Nedelja, 8. 3. 2026, 4.00
3 tedne
Intervju
Igralec Klemen Novak o vrnitvi domov: Če bo treba, bo Hollywood prišel pome
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,62
Slovenski igralec Klemen Novak igra v seriji Robin Hood, ki sredi marca prihaja na program Epic Drama.
Klemen Novak v novi seriji Robin Hood igra Gerolda, desno roko nottinghamskega šerifa. V intervjuju razkriva, kako je dobil vlogo, kako je bilo delati z legendarnim Seanom Beanom, zakaj se je iz ZDA vrnil v Slovenijo in kako je kot del zdravniške družine pristal v igralskem svetu.
Klemen Novak je slovenski igralec, ki deluje v mednarodnem filmskem in televizijskem prostoru. Diplomiral je na American Academy of Dramatic Arts v New Yorku, nato pa več let živel in ustvarjal v Los Angelesu. V zadnjih letih svojo kariero vse intenzivneje razvija tudi v Sloveniji.Nastopil je v različnih mednarodnih televizijskih in filmskih projektih, med drugim v seriji Robin Hood, kjer v desetih epizodah upodablja Gerolda ob Seanu Beanu in Connie Nielsen, ter v projektih Operación Pacífico (NBC Telemundo), Divlje pčele (RTL Hrvaška), The Americans (FX) in Bored to Death (HBO).
V Sloveniji sta med vidnejšimi projekti glavna vloga Simona v televizijskem filmu Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo (RTV Slovenija) ter nastop v seriji Takšno je življenje (RTV Slovenija).
Kako ste dobili vlogo v seriji Robin Hood?
Postopek castinga je trajal dobra dva meseca, dobil sem poziv iz agencije in poslali so mi pregled glavnih likov v Robin Hoodu kot nekakšen predogled, da bi videli, česa sem zmožen. Posnel sem videe za nekaj likov, po tri, štiri scene.
Po eni strani sem bil navdušen, na drugi strani pa zelo prestrašen zaradi angleščine. Angleško sicer govorim odlično, toda naglas, ta specifični britanski, sem do takrat uporabljal le v šali. Tukaj pa je šlo za resno stvar, producent in režiser sta Britanca in onadva sta presodila, ali je sploh kaj uporabnega ali ne. Nekaj dni sem potreboval, da sem posnel vse te like, nato pa so me povabili na tako imenovani callback v Beograd. Takrat sem bil bolan, tja sem prišel z vročino, glasu skoraj nisem imel, tam pa sta bila oba avtorja serije, John Glenn in Jonathan English. Ko sem odhajal, sem glede na odzive imel občutek, da še nikoli nisem bil blizu česa tako velikega. Mislil sem si – to je to.
Na potrditev pa sem nato čakal kar nekaj časa. Predvideval sem, da bo trajalo kakšna dva tedna, potem pa se ni zgodilo nič. Rekel sem si, no, kaže, da moram to spustiti, sicer ne razumem, zakaj in kako, saj nisem naredil nič narobe, ampak okej. Nato pa me naslednji dan kliče agentka in mi pove, da so spregledali e-pošto s ponudbo zame, poleg tega so me potrdili za vlogo, ki je bila večja, kot sem si sprva predstavljal. In le nekaj tednov zatem je bil že prvi snemalni dan v Beogradu.
Klemen Novak kot Gerold, desna roka nottinghamskega šerifa
Kakšna je bila izkušnja snemanja tako velike produkcije?
To je res nora izkušnja. Že samo biti na setu in gledati to celotno mašinerijo ti da občutek, da si del nečesa ogromnega. Na snemalni lokaciji v Srbiji so zgradili cel Nottinghamski grad, celo vas, in osupljivo je, s kakšnimi podrobnostmi in skrbjo so to naredili. Neverjetno je tudi spremljati, koliko ljudi je vključenih v vsak del snemanja, koliko je statistov – v eni sceni je bilo na trgu kar 450 statistov.
Po drugi strani pa je imel tudi ta projekt veliko omejitev, predvsem časovnih. Akcijskih sekvenc nismo vadili po šest mesecev, kot se to dela, ko snemaš recimo Igro prestolov, ampak smo imeli manj časa in je bilo treba biti zelo natančen, zelo pazljiv. Res so naredili čarovnijo.
Nottinghamskega šerifa je odigral Sean Bean. Kako je delati s tako velikim igralskim imenom?
Pomemben je predvsem občutek spoštovanja do osebnega prostora tega človeka. Gre za opazovanje, kaj potrebuje, kakšne signale daje, ali je odprt ali se bolj ščiti. Jaz sem ga zaznal kot izjemno prijaznega človeka, na začetku celo malce sramežljivega, sčasoma pa se je celotni ekipi odprl in na koncu smo se pogovarjali tudi o bolj zasebnih stvareh.
Klemen Novak ob Seanu Beanu, ki v seriji Robin Hood igra nottinghamskega šerifa.
Manjšo vlogo v seriji ima celo košarkar Boban Marjanović. Sta se srečala?
Seveda, veliko sva se družila. Boban je izjemno zanimiv človek, odličnost je dosegel na enem čisto drugem področju, potem pa sta ga njegova radovednost in igrivost potegnili v igro. Je prizemljen in sončen človek, tam je bil eden od nas, čakal je na svoje prizore, vmes pa smo se pogovarjali o življenju.
Zgodba o Robinu Hoodu ima že ogromno ekranizacij. V čem je ta serija drugačna?
Robin Hood je ikonski lik, ki bo ljudem očitno vedno zanimiv, gledalci pa ga tokrat spoznajo po drugi plati, spoznajo ozadje, od kod prihaja in zakaj je postal takšen. Tudi nottinghamski šerif, ki smo ga bili vedno vajeni kot nekakšne karikature zlikovca, je zdaj v seriji človek, ki je bolj prisiljen v neka dejanja.
Kdo pa je vaš lik, Gerold?
Gerold postane vodja šerifove vojske, potem ko mu ubijejo kapetana, tako da je na neki način desna roka nottinghamskega šerifa, skrbi za zaščito in izvrševanje šerifovih ukazov ter seveda skupaj z drugimi išče Robina Hooda.
Skorajda v istem času kot Robina Hooda ste snemali še dve seriji, slovensko Takšno je življenje in hrvaške Divlje pčele. Kako bi primerjali delo v teh treh produkcijah?
Vse tri projekte veže dejstvo, da je težko, pravzaprav zverinsko težko poskrbeti, da se lahko kaj takšnega sploh zgodi in posname v tako kratkem času. Zato vedno izpostavljam ekipe, produkcijo in vse druge sodelavce, saj gre za velike maratone. Po drugi strani pa smo si vedno rekli: "Glejte, res trdo delamo, ampak naj nam bo lepo."
V vseh treh serijah igrate zlikovca.
Moram reči, da me zlikovci zelo zanimajo, ampak ne kot karikature, temveč kot ljudje. Vsi trije liki, ki sem jih lani snemal, so res nasilni, čeprav bi lahko rekel, da je Gerold v Robinu Hoodu še najmanj, ker je on pač nasilen v okviru dolžnosti, medtem ko druga dva delujeta vsak z neko svojo travmo.
"Zlikovci me zelo zanimajo, ampak ne kot karikature, temveč kot ljudje."
Vaša karierna pot se je začela precej drugače – s študijem farmacije.
V moji družini so večinoma sami zdravniki, tako oče kot mama, tej družinski poti sta sledila brat in sestra, zdravniki so tudi v širši družini, tako da imamo to ... recimo, da željo pomagati, pozdraviti oziroma olajšati bolečino. To neko prijaznost in skrb za sočloveka, ki sem jo tudi sam ves čas opazoval.
Spomnim pa se, da že takrat v mladosti nisem mogel razumeti, kako je lahko služba, ki ima v družbi tako pomembno vlogo, relativno slabo plačana. Rekel sem si, da bom jaz v življenju služil denar, in sem se odločil za farmacijo. Prvi letnik sem izdelal z lahkoto, v drugem pa ugotovil, da sem preveč svobodna duša, da bi bil dan za dnem v laboratoriju. Imel sem tudi veliko ljubezen do računalništva, kodiranja, programiranja, spoznavanja programske opreme, igric, vsega. To je bilo konec 90. let, ko so prve spletne strani šele postajale aktualne, in odločil sem se, da grem študirat računalništvo, pa tudi tega študija nisem končal.
Kako je potem v ospredje prišla igra?
Ves čas sem imel neko idejo, da bi igral, ampak nisem točno vedel, kaj to pomeni, igre niti nisem imel za resno delo. Potem pa se je ta glas kristaliziral, sploh ne vem, od kod, v igro v New Yorku. Odločil sem se in si rekel, grem v New York na avdicijo, pa če si zobe polomim.
Diplomiral je na American Academy of Dramatic Arts v New Yorku.
Pripravil sem dva monologa, Čehova in Sama Sheparda. Bil sem zelo nervozen, noge so mi tresle in sploh ne vem, ali sem bil prisoten kot lik. Mislim, da sem se tam v neko točko levo zgoraj na stropu drl. A ta akademija ni tako zelo selektivna kot ljubljanska, ampak je piramida obrnjena, v prvem letniku sprejmejo več ljudi, pa jih nato polovica odpade, v tretje leto pa prideš le, če te povabijo nazaj. Skratka, sprejeli so me in oktobra 2004 sem odšel v New York.
Kako je bilo Ljubljančanu nenadoma živeti v New Yorku?
Na neki način je bila ta pot v New York zame priložnost, da sem res lahko pregledal vsa svoja prepričanja, vsa svoja razumevanja sveta in vse, kar sem poslušal v mladosti, pa me ni nihče vprašal, kaj menim o tem oziroma sem to sprejel samodejno. Bilo je ogromno stvari, ki sem jih moral predelati, kdo sem, kaj je zame in kaj me zanima. Za to sem New Yorku izjemno hvaležen, ker je to mesto, kjer je vsem vseeno, kdo si, in si res lahko samo ti. Veliko ljudi pravi, da se je to zdaj spremenilo, a v mojem času je bilo to mesto res polno idej, najrazličnejših ljudi, ki jih spoznavaš in se z njimi pogovarjaš o najrazličnejših temah.
Kdaj ste dobili prvo "pravo" igralsko priložnost?
Mislil sem, da bom že po koncu drugega letnika začel delati, pa so me poklicali in povabili še v tretjega, ki je pravzaprav ansambel akademije. Naredili smo štiri polne predstave, kar je super za nekoga, ki res ni imel igralskih izkušenj, že pri koncu tega tretjega letnika pa sem dobil vlogo v HBO-jevi seriji Bored to Death. S tem sem samodejno dobil dostop do članstva v sindikatu SAG-AFTRA in nekako sem začutil, da sem na pravi poti.
"V Los Angeles prideš z iluzijo, predstavo, kaj naj bi to mesto bilo."
Kako je bila videti vaša igralska pot v ZDA?
Moj cilj je bil, da delam vse, kar je mogoče, in si s tem napolnim seznam referenc. V tistih sedmih letih, kolikor sem bil v New Yorku, sem delal vse – od teatra do neodvisnih, študentskih in eksperimentalnih filmov. Nato pa me je New York utrudil, začel sem razmišljati, ali mi vse to koristi, ali je dobro zame, vse bolj pa sem začel čutiti tudi oddaljenost od družine. Tako sem se za nekaj časa vrnil v Evropo, potem pa sem januarja 2011 s 300 dolarji v žepu odšel v Los Angeles.
Seveda tja prideš z iluzijo, predstavo, kaj naj bi bil Los Angeles. Hollywood, sonce, tudi jaz sem mislil, da bom vsak dan na plaži delal jogo. A potem je tam druga plat Los Angelesa, in to ta, da se čas tam kar nekako zabriše, raztegne, eno leto postane dve, tri, pet let, ti pa pravzaprav ne veš, kaj točno se je zgodilo. To je ta Hotel California, kajne...
V tem času sem hodil na avdicije, a mi ni šlo najbolje. Morda pač ni bil moj čas, verjetno pa se je odražala tudi moja energija, ker sem na teh avdicijah iskal neko potrditev. Potem pa me je poklical Miha Knific in mi ponudil vlogo v filmu Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo in to je bilo veliko darilo.
Lahko bi rekli, da imate obratno kariero od slovenskih igralcev, ki kariero začnejo doma in se nato skušajo prebiti v tujino.
Vedno sem imel veliko strahospoštovanje do vseh velikih slovenskih talentov in na neki način mi je bilo lažje igrati v New Yorku, v tisti množici, kot pa da bi se izpostavil tukaj. Mislim, da je bila celotna moja pot skozi Ameriko namenjena temu, da sem veliko delal na sebi, sestavljal svojo samopodobo in razumel lastno vrednost.
Kaj vas je pripeljalo nazaj domov?
Kmalu zatem, ko sem prišel v Los Angeles, sem spoznal svojo ženo in ko se nama je rodila hčerka, se mi je marsikaj izkristaliziralo. Zelo intuitivno smo začutili, da se naš čas v Kaliforniji izteka, nato je prišel še covid, pa ta oddaljenost od družine in prijateljev. Z ženo sva ugotovila, da sva pravzaprav zelo izolirana, pa čeprav imava veliko prijateljev.
Žena je iz Kolumbije, a selitev tja ni bila zares možnost, osredotočila sva se na Slovenijo zaradi tukajšnje kakovosti življenja, infrastrukture in okolja, v katerem lahko odraščajo otroci.
Kakšen pa je bil občutek vrniti se?
Ugotovil sem, da pravzaprav ponavljam zgodbo te poti v Ameriko, a se zdaj vračam sam k sebi domov. Če sem povsem iskren, nisem bil ravno kot Napoleon, ki se vrača po zmagi v tujini. Saj ne, da nisem delal, dobil sem ogromno izkušenj in pravzaprav sem delal v najtežjem mestu in najtežji industriji na svetu, a še zdaleč nisem dosegel tistega, kar sem takrat želel.
"V umetnosti občinstvo in mi sami pričakujemo zgodbe o uspehu v smislu, da mora iti vedno samo na boljše. Toda umetniški proces ne more biti tak, ne moreš delati le vedno boljše, ampak moraš nekajkrat tudi zamočiti."
Spopadal sem se tudi s prepričanjem, ki kroži, da v hollywoodski industriji ne moreš uspeti, če nisi tam. Potem pa sem imel trenutek jasnosti, da delam tisto, kar je najbolje za mojo družino, in da moram zaupati. Če bo treba, bo Hollywood prišel pome v Evropo.
Veliko sem razmišljal o tem perfekcionizmu v umetnosti, kako občinstvo in mi sami pričakujemo zgodbe o uspehu v smislu, da mora iti vedno samo na boljše. Toda umetniški proces ne more biti tak, ne moreš delati le vedno boljše, ampak moraš nekajkrat tudi zamočiti in morda narediti nekaj zelo slabih projektov, ker je to del poti. Tudi sam sem imel včasih ta dvom, naredil sem kak projekt, pa mi rezultat ni bil všeč in ga niti nisem hotel deliti z drugimi. Ljudi je strah postaviti se po drobnogled, potem ko so dali vse od sebe, saj obstaja možnost, da tvoje delo razcefrajo.
Po drugi strani pa se z novimi generacijami to vendarle spreminja. Veliko mladih filmarjev gre na lastno roko in ustvarja, ljudje podpirajo tisto, kar je nekdo drug naredil, in ga pohvalijo, ker je imel voljo in pogum, da se je tega sploh lotil.
Preberite še:
