Petek, 15. 11. 2024, 22.09
2 uri, 14 minut
Ocena filma Gladiator II
Gladiator II: Brez odmeva v večnost
Gladiator II je najbrž najbolj pričakovani film leta, saj gradi na temeljih ene največjih uspešnic tega stoletja. Rezultat je navdušujoč spektakel, kot bi si ga lahko le želeli – vključno z morskimi psi v Koloseju –, a žal s šibko zgodbo s smešno sentimentalnimi dialogi, ki jih igralci občasno težko izgovorijo z resnim izrazom na obrazu.
Gladiator II spremlja mladega vojščaka v zadnjem afriškem svobodnem mestu, ki ga zajame mogočen rimski general. Tako postane suženj, a kmalu zablesti v dvobojih in napreduje na položaj gladiatorja, po prihodu v Rim pa se izkaže, da je Lucij, davno pogrešani sin hčerke Marka Avrelija Lucile in Maksima, glavnega junaka prvega filma. Rimu vladata skorumpirana in izprijena cesarja, brata dvojčka Karakala in Geta, ki ju Lucilla in general Akacij skušata zrušiti, vendar vsem premeša štrene vojni dobičkar in prekupčevalec z gladiatorji Makrinij, ki je tudi pripeljal Lucija. A začnimo na začetku. Pri simboliki.
Poglejte napovednik:
Eden najbolj znanih kadrov iz Gladiatorja je podoba dlani naslovnega junaka, ki v kontemplativnem oziroma kasneje sanjskem trenutku drsi skozi žitno klasje. To je metafora za lepoto življenja in potrebo, da cenimo drobne trenutke. Gladiator II nadaljuje to simboliko s prvim kadrom, v katerem vidimo novega junaka, kako brodi s prsti po posodi, polni žita, ki ga bo posejal. Film je poln tovrstnih povezav, pri čemer nekoliko pokroviteljsko in dolgočasno pogosto pokaže tudi scene iz prvega filma, na katere se nanaša.
Ta scena je najbolj nora in se zdi skoraj fantastična, a temelji na dejanskih zgodovinskih virih. V Koloseju so nekajkrat uprizorili pomorske bitke oziroma naumahije, tako da so speljali vodo iz akvadukta in uporabili plitkejše ladje. So pa morski psi fikcijski dodatek režiserja.
Brez Maksimove karizme
Še večji problem so plehko vzpostavljeni in šablonski liki, saj posledično njihova dejanja nimajo prepričljivosti, da bi "odmevala skozi večnost", če si izposodimo citat Marka Avrelija, ki ga je uporabil že prvi Gladiator. Pri tem je najbolj škoda glavnega junaka Lucija v podobi zmeraj odličnega Paula Mescala, ki po vizualni plati preseže Maksima Russella Crowa, a v tej vlogi ne izkaže niti trohice njegove karizme. In Lucij ni edini lik s to težavo.
Medtem ko je Joaquin Phoenix lik cesarja Komoda prežel z zlobo, aroganco in okrutnostjo, sta Joseph Quinn in Fred Hechinger kot dvojčka Geta in Karakala le bledi karikaturi. Deloma je to namerno, saj je njuna šibkost in mentalna omejenost pomemben vzrok za propadanje Rima, a vseeno bi izkazala vsaj delček različnih osebnosti in prezence.
Cesarska dvojčka Geta in Karakala naj bi v svoji norosti vlivala strah in trepet, a sta pravzaprav skoraj smešna.
Prezence pa ne manjka Makriniju, ki ga v eni svojih boljših vlog v zadnjih letih upodobi dvakratni oskarjevec Denzel Washington – in ki bi si z njo lahko prislužil še eno nominacijo. Makrinij je lastnik gladiatorjev, ki kupi Lucija, ko se ta izkaže v preživetvenem boju v areni, nato pa ga vključi v svoj diabolični načrt rušenja Rimskega cesarstva. Makrinij ima dober razlog za to, saj se želi maščevati Rimu, ker je bil dolga leta suženj, in to suženj samega cesarja Marka Avrelija.
Denzel Washington si že ogleduje svojega naslednjega oskarja.
Duh rasizma in elitizma
Quentin Tarantino je med snovanjem grozljivke, ki je kasneje postala Smrtno varen, imel idejo za bolj klasični klalnik. Dogajanje bi bilo postavljeno na nekdanjo plantažo na ameriškem jugu, kjer bi skupino mladih žensk lovil duh nekdanjega sužnja (tega bi, kakopak, igral Samuel L. Jackson). Ko se je že navdušil nad konceptom, je razmislil o simbolnem pomenu zlobneža – to je človek, ki so ga za časa življenja nečloveško mučili in si zdaj kot duh najbrž zasluži maščevanje. Kar je portret antijunaka, ne zlobneža.
Režiser Ridley Scott in njegova scenarista David Scarpa in Peter Craig niso razmišljali o tovrstnih subtilnostih, s čimer so z zaključkom filma (najbrž nehote) zabredli v rasizem in poveličevanje elitizma in nepotizma. Končno sporočilo filma se namreč glasi, da nekdaj potlačeni revež ne more uspeti, saj ne zna ceniti lepote in napredka, ker hoče zgolj uničenje, medtem ko je junak modre krvi ne glede na vse travmatične situacije, ki jih je moral prestati, zmeraj primeren za vladanje, saj vsi prisotni takoj prepoznajo njegove (prirojene) kvalitete.
Pedro Pascal je enkraten v vlogi rimskega generala Akacija, ki je v vojnih igrah bolj spreten kot v političnih.
To so le nekateri od mnogih problemov filma, a po drugi strani skozi Gladiatorja II dovolj glasno odzvanjajo dejanja prvega filma, da se lahko gledalci brez težav zabavamo, če citiramo Crowovega Maksima. Film je namreč en velik spektakel, ki nas ob vsaki vrnitvi v areno znova osupne in prikuje na rob stola. Paul Mescal in Pedro Pascal morda nista takšna mojstra enostavčnic kot Russell Crowe, a njune predstave v Koloseju so med najboljšimi akcijskimi scenami leta. Ali pa vsaj druge polovice, saj smo v začetku leta imeli Dune: Peščeni planet 2 in Furioso.
Lucij, ki se pripravlja, da bo obračunal s celotno areno.
Ali je Gladiator II vreden ogleda?
Gladiator II je eden najbolj spektakularnih filmov leta, ki bo najverjetneje postal največja jesenska kinouspešnica. Film je vizualno krasen in skozi dve uri in pol dogajanja popelje s silovitim tempom. A mu vseeno mu zmanjka precej do visoke letvice, ki jo je postavil prvi film. Osupljiva in razkošna akcija naredita vtis na gledalca, ko je v kinu, prepričljivi liki, s katerimi se lahko gledalci poistovetijo, in pretanjena uporaba metafor, simbolizma in filmskega jezika pa so tisti elementi, s katerimi filmi odmevajo v večnost. Na Gladiatorja II pa bomo čez leto dni imeli podobno medle spomine kot na lanskega Napoleona.
Režija: Ridley Scott
Igrajo: Paul Mescal, Pedro Pascal, Denzel Washington, Connie Nielsen, Joseph Quinn, Fred Hechinger, Lior Raz, Derek Jacobi, Rory McCann
Žanr: Zgodovinski spektakel
Dolžina: 118 minut
Preberite še: