cineplexx ne umesti vseh njihovih filmov na spored in da so njihovi filmi pogosto deležni "neugodne programske umestitve in pomanjkanja promocijske podpore."
Iz Cineplexxa uradnih odgovorov na vprašanja glede odsotnosti številnih filmov nismo prejeli, neuradno pa nam je njihova predstavnica zatrdila, da gre za odločitev distributerja. Vseeno Blitz, eden največjih distributerjev v Sloveniji, ni edini, ki je naletel na težave s programsko umestitvijo filmov. Bistveno večje težave, tj. manj razpoložljivih platen, so v zadnjih letih imeli slovenski filmi, sploh tisti manj komercialni, ki jih je bilo skoraj nemogoče ujeti v zgodnjepopoldanskih ali nočnih terminih, pa še pri teh so se sporedi spreminjali v zadnjem trenutku.
Mehki bojkot slovenskega filma še kar traja
No, to je bilo v časih, ko so slovenski filmi sploh še prišli na kinospored. Še vedno namreč traja "tih" oziroma "hladen" in neuraden spor med filmskimi producenti in prikazovalci, katerega rezultat je mehki bojkot slovenskih filmov. O tem smo že pisali marca, a od takrat se ni veliko spremenilo. Povod za spor so nadomestila za igralce in izvajalce v AV-delih, ki jih želi pobirati kolektivna organizacija AIPA, k.o., prikazovalci pa jih ne želijo plačati, saj trdijo, da ni zakonske podlage, da AIPA ni upravičena do zbiranja teh sredstev in da je celoten postopek zbiranja in razdelitve sredstev netransparenten.
Zakaj se ne morejo dogovoriti, ni jasno, kakor tudi ne, zakaj so tarča slovenski filmi, še najmanj pa, kako naj bi kdo karkoli dosegel, če o tem niso pripravljeni javno spregovoriti. Na to zatišje vpliva tudi dejstvo, da trenutno na sporedu ni veliko tržno zanimivih slovenskih filmov, kar pa bi se lahko spremenilo jeseni, ko pričakujemo dve potencialni domači (vel)uspešnici, komedijo Dekle noči, nov film Luke Marčetića (Pr’Hostar), in priredbo priljubljenega romana Belo se pere na devetdeset v režiji Marka Naberšnika (Petelinji zajtrk).
Kino Slovenija za znano občinstvo
Po naših podatkih sta ministrstvo za kulturo, pod okrilje katerega spada film, in ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, pod okrilje katerega spada urejanje postopkov, povezanih z zgoraj omenjenim nadomestilom, poskusila posredovati v sporu, vendar rezultata, vsaj uradno, še ni. Bolj aktiven je poskušal biti Slovenski filmski center, ki je zaštartal projekt Kino Slovenija. To je bil program projekcij slovenskih filmov s pogovori z avtorji, ki bodo do konca junija potekale v dvorani AGRFT in Slovenski kinoteki.
Gre za hvalevreden projekt, ki pa je kljub srčnosti pri izvedbi in promociji imel zgolj omejen učinek. Organizatorji projekt ocenjujejo kot uspešen zaradi odziva občinstva, ki je na teh dveh lokacijah prisotna že sama po sebi. Medtem se drugi kinematografi niso odzvali na povabilo, niti dvorane Art kino mreže, ki se večinsko financirajo iz državnih, evropskih in lokalnih virov. Organizatorji Kino Slovenija pravijo, da želijo ta projekt ohraniti kot blagovno znamko in nadaljevati še naprej, vendar pa obenem priznavajo, da financiranja za kaj takega nimajo.
Ne glede na to, kako iz srca in kakovostno so izvedeni tovrstni projekti, ti ne morejo ponuditi sistemske rešitve za odsotnost slovenskega filma iz kina. Medtem ko bosta Belo se pere na devetdeset in Dekle noči zagotovo našla prostor na sporedu, pa to vseeno ni nujno. Pri Blitzu so posebej izpostavili težavo s predlansko mednarodno uspešnico Wonka, ki so ga sicer prikazavali po vsej Art kino mreži in v mariborskem Mariboxu, medtem ko mu je Cineplexx namenil le dve platni in omejeno število terminov.
Kdaj in kje bo 28 let pozneje?
Še slabše kaže filmom studia Sony, ki jih Cineplexx trenutno ne prikazuje. Sony je namreč pred kratkim zamenjal regionalnega distribucijskega partnerja. Zdaj je to prevzel hrvaški distributer Jučer, medtem ko je prej za Sony skrbel Con Film, s katerim je Cineplexx lastniško povezan. Predstavnik podjetja Jučer je zatrdil, da se s Cineplexxom pogajajo, vendar pa ne ve, kako dolgo bodo pogajanja trajala. Do zdaj smo si lahko po videoigri posneto grozljivko Do zore (Until Dawn) ogledali le v Mariboxu in peščici dvoran Art kino mreže, prav tako pa so samo tam prikazovali nadaljevanje kultne uspešnice iz osemdesetih Karate Kid: Legende. V Cineplexxu zatrjujejo, da bodo tega vključili v spored, če kmalu sklenejo pogodbo z Jučer, medtem pa je pod vprašajem že eden najbolj pričakovanih filmov leta, 28 let pozneje (28 Years Later) (nadaljevanje kultnega filma 28 dni pozneje iz 2002). V Jučer so zatrdili, da bo ta film vsekakor na ogled v večjem številu dvoran.
Napovednik filma 28 let pozneje:
Ali se bo kaj spremenilo z odprtjem Odiseje? Težav, povezanih z distribucijo slovenskih filmov, to skoraj zagotovo ne bo rešilo, saj gre za spor med vsemi prikazovalci in se mu bo Odiseja skoraj zagotovo pridružila. Večje število platen in posledično konkurenca bosta najbrž naredili svoje glede dostopnosti najbolj komercialnih filmov, vendar pa to ne pomeni, da se bo stanje na sistemski ravni izboljšalo samo od sebe. Slovenska kinoscena ima namreč še več težav.
Težava ljubljanskega uspeha
Med njimi je, nekoliko nenavadno rečeno, tudi uspešnost Kinodvora, ki je dosegel prostorske omejitve in postaja žrtev lastnega uspeha. Ljubljanski mestni kino je namreč pionir vzgajanja filmskega občinstva in dom številnih festivalov, tako da jim za redni spored komajda ostane kaj prostora. Že leta je načrtovana gradnja t. i. minipleksa treh dvoran v podhodu Ajdovščina, vendar se projekt na Mestni občini Ljubljana ne premakne. Obenem sameva in propada nekoč elitna dvorana nekdanjega Kina Komuna v podhodu Name, ki je med zadnjim preverjanjem spadala pod nekdanji Kolosej. Če bi obstajal interes (oziroma če najbrž ne bi bilo nekih drugih interesov), bi MOL najverjetneje lahko prevzela to dvorano in jo predala Kinodvoru v bistveno krajšem času kot bo potreben za minipleks.
Še večji problem kina pa so visoke cene. Tukaj Slovenija ni anomalija, cene kinovstopnic so se povsod dvignile, še bolj pa cene prigrizkov in napitkov, ki jih prodajajo kinodvorane, a iz ekonomskega stališča je dokaj razumljivo, da šibka konkurenca to potencira. K sreči dvorane Art kino mreže držijo ugodne cene, medtem ko so te v multipleksih bistveno dražje, tudi za več kot sto odstotkov. Družina lahko za obisk kina odšteje med 50 in stotimi evri, kar je nasprotje ideje, da kino predstavlja množično zabavo, te cene pa odvrnejo tudi starejše gledalce – oziroma jih v najboljšem primeru prepričajo, da se raje odpravijo v Kinodvor ali drugo dvorano Art kino mreže. To sicer ni slabo samo po sebi, a rezultat je še večje izrinjanje odraslih gledalcev iz multipleksov.
Preberite še:
