Mesec žensk
Nedelja, 15. 3. 2026, 15.50
1 teden, 6 dni
Intervju
Nina Osenar: V današnjih strupeno zblojenih časih je težko vzdrževati dobro psihohigieno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,14
Nina Osenar Kontrec je ena tistih, ki o življenju in izkušnjah, ki ji jih je prineslo, govori z redko iskrenostjo. Dobra tri leta po tem, ko je premagala hudo izgorelost, o tej težki preizkušnji govori s hvaležnostjo, saj je na novo zgradila njeno osebnost. "Danes sem boljša verzija sebe," pravi nova Nina, ki je bolj umirjena, močna, stabilna, samozavestna ženska, ki se zna brezkompromisno postaviti zase.
Če smo Nino Osenar Kontrec nekoč poznali kot televizijsko voditeljico, pevko in model, jo danes poznamo predvsem kot avtorico, promotorko duševnega zdravja in gorečo zagovornico živali. V odkritem pogovoru, ki se je zgodil ravno v mesecu žensk, se je iskreno dotaknila ženskosti, odraščanja in preizkušenj, ki človeka neizogibno preoblikujejo. Spregovorila je tudi o svojih začetkih v medijskem svetu, o času, ko je bila še mlada, naivno optimistična in prepričana, da je svet odprt in prijazen.
A leta in izkušnje so prinesli tudi drugačne lekcije – o kritiki, pritiskih javnosti in o tem, kako hitro se lahko samozavest zamaje. Posebno poglavje njenega življenja je zaznamovala tudi težka bolezen, ki jo je, kot pravi sama, dobesedno razstavila na koščke in nato ponovno sestavila v močnejšo različico sebe. Danes o tem govori brez olepševanja – kot žena, mama in ženska, ki se je naučila gledati nase z več razumevanja in spoštovanja.
Na marec pogosto gledamo kot na mesec žensk – kaj za vas danes pomeni biti ženska in kako se je vaše doživljanje ženskosti skozi leta spremenilo?
Zelo zanimivo je, če ti uspe kot tihemu opazovalcu, edini kredibilni priči, čez leta uzreti svojo lastno rast, ki se gnete, mesi, kali v zahtevni areni barvitega življenja. Če se ozrem nazaj in pod drobnogled postavim Nino izpred 20 let in Nino danes, je razlika res velika. Biti ženska pri 20. letih, ko naj bi se človek že formiral v neko odraslo osebo, je nekako bolj lahkotno, zdi se ti, da je cel svet tvoj in da nič ni nedosegljivo. Potem pa te izkušnje pripeljejo do realnih spoznanj, da meje zagotovo obstajajo. In od tvoje stabilne ali majave načelnosti je odvisno, do kam greš.
Sama sem bila vedno trmasta, načelna, gnali sta me etika in morala, že takrat se nisem pustila speljati svojim željam, za katere se je izkazalo, da brez tega, da zamižim na eno oko, ne bodo uresničljive in ne bom mogla doseči svojega cilja. Ampak takrat mlada in vihravo naivna ljudi, s katerimi sem prihajala v stik, še nisem dojemala kot prijaznih z razlogom. To je velika stvar, veste, zelo malo ljudi je prijaznih brez razloga. Recimo, da tej prebrisani preračunljivosti, ki je prava vesoljna katastrofa, nisem pripisovala posebnega pomena.
Kako je to vplivalo na vaš psihični razvoj, ko zdaj pogledate za nazaj?
Moja samozavest je bila še na majavih temeljih, marsikaj se me je dotaknilo, me žalostilo. Takrat so bili tiskani mediji tudi precej neusmiljeni, nesramni, celo žaljivi. Kot medijska osebnost sem doživela marsikaj. Ampak sem trmasto vztrajala pri svojih načelih in danes sem na to mlado, zelo nasmejano, nežno naivno Nino izrazito ponosna! Zdaj pri 42 letih pa sem polnokrvna, močna, stabilna, samozavestna ženska, ki se zna brezkompromisno postaviti zase. Težka preizkušnja bolezni me je prav tako izrazito ojačala.
Moja osebnost se je v sedmih letih, kolikor sem okrevala, raztreščila na drobne koščke in se spet sestavila, a tokrat v neprebojno zlitino, ki ponosno dviga glas in žarči neomajnost. Nikoli si nisem mislila, da sem tako močna osebnost. Ta težki življenjski izziv me je okrepil, na novo zgradil, me osvobodil nekaterih železnih okov, ki so me držali v okvirih na trentuke blazne doslednosti.
Če bi primerjali Nino pred boleznijo in Nino po njej, kaj bi opazili? Kako se je spremenila?
Danes sem boljša verzija sebe. Danes se imam rada. Mislim, da sem dobra mama, dobra žena, dobra prijateljica in še več kot samo ženska v funkciji, lahko rečem, da sem dobra oseba. Ne gre za hvalisanje, prosim lepo! Gre za zdrav odnos do sebe, za sposobnost, da uzreš dobro v sebi, izpostaviš dobre lastnosti.
Vsak dan poskušam živeti po starem hebrejskem pregovoru, ki pravi, da biti ali ne biti ni pravo vprašanje, kakšen biti ali kakšen ne biti, to je pravo vprašanje. Nikakor pa nisem popolna, da ne bo pomote, tudi slabe lastnosti imam, seveda, ampak bičanje zaradi tega ni produktivno. Je pa produktivno, da slabe lastnosti opaziš oziroma te nanje opozorijo partner, prijatelj ali starš, in jih potem odstraniš. Izpuliš kakor plevel. Temu se pravzaprav reče osebnostna rast. Zorenje. Pogled v ogledalo, v katerem podoba ne odseva vedno popolno naličenega lika, ampak človeka iz mesa in krvi, ki mu včasih spodrsne na spolzki cesti vsakodnevnih izzivov.
Katere teme, povezane z ženskami in duševnim zdravjem, se vam zdijo danes še posebej pomembne ali premalo naslovljene?
Zdi se mi, da so premalo naslovljene teme nevidno čustveno in skrbstveno delo, izgorelost pri ženskah, vpliv hormonskih ciklov na duševno zdravje, pomembno se mi zdi tudi več odprtega pogovora o poporodni depresiji, anksioznosti in menopavzi. Ter pritisk družbenih norm in idealov lepote. Vse nas opozarja na to, da preprosto nismo dovolj. Dovolj privlačne, dovolj mlade, dovolj suhe, dovolj naličene. Po drugi strani pa preveč naličene, presuhe ali predebele, premajhne ali previsoke, preveč popravljene ali preveč naravne, preglasne, preveč tihe ali preglasne, premalo odločne ali preveč ambiciozne in seznam, kakšne bi morale ali ne bi smele biti, gre v neskončnost.
Ste kdaj zasledili, da kdo komentira videz moškega? Njegovo ambicioznost? Njegovo odrezavost? Če je ženska odrezava in se postavi zase, je prasica. Če to stori moški, je samozavesten človek, ki ve, kaj hoče. Veste, koliko ogabnih moških sem v svoji karieri zavrnila, zavrnila njihova ostudno direktna povabila za seks v zameno za neko zvezo, poslovno sodelovanje, jih odpikala zaradi njihovega abotnega seksističnega nazora, ki žensko zreducira na seksualni objekt! In s tem se srečuje ogromno žensk, vsepovsod.
In pravzaprav se stanje nič kaj ne izboljšuje, ampak se celo še slabša …
Danes vidimo, kaj vse prihaja na dan – od degutantnih primerov, kot je Epstein, do drugih vzorcev zlorab in zlorabe moči, ki imajo pogosto globoke posledice za duševno zdravje žensk. Dvojna merila so in očitno bodo. Žensko telo je deležno ne samo kritike, ampak čisto prave vituperacije! In naj poudarim, da odločno podpiram tudi pobudo My Voice, My Choice, evropsko državljansko pobudo, ki zagovarja dostop do varnega in zakonitega splava ter pravico žensk do odločanja o lastnem telesu. O naših telesih ne sme in ne more odločati nihče drug, ne politiki, ne cerkev, ne družba! Je pa mizogino vzdušje še vedno prisotno, čutim ga. In iskreno vam povem, da je v današnjih strupeno zblojenih časih zelo težko vzdrževati dobro psihohigieno. Zelo težko.
Omeniti pa moram tudi, da so na žalost nekatere ženske danes prevzele prav tiste zastarele patriarhalne vzorce vedenja, proti katerim se feminizem pravzaprav bori. Namesto solidarnosti in prizadevanja za enakost se pojavljajo manipulativnost, tekmovalnost in pripravljenost za uporabo skoraj vseh sredstev za dosego ciljev, kar v resnici kaže tudi na to, da problem ni samo spol, ampak širši družbeni vzorci moči.
Res je, kot ste rekli, da je v takšnem svetu še toliko težje ohranjati dobro psihohigieno. Kako to uspeva vam? Kako vi danes prepoznate prve znake preobremenjenosti in kaj naredite, da se ustavite pravočasno?
Ah, danes poslušam svoje telo. Ko enkrat človeka spodnese tako močno, da okreva sedem let, si ne pusti več, da bi ga perfekcija gnala v bolezensko izmučenost. Perfekcijo sem med težkim okrevanjem zagrebla globoko v simbolični grob, kjer skupaj z njo počivajo tudi krivda, obtoževanje in samodestrukcija. Preprosto si ne pustim, da sem preobremenjena. Izrazito sem hvaležna, da sem ozdravela in živim čudovite preprostosti življenja. Posvečam se Marlonu in Dejanu. Z Marlonom se učim, vsak dan ga po šoli pričakam s toplim kosilom.
Z Dejanom živiva, kot da nimava trpke preteklosti. Čez leta se človek nauči, da tudi takrat, ko je noč težka, je zrak živ. Nimam nikakršnega razloga za to, da bi se gnala preko svojih meja. Res, globoko hvaležna sem, da imam to možnost, živeti počasi, počasi, razumete, kaj mislim? Drvenje je sicer v svetu krutih ambicij postalo vrlina. Še več, še hitreje, še bolj intenzivno. Mir je danes izgubljena dobrina. Ne zavedamo pa se, da je zmagovit človek pravzaprav tisti, ki želi zelo malo.
Še vedno obiskujete psihoterapijo oziroma na kakšen način danes aktivno skrbite za svoje duševno zdravje?
Duševno zdravje se začne v osnovi, v družinski celici v katero si rojen. Vsi dogodki iz otroštva, odnos s starši, bratom, sestro, babico, dedkom, vse to se prenese v odraslo dobo, in s tem moraš potem nekaj narediti. Čim prej začneš na vse te odnose gledati z distanco – nimajo vsi otroci srečnega otroštva, polnega ljubezni in harmonije –, bolje je zate, da se lahko posvetiš sebi in imaš dober odnos s samim seboj. Če nimaš najprej rad sebe, bodo tudi odnosi s partnerjem počivali na tej osnovi in iskati srečo v partnerstvu, v neki romantični predstavi, da te bo partner osrečil, je zgrešeno. Partnerja si moraš izbrati na podlagi tega, da ti je všeč, in ne ker ga potrebuješ. No, sama sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se vzljubila, pot do spoznanja, da se imam rada, je bila zelo naporna in tudi pravi partner je prišel v moje življenje relativno pozno.
Ampak aktivno skrbeti za svoje duševno zdravje pomeni torej najprej imeti zdrav odnos do sebe in ožjim krogom ljudi okrog sebe. Se odločati vsak dan sproti, da si dobre volje, izbrati si, da si srečen in uživati v malenkostih. Je pa to lahko zelo težko. Življenje nam streže vse sorte trpkih izzivov. Ampak naš nazor do težkih situacij je stvar izbire. In vsak dan se lahko odločimo drugače. Bolje.
Psihoterapije ne obiskujem, pravzaprav sem bila na obisku pri dr. Klemnu Rebolju, ki je izjemen psihiater in odličen psihoterapevt, samo nekajkrat, ko je bila bolezen v najhujši obliki in si nisem želela več živeti. Takrat mi je dr. Rebolj s svojo svetlo karizmo vrnil voljo do življenja. Takrat me je rešil. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo njega. Zato vedno pravim, da poiskati strokovno pomoč, ko smo v stiski, ni poraz, ampak čista zmaga.
Katere majhne dnevne navade ali rituali vam najbolj pomagajo ohranjati notranje ravnovesje?
Najprej me prav vsako jutro osreči aromatična kava, ki jo spijem z mojim Dejanom. Tudi takrat, ko je na poti, se pokličeva in spijeva kavo skupaj. To je najin ritual že od samega začetka zveze. Ko sem bila bolna, sva ta ritual za nekaj let morala opustiti in prvi znak, da mi gre na bolje, je bil prav jutranja kava. Tako sem srečna, da je ta prisrčna preprostost nama obema nekaj tako dušno zadovoljivega. Po kavi, še v pižami, v dnevni sobi razvijem blazino za jogo in 20 minut izvajam asane, kar me napolni z energijo za ves dan. Je izjemno pomemben del dneva. Potem pojem krepčilen zajtrk, se usedem za računalnik in pišem. Trenutno namreč pišem kuharsko knjigo. Nekaj res lepega se je rodilo iz težke strmine mojega življenja, na novo odkriti talent, s katerim svojo kreativnost zlivam na papir v obliki pisane besede. Če ne bi zbolela, ne bi napisala knjige. In najbrž nikoli ne bi odkrila tega čudovitega daru za pisanje. Dopoldnevi so čas, ko lahko nemoteče ustvarjam. Potem pa že Marlon pride iz šole in naš družinski vsakodnevni ritual je, da pojemo kosilo. Kuhanje me sprošča, ustvarjalno je, kuham res rada, kreiram nove recepte, skrbim za to, da jemo dobro, zdravo hrano.
Zelo sem vesela, da za znani salon kuhinj na svojem profilu na Instagramu vsako sredo ustvarjam veganske recepte. V tem projektu sem združila ljubezen do kuhanja in ljubezen do živali. Kot strastna zagovornica pravic živali se trudim po svojih najboljših močeh in na neki prijazen in produktiven način – s slastnimi recepti, pokazati ljudem, da je pestra rastlinska hrana zdrava, prijazna planetu in živalim. Zelo sem vesela, da so me v salonu z odprtimi rokami sprejeli v svojo krasno ekipo. Potem pa se z Marlonom učiva, popoldnevi so večinoma namenjeni njemu. Ima tudi nekaj obveznosti, tako da imamo kar pestro. Zvečer, ko Marlon zaspi, pa je čas za kakšen dober film ali branje. In vse te aktivnosti, vsi ti rituali me polnijo z radostjo in toplino.
Pravite, da res uživate v kuhanju, predvidevam, da še vedno kuhate in jeste zgolj vegansko hrano? Ste še vedno zagrizena zagovornica živali?
Ker tale najin pogovor teče v mesecu žensk in se dotikava tematik, ki zadevajo feminizem in zagovarjanje ženskih pravic, ki so še vedno v veliki meri kršene, se bom dotaknila še nečesa zelo pomembnega.
Zdaj bom dregnila v osje gnezdo, vem. Ampak nobena ženska ne more zase trditi, da je feministka, če podpira mlečno industrijo. Preprosto ne more trditi, da se bori za pravice žensk, če naroča v isti sapi kavo z mlekom. Temu, čemur z evfemističnim izrazom rečemo umetna osemenitev krave, ni čisto nič drugega kot poseganje v, oziroma nasilje nad ženskim telesom, pa čeprav gre za žival.
Krave, ki jim pravimo mlekarice, so deležne brutalne eksploatacije: najprej se njihovo telo na silo oplodi, nato se jim na silo odvzame otroka, proda mleko, ki je bilo namenjeno njemu, in cikel se ponavlja, dokler žival ni popolnoma izrabljena, nato pa jo čaka še nasilna smrt. In tukaj gre za povsem preprosto odločitev. Odločitev, da ne želiš biti del tega, da ne podpiraš izkoriščanja v kakršnikoli obliki. Gre za to, da daš svoj glas tistim, ki ga nimajo, tistim, ki so prezrti, tistim, ki vsakodnevno v klavnicah krčevito kričijo, boreč se za svoje življenje. Mi pa lahko v trgovini samo zavijemo k drugi polici. Želim si, da to zavedanje, da je v naši moči preprečiti to srhljivo nasilje, preraste v dejanja, k pomembni spremembi na bolje v tem pošastno krutem svetu.
S čim, poleg kuhanja, se še radi ukvarjate, ko imate čas samo zase – kaj vas res napolni z energijo?
Berem. Berem zelo rada. Če ne bi brala, ne bi mogla pisati. Branje brusi moj barviti intelekt, branje jača moj besedni zaklad, mi daje nova spoznanja in znanja. In pa sprehodi v naravi. Naravo obožujem. Tisti piš toplega vetra, ki bežno poboža lase in se lahkotno dotakne tvoje kože, da se smeje naježiš od mehke prijetnosti. Petje ptic. Kmalu bodo zacvetele japonske češnje, ki jih obožujem, njihove rožnato-bele dišeče cvetove, katerih vonj je tako občudujoče čudovit, da ga ne premore noben parfumski zvarek največjih nosov tega sveta. To je zame vračanje k bistvu. K svojemu notranjemu žaru, k beli esenci. To je preprosta prisotnost danega trenutka.
Kako danes doživljate družinsko življenje in kaj vam pomeni občutek doma?
Dom mi pomeni vse. Moj Marlon in moj Dejan sta moje življenje. Moj ljubi mož je tista izjemna vrsta moškega, ki časti žensko senzibilnost, njeno nezamenljivo čutnost, njeno moč ustvarjanja tople domače prijetnosti. Moj Dejan je moja opora, moj steber, svetilnik stabilnosti, jasnosti in zanesljivosti. In če sem prej govorila o moških, ki so vredni prezira, bom zdaj govorila o moških, ki jih moramo ženske nositi po rokah.
Nisem tista vrsta ženske, ki bi rekla, da je popolnoma neodvisna in ne potrebuje moškega. Sama sem neodvisna ženska, da, ampak tudi menim, da je nekaj najlepšega v življenju, če imaš partnerja, s katerim se razumeš, življenje v dvoje je lepše. Svojega moža zvesto ljubim, predano spoštujem in goreče občudujem njegovo očetovsko srčnost, toplino, dobroto.
On je tisti, h kateremu se obračam za nasvete. In on je tisti, ki hiti domov s sestankov, poslovne poti, on vselej hiti domov, k nama v objem. Vsakodnevno mu vračam vso ljubezen in dobroto, ki jo premorem, da se zgrne nanj kakor topla odeja, ki greje njegovo nežno dušo in veliko srce.
Preberite tudi:
