Četrtek, 12. 3. 2015, 11.55
6 let, 1 mesec
Cing cing, Bar ni ring
Delo v baru ni lahko, ravno nasprotno. Natakarji so ena redkih skupin – družbo jim delajo vsaj še taksisti, receptorji in zdravniki –, ki res doživi vse razsežnosti Darwinove teorije. Razumljivo je, da se pojavijo napetosti, utrujenost, nemir, a bar je primarno prostor, kjer naj bi ljudje uživali. Gostje v pijači in moralno ustrežljivem vedenju prisotnih dam, osebje v tem, da tvorno prispeva k temu užitku.
Storitvena industrija, kamor spada gostinstvo, načeloma živi od strank. In teh se, tako po črki zakona kot nepisanih pravilih gostincev, ne tepe. Izjema so nišne panoge, kot so storitve glajenja upniško-dolžniških razmerij in trženje raznovrstnih ljubezenskih fetišev – tam je to del posla. A izjeme potrjujejo pravilo. Le kdo lahko pozabi lanski primer Nizozemca, ki je v Poreču namesto kosila dobil protezo in večtedensko butično hranjenje po slamici (poškodba najbrž ni pomagala pri izgovarjavi že tako zoprnega nizozemskega jezika)?
Bar je nadvse miroljuben resničnostni šov, v nasprotju z nekaterimi slavnimi primeri – prototip je bil seveda slavni Jerry Springer –, kjer je bilo mlatenje privzet (in spodbujan) način komunikacije. Ideja Bara je, da se tekmovalci družijo, spoznajo, izmenjujejo izkušnje, se naučijo kaj drug od drugega, spoznajo kaj o sebi, tudi skočijo drug na drugega (v strogo ljubezenskem pomenu besede).