Kdo je Slovenka, ki v Mehiki študira igralstvo

Sandra je 24-letna Slovenka, ki v Mehiki obiskuje igralsko akademijo Televisa CEA (Centro de Educación Artística). Že kot otrok si je med igro naredila osebno izkaznico, na katero je zapisala, da je po poklicu igralka in detektivka, oboje pa se je pozneje izkazalo za vodilo v njenem življenju – pred akademijo Televisa CEA je v Ljubljani obiskovala Fakulteto za varnostne vede.

"Vse življenje sem govorila, da bom igralka, a me nihče ni jemal resno, niti sama, pravzaprav," pove Sandra, ki se je po osnovni šoli vpisala na Šubičevo gimnazijo (Gimnazija Jožeta Plečnika Ljubljana, op. p.), saj je bila edina igralska šola, ki jo je poznala, predraga.

"V tretjem letniku sem začela gledati Rebelde, mehiško telenovelo produkcijske hiše Televisa. Ja, danes se sliši smešno, ampak takrat sem bila največja oboževalka Dulce Marie," prizna v smehu in doda, da se večina njene generacije v Sloveniji mehiškim telenovelam posmehuje, medtem ko ljudje v Mehiki za to živijo.

Začela v Medvodah, pristala v Mehiki V Medvodah se je vpisala na igralski tečaj za improvizacijo, leto zatem pa jo je k sodelovanju v predstavi povabil režiser Branko Kraljevič. V KUD Fofité je igrala v komediji zmešnjav Kaj je videl butler? Joeja Ortona in v predstavi Vaje za tesnobo Vinka Möderndorferja, prav tako pod režijsko taktirko Kraljeviča.

Igralsko znanje je dopolnila še na tečaju v Londonu. "Na koncu tega tečaja smo morali posneti en dialog in en monolog, ki sem ga po naključju posnela kar v španščini, to pa je bil tudi predstavitveni video, ki sem ga pozneje uporabila pri prijavi za Televiso CEA," se dogodkov iz leta 2011 spominja Sandra.

"Na tem posnetku sem bila videti kot psihopat, a so mi čez en mesec pisali, da me vabijo na kasting … Na kasting v Mehiko, čez 14 dni. Lahko si predstavljate, kakšna norišnica je bila," pove Sandra, ki je v Mehiko samo zaradi kastinga odletela za le pet dni.

Med šest tisoč kandidati so jih izbrali 50 "Dobili smo navodila, da na kasting pridemo brez ličil in v vsakdanji opravi, kar sem upoštevala. Znašla sem se med preostalimi kandidatkami v petkah, minikrilih ter s popolnimi pričeskami in mejkapom ter takoj pomislila, da nimam možnosti," razloži Sandra, ki je po nastopu pred žirijo v takrat še nekoliko polomljeni španščini (naučila se jo je kar ob gledanju nadaljevank in v zadnjem letniku gimnazije) še isti dan dobila vabilo k Eugeniu Cobu, igralcu, producentu in ravnatelju akademije. "V ponedeljek zvečer sem imela polet nazaj v Slovenijo, zjutraj pa sestanek z ravnateljem in še sanjalo se mi ni, zakaj, saj naj bi rezultate dobili po dveh tednih."

"Ko sem vstopila, mi je ravnatelj rekel: 'Dobrodošla na šoli.' Preostale so o tem obvestili čez 14 dni. Vse, kar sem mu lahko rekla, je bilo 'hvala', saj sploh nisem dojela, kaj se je zgodilo. Šele v taksiju je sledila mešanica joka in smeha."

Ker bi morala semester začeti že naslednji mesec, se je dogovorila, da začne eno leto pozneje in se pripravi na življenje v Mehiki …

Pol leta je spala kar na vzmetnici "Šolnina je brezplačna, a je iskanje stanovanja, ki si ga seveda kriješ sam, pravi izziv," o začetku v Ciudadu de Mexicu pove Sandra, ki je čez lužo pripeljala celo svojo čivavo, pri financiranju pa ji je na pomoč priskočila mama. "Med drugim sem živela tudi s sedmimi sostanovalci in spala na tleh na vzmetnici, ki mi jo je taksist pripeljal kar na strehi avtomobila," doda bodoča igralka. Mimogrede, eden od sostanovalcev, Juan Pablo Gil, je lani zaslovel z vlogo v filmu Nosotros los Nobles.

Sandra prizna, da jo je bilo doma včasih strah ponoči hoditi po sosednji vasi, v Ciudadu de Mexicu pa je na strah očitno pozabila. "V mestu je veliko revščine, prometa in kaosa, pravijo, da je nevarno, a se mi za zdaj ni zgodilo še nič slabega," pove Sandra, ki si je v Mehiki našla tudi novo ljubezen – igralca, seveda.

Pravila so stroga, kršitelje kaznujejo Šolsko leto se začne januarja, pouk traja od ponedeljka do petka od 8. do 20. ure, vsakega pol leta pa pripravijo predstavo, za katero vadijo tudi ob sobotah. Pouk poleg gledališča, igre in nastopanja pred kamero sestavljajo tudi ure baleta, jazza in izraznih plesov.

"Glede udeležbe so zelo strogi, če ne upoštevaš vseh pravil in če se ne trudiš, te lahko hitro vržejo iz šole. Imamo celo pravila oblačenja – v prvem letniku moramo biti v črno-belem, v drugem v črno-rdečem, v tretjem pa v črni in modri," preseneti Sandra. "Vsak profesor ima svoje tehnike učenja besedila, radi imajo igrice, pa tudi kazni. Enkrat smo hodili po stopnicah iz prvega v peto nadstropje in vmes ponavljali besedilo – če se zmotiš, greš spet v pritličje in nazaj."

Teden počitnic dočakajo aprila, poleti so prosti dva tedna, glavne počitnice od decembra do januarskega novega šolskega leta pa trajajo kratek mesec.

"V Mehiki gospodičnam starši plačujejo operacije za povečevanje prsi" Če ste kdaj (pomotoma ali namerno) pogledali kakšno mehiško telenovelo, veste, da je mati narava tamkajšnjim igralkam naredila veliko uslugo. A pri tem imajo (poleg vizažistov) precej zaslug tudi plastični kirurgi. Sandra pravi, da si je v zadnjega pol leta vsaj pet študentk operiralo nos, gospodičnam celo starši plačujejo operacije za povečevanje prsi, redke pa niso niti liposukcije. Sandra v smehu prizna, da si bo nekoč tudi sama privoščila kakšno košarico več.

"Najraje imam vloge negativk" Sandra pravi, da se najbolj vživi v vloge kakšnih hudobnic, upornic, a jo bolj kot snemanje telenovel pravzaprav zanimajo odrske deske. "Začela bom s telenovelami, navsezadnje sem na takšni akademiji, a upam, da me bo zaneslo bolj proti gledališču, morda celo filmu," doda.

Je doma res najlepše? Sandra pravi, da jo je pred dvema letoma, ko je odhajala, babica posvarila z besedami: "Najlepše je doma!" Pa je res? "Tu imam družino, dolgoletne prijatelje, vse je bolj umirjeno. Ko sem bila tukaj, sem vsak dan govorila, da hočem stran … Lepo je priti nazaj, a prav tako je lepo iti od tu. Kako bom tu igralka? Težko."