ocena filma
Sobota, 21. 3. 2026, 4.00
1 mesec, 2 tedna
Ocena filma Kdor ne skače
Kdor ne skače: rojstvo naroda
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,19
Kdor ne skače je slovenski dokumentarni film, ki raziskuje povezavo med športom in nacionalno identiteto, še več, film raziskuje pomen športa za rojstvo slovenskega naroda. Ali bi imeli svoj narod brez atletike? Brez smučanja? In kakšen narod bi bili brez naslova evropskih prvakov v košarki? In kdaj se potem rodi nacionalizem?
Avtor filma Boris Petkovič se teme loti skozi osebno zgodovino: kot otrok iz narodnostno mešane družine je odraščal v Zenici v Bosni in Hercegovini, kjer se je – tudi zaradi slovenskih korenin – oprijel smučanja. Kot pionir je v veleslalomu dosegal dobre rezultate tudi po selitvi v Slovenijo, vendar je že kot otrok opazil, da so v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji določeni športi rezervirani za določene narode.
Poglejte napovednik:
Svojo raziskavo nato začne globlje v zgodovini, v začetkih organiziranega športa v Sloveniji, ki segajo v sredo 19. stoletja, kmalu po pomladi narodov. Takrat je bilo ustanovljeno Gimnastično društvo Južni sokol, ki je združevalo mlade v športnih aktivnostih in tekmovanjih ter skozi to začelo graditi identiteto naroda. Ne nazadnje je bila njihova himna Hej, Slovani. Kot zelo hitro poudari, se je ideja naroda začela graditi skozi poudarjanje razlik – najprej razlik med Slovenci in tukaj živečimi Nemci, po 1. svetovni vojni v zahodnem delu države razlik v primerjavi z Italijani in nato od osemdesetih razlik v primerjavi z drugimi narodi Jugoslavije.
Narodno buditeljstvo alpinizma in smučanja
Dokumentarni film temelji na klasičnem pristopu kombinacije govorečih glav in arhivskih posnetkov, z občasnimi, a po uvodu precej redkimi avtorjevimi komentarji. Izbor sogovornikov je nekoliko eklektičen, a pričakovan, saj vključuje ljudi različnih profilov, od športnih zgodovinarjev do družboslovcev, pisateljev in režiserjev. Nekateri med njimi so vključeni zaradi strokovnih kompetenc, tako na primer kulturolog Peter Stanković razloži vzajemni vpliv posameznih športov in širšega družbenega konteksta, drugi, na primer novinar in pisatelj Boštjan Videmšek, razlagajo razvoj zgodovine na bolj oseben način.
Petkovič tako izpostavi jasen razvoj dogodkov, ki je privedel od zgodnjih alpinističnih podvigov, kot je postavitev Aljaževega stolpa leta 1895, prek gimnastičnih dosežkov Leona Štuklja do razvoja smučarskih skokov v Planici in evforije alpskega smučanja v osemdesetih v vse bolj jasno zgrajeno identiteto slovenstva in na šport vezanega nacionalnega ponosa, ki je igral ključno vlogo pri osamosvojitvi.
Kaj pa nogomet?
To je še posebej zanimiva tema, ki jo Petkovič ob pomoči kulturologov, novinarjev in športnih zgodovinarjev razvije skozi gradnjo identitete. V SFRJ se slovenski nogomet ni mogel kosati s hrvaškim in srbskim, zato smo namesto tega zgradili identiteto okrog smučanja, nogomet pa je v intelektualnih krogih obveljal za "balkanski" šport, ki tudi po osamosvojitvi ni imel prave pozornosti ali financiranja.
Seveda pa je imel oboževalce, saj gre ne nazadnje za najpomembnejšo postransko stvar. Večji navijaški klubi so tako postali gojišče nacionalističnih idej, kar je kot mlad član supine Green Dragons opazil tudi Videmšek. Film nato oriše konflikte konceptov in idealov, ki so sledili z vzponom dobe Srečka Katanca, vendar zaradi človeške drame takratnega dogajanja nekoliko zapostavi sociološko razlago oziroma se zadovolji s tem, da zgolj pokaže na neskladja protijugoslovanskega sentimenta z reprezentanco, ki jo je večinoma tvorila druga generacija priseljencev iz prav teh držav.
Slepe pege
To pa ni edina slepa pega dokumentarnega filma. Bistveno večja težava je najbrž nezavedni šovinizem, saj film sicer omeni dosežke ter pomen Mateje Svet in Petre Majdič, kljub temu pa Petkovič ni vključil niti ene sogovornice, pa čeprav bi lahko pred kamero povabil športnice, komentatorke, kulturologinje, zgodovinarke in še koga.
Kdor ne skače tako privede zgodbo slovenskega športa in nacionalne identitete v sedanjost in izpostavi več zanimivih prelomnic, kjer športni dosežki niso zgolj pripomogli k večji narodni samozavesti ali izlivom nacionalizma, temveč sčasoma tudi k bolj uravnoteženemu, zdravemu odnosu do soljudi in samih sebe – skratka, zmožnost doseganja neverjetnih zmag v športu naj bi pripomogla k duševnemu zdravju naroda. In morda to ni povsem zgrešena teorija. Če pri tem, seveda, ne pozabimo, da obstajajo podobne teorije glede panka, književnosti in podjetništva.
Ali je film Kdor ne skače vreden ogleda?
Kdor ne skače je kratek in jedrnat film, ki se mu pozna, da ga je naredil športni navdušenec (ne nazadnje je Petkovič režiral tudi mladinsko uspešnico Košarkar naj bo). In čeprav je, kot omenjeno, v prikazanih teorijah več slepih peg, to ne pomeni, da ni v njih tudi precej resnice. In navdušujočih zmag.
Kdor ne skače
Režija: Boris Petkovič
Nastopajo: Boris Petkovič, Goran Vojnović, Borut Mehle, Gregor Tomc, Peter Stanković, Boštjan Videmšek
Žanr: dokumentarec
Dolžina: 73 minut
Preberite še:
