Nedelja, 25. 1. 2026, 12.57
2 meseca
Intervju
Gregor Andolšek: Želel sem narediti slovenski film z velikim S
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,70
Režiser Gregor Andolšek je v intervjuju za Siol.net spregovori o svojem novem filmu filmu To je rop! in o tem, kaj ga je vodilo pri njegovem nastajanju, nismo pa mogli niti mimo njegovega sodelovanja v oglasih za Telekom, ki so mu prinesli ogromno prepoznavnosti.
To je kratek povzetek zapleta nove slovenske komedije To je rop!, ki vključuje še elemente kriminalke in drame. V glavnih vlogah sta Stane Tomazin kot čarodej Rajko in Gregor Čušin kot agent Marcel, poleg njiju pa se pojavijo še številni znani obrazi, kot so Tijana Zinajić, Matej Puc, Tjaša Železnik, Uroš Smolej in Jernej Kogovšek, prav posebne vloge pa imajo Boris Cavazza, Janez Škof in Gojmir Lešnjak, ki igrajo dobesedne "strice iz ozadja". Pred premiero smo se pogovarjali z režiserjem in soscenaristom Gregorjem Andolškom, ki je sicer znan tudi kot pevec skupine Čao Portorož in po vlogi iz oglasov za Telekom Slovenije.
"Prepričan sem, da ima prav vsak kakšno izkušnjo z zavarovalnicami."
Kaj je navdihnilo To je rop!?
Nobenega prav konkretnega dogodka ni bilo, ampak mislim, da vsi poznamo ta občutek, ko poskušaš nekaj razrešiti, pa ni mogoče. To je večna tema boja malega človeka proti sistemu, ki jo že več sto let najdemo v knjigah in zdaj tudi v filmih, ampak očitno se nismo ničesar naučili. Še vedno nas je strah in iz tega strahu vlagamo v kapital in ta nas izkorišča. Kar zadeva zavarovalnice, sem prepričan, da ima prav vsak kakšno izkušnjo z njimi – in to ne eno. Ampak so tudi druge zadeve. V filmu je recimo monolog o težavah pri popravilu sesalca, ki pa izhaja iz moje osebne izkušnje.
Ali menite, da je boj proti korporativnemu sistemu možen?
Vsekakor je. Tako kot ga prikažemo, je zahteven, a v temu boju je pomemben vsak posameznik. Pomembno je, da vsak od nas pove, da stvari niso takšne, kot bi morale biti. Ideja človeka, ki se bori za to, kar mu pripada, mi je blizu, predvsem pa mi je pri tej zgodbi zanimivo to, da se začne tam, kjer nas večina običajno obupa. Rečemo si: v redu, dovolj imam, ne morem več. Naj imajo teh pet evrov ali pa deset ali pa tudi deset tisoč. A Rajko in Marcel nista takšna. Kakršenkoli premik v tej smeri je vedno dobrodošel. Jaz sem filmar, umetnik in se – podobno kot Rajko s čarovnijo – trudim skozi svoj magični medij pokazati neko pot naprej.
Poglejte napovednik filma:
Kako ste doživeli umor Briana Thompsona, direktorja zavarovalnice v New Yorku, ki ga je obtožen Luigi Mangione?
Takrat mi je telefon kar naprej brnel s sporočili prijateljev in znancev o tem dogodku. To se je zgodilo nekaj časa po premieri filma na Festivalu slovenskega filma, kar je bilo več let po začetku pisanja scenarija. Kakorkoli, pri delovanju velikih korporativnih in birokratskih sistemov – pa ne zgolj zavarovalnic, ampak marsikje – pride do nepravičnosti in to rodi človeške stiske in tudi zlome. Iz teh stisk se lahko marsikaj zgodi in v prihodnosti jih lahko kvečjemu pričakujemo še več. In tega se vsi zavedamo. Ko sem bil na premieri na festivalu v Cottbusu v Nemčiji, so mi gledalci, predvsem starejši, prišli čestitat in se mi zahvaljevat, češ kako sem pogumen, da sem naredil ta film.
"Jaz sem filmar, umetnik in se trudim skozi svoj magični medij pokazati neko pot naprej."
Kako ste izbrali "strice iz ozadja"?
Mislim, da je večina Slovencev oboževale te tri igralce že v svoji mladosti, tako da so nekako ikone za vse nas. Zdelo se mi je pomembno, da postavim ikonografsko sliko tega – teh treh glav na vrhu "Olimpa". Tako da je bilo v bistvu zelo, zelo enostavno. Tudi oni so takoj privolili in so bili zelo navdušeni nad scenarijem in tudi nad priložnostjo, da igrajo skupaj; mislim, da so bili najbrž prvič skupaj na tako majhni površini. Ves čas smo vedeli, da hočemo delati film ceste in potem sem dobil idejo, da se premikamo vse višje in se mi je zdelo najbolj logično, da so oni nekje na vrhu nad vsemi in gledajo dol na ta svet. In kaj bi lahko počeli drugega, kot da so v jacuzziju? Logično.
Ali menite, da res obstajajo ljudje, ki tako iz jacuzzija vlečejo niti?
Ne vem. To je uganka. Morda se v naslednjem filmu poglobim v to in spustim v vodo iz jacuzzija, pa bomo videli, kaj se zgodi in kam gredo ti ljudje.
"Želel sem narediti film, ki je za slovensko publiko in se dogaja v Sloveniji. Čeprav je tema globalna, je dogajanje lokalno. In mislim, da nam je to uspelo."
Film je umetniško delo in torej izraz avtorjev, a je vseeno namenjen gledalcem – kdo je bila ciljna publika, na katero ste ciljali pri ustvarjanju?
Tega me še nihče ni vprašal, tako da bom poskusil razložiti. Imel sem dva močna motiva. Prvi motiv je bil, da sem želel narediti komedijo, čeprav sem se zavedal, da je tema bolj socialno angažirana. In hotel sem narediti komedijo, ki bi bila blizu meni in ljudem, s katerimi se družim. Kar je pač črna komedija. Drugi motiv pa se morda sliši smešno, ampak res sem želel narediti slovenski film z velikim S-jem – čeprav vem, da to slovnično najbrž ni pravilno. Želel sem narediti film, ki je za slovensko publiko in se dogaja v Sloveniji. Čeprav je tema globalna, je dogajanje lokalno. In mislim, da nam je to uspelo.
Kaj se dogaja z vašo skupino Čao Portorož? A boste kaj koncertirali, snemate novo ploščo?
Ta intervju snemava ravno v Kinu Šiška, kjer smo imeli največji koncert v zgodovini našega banda. Zgodba je krasna, izdali smo štiri albume, imeli smo veliko koncertov. Ravno te dni imamo 17 let delovanja, kar je super. To rad počnem, ker glasba je zakon. A bo kaj novega? Absolutno! Kdaj? Ne vem. Najprej ta film, potem pa se ponovno posvetim tudi glasbi.
"Prav fascinantno je, kako lahko postaneš ljudem pomemben, ker si iz oglasa."
Kako se pri vas prepletata filmsko in glasbeno ustvarjanje?
Ko sem se začenjal ukvarjati s filmom, sem pogosto iskal vzporednice v glasbi in se skušal orientirati po teh vzorcih. V zadnjih letih pa pogosteje v filmu iščem vzporednice s tem, kar sem se naučil v bendu. Nekako v smislu umetniškega delovanja in sodelovanja, kako bolje poslušati ljudi okrog sebe. Vsekakor pa je veliko skupnih točk tudi v dramaturški strukturi. To je področje, ki me osebno zelo zanima, kako zložiti skupaj razne ideje, podobe in zvoke.
V Telekomovih oglasih se pojavljate kot slehernik, kot nekakšen antipod kul liku Sebastiana Cavazze – so ta snemanja zabavna?
Tega vprašanja pa res nisem pričakoval.
Res? Pa saj ste že kar nekaj časa na plakatih po vsej državi in v vseh udarnih terminih na televiziji.
Očitno je bilo neizogibno (smeh). Kot prvo, rad igram, rad nastopam in sem igri posvetil velik del življenja, ker se mi je tudi načeloma zdelo pomembno, da kot režiser razumem, kaj pomeni biti igralec, da res razumem ta poklic. To je najbrž prvi pogoj za delo na takih oglasih. Kot drugo pa je to, da se mi kljub temu, da gre za izjemno komercialni projekt, nekako zdi, da sva ga s Sebastianom vedno tako lepo zapeljala, da znava v tem uživati in si pomagati; da narediva nekaj, kar ni zabavno zgolj navzven, temveč tudi nama.
Vas ljudje prepoznajo po vlogi iz teh oglasov?
Tako pogosto, da komaj verjamem. Včasih se hočejo celo fotografirati z mano, kako zamrznem kot v oglasu. Zdaj je malo premora, ampak kadar so nove kampanje, je tega veliko. To mi je postalo celo tako zelo zanimivo, da bodo oglasi najbrž tema mojega naslednjega filma. Prav fascinantno je, kakšno moč imajo, kako lahko postaneš ljudem pomemben, ker si iz oglasa.
Preberite še:
