Spotkast
Torek, 17. 2. 2026, 4.01
1 mesec, 1 teden
Spotkast z Igorjem Harbom
Aleš Pavlin: Iz Belo se pere na devetdeset bi lahko naredili petdelno serijo #Spotkast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,90
Ravno te dni je film Belo se pere na devetdeset postal eden najuspešnejših slovenskih filmov vseh časov, saj je presegel magičnih sto tisoč gledalcev. V Spotkast smo povabili producenta in soscenarista filma Aleša Pavlina, ki velja za enega najuspešnejših slovenskih producentov. Sodeloval je pri več kot 50 filmih, tako prelomnih domačih izdelkih, kot je bil Izlet, kot tudi pri nagrajenih mednarodnih produkcijah, denimo Varuhih formule, Postali bomo prvaki sveta in Sadeži pozabe. V pogovoru je razkril ozadje nastajanja filma, podrobnosti o njegovem mednarodnem prodoru, načrtih za televizijsko serijo, o tem, kako je "izpuhtel" znaten del proračuna in kako je navdušil Cate Blanchett.
Belo se pere na devetdeset je pot po slovenskih kinematografih začel s serijo razprodanih projekcij na festivalu Liffe in je tri mesece kasneje še vedno med desetimi najbolj gledanimi filmi v kinu. Te dni je dosegel sto tisoč gledalcev in je šesti najbolj gledani slovenski film, uvrščen med Gremo mi po svoje 2 in Outsiderja. "Ta številka je izjemna, sploh za dramo, sploh za slovenski film. Bil sem optimističen, a tako optimističen vseeno ne," razlaga Aleš Pavlin.
Aleš Pavlin, producent in soscenarist filma Belo se pere na devetdeset, velja za enega najuspešnejših slovenskih producentov.
Film temelji na eni najbolje prodajanih knjig zadnjega desetletja, ki je povrh še avtobiografija in vključuje številne resnične like. To je bil velik zalogaj pri pisanju scenarija, ki ga je ustvarjala petčlanska ekipa, katere del je bil tudi Aleš Pavlin. Največja razlika je bila odločitev, da filmska zgodba ni podana linearno, kar je, kot pojasni Pavlin, pripomoglo k temu, da so "nekateri liki izdatno pridobili na veljavi, denimo lik matere, ki jo odlično odigra Tjaša Železnik, in bi sicer izginila iz zgodbe pred prvo tretjino."
Spremembe in TV-serija Belo se pere na devetdeset
Za mnoge je bila še večja razlika konec filma. "Konec smo glede na knjigo nekoliko spremenili in to je posledica razmisleka celotne scenaristične ekipe. Glede na reakcije gledalcev smo se odločili prav, saj jih večina meni, da je to optimističen film, da je njegovo sporočilo 'vredno je živeti'," pojasni Pavlin.
Producent Aleš Pavlin, avtorica romana Bronja Žakelj in režiser Marko Naberšnik z igralci iz filma Belo se pere na devetdeset.
Zadnje čase je bilo mogoče slišati precej govoric, da bomo dobili tudi TV-serijo, in Aleš Pavlin te govorice tudi potrdi, vendar pa opozori, da ni še nič odločeno. "Najprej smo hoteli zgolj posneti film in nismo razmišljali o možnosti serije. Čeprav smo se trudili biti racionalni, nam je ostalo veliko materiala, tako da imamo možnost narediti petdelno organsko serijo, ki bi lahko gledalce filma navdušila z dodatnimi prizori, podana pa bi bila linearno, tako kot zgodba v knjigi. To je izziv, s katerim se soočamo, je pa v Sloveniji precej malo priložnosti, ker nimamo veliko televizijskih hiš," opiše Pavlin trenutno stanje.
Široka distribucija v tujini
Čeprav Belo se pere na devetdeset počasi zaključuje kinematografsko pot v Sloveniji, pa jo v tujini ravno začenja. Prav na dan objave tega intervjuja bo film prišel v redno distribucijo v Srbiji in v Črni gori, kar je precejšnja izjema. "Če se izrazim diplomatsko, slovenska kinematografija ni ravno visoko prepoznavna v tujini in slovenski filmi redko pridejo na redni spored. To velja tudi, kadar je ta država manjšinski koproducent; takrat film formalno pride na spored, ampak to pomeni zgolj peščico projekcij v art kino dvoranah. Redni spored pomeni večino kinodvoran za več tednov. In za Belo se pere na devetdeset smo dobili redni spored v več državah: najprej bo v Srbiji in v Črni Gori, marca bo v Severni Makedoniji, spomladi na Hrvaškem, za Italijo pa se še dogovarjamo za strategijo, ampak tudi tam bo na rednem sporedu."
"Neproporcionalno veliko" proračuna filma Belo se pere na devetdeset je "šlo za to, da smo ustvarili avtentična osemdeseta in devetdeseta".
Kako se film financira?
Filmska produkcija je izredno draga, zato smo Aleša Pavlina prosili, naj razloži, kakšni so proračuni in kako se to razdeli. "Od Slovenskega filmskega centra smo dobili 690 tisoč evrov. Nato je v dveh letih od potrditve in do prve klape zaradi inflacije in sprememb v geopolitični situaciji izginila skoraj tretjina tega zneska. Takrat smo se odločali, ali narediti film po najboljših zmožnostih ali pa se ga lotiti tako, kot bi si ta zgodba zaslužila – s pravimi lokacijami, kostumi, izjemno igralsko ekipo. Tako se je začela trnova pot koprodukcij, ki je po eni strani tudi prekletstvo, saj moraš vsakemu partnerju odstopiti nek kreativni vidik in potem pogosto dobiš to, kar imenujemo 'evropuding'."
S tujimi koproducenti in sponzorji so nato uspeli zbrati 1,5 milijona evrov proračuna, pri čemer je "neproporcionalno veliko šlo za to, da smo ustvarili avtentična osemdeseta in devetdeseta," razloži Pavlin. In kakšna bi bila cena tega filma, če bi ga delali v kateri od večjih kinematografij? "Nedavno sem se dogovarjal z Italijani za neko TV-serijo in cena epizode v primerjavi z našimi je 15-krat višja. Tako da bi rekel, da bi bil proračun vsaj deset milijonov evrov."
"Na Madžarskem so prepoznali filmsko industrijo kot strateško gospodarsko panogo. Tudi na Češkem vedo to že mnogo let, pri nas pa je to tako, kot je," je v Spotkastu povedal Aleš Pavlin.
Slovenija bi bila lahko Hollywood
Ti bistveno nižji stroški so ena izmed ključnih prednosti Slovenije pri mednarodnih produkcijah, niso pa edina. Aleš Pavlin je precej bolj ambiciozen: "Imamo jezera, gore, morje, urbano okolje, jame, Panonsko nižino. Skoraj tako kot Hollywood. Ta je nastal deloma zaradi nizkih cen nepremičnin in zaradi veliko sončnih dni, predvsem pa zaradi raznolikosti okolja. In imamo tudi precej ljudi, ki so zelo vešči produkcije." Zakaj torej nismo novi Hollywood? "Manjka predvsem politične volje. Če se primerjano z Madžarsko – in ne glede na to, kaj si mislimo o avtokratih –, ampak tam so prepoznali filmsko industrijo kot strateško gospodarsko panogo. Tudi na Češkem vedo to že mnogo let, pri nas pa je to tako, kot je."
Ko je Škofja Loka postala Pariz
Največja koprodukcija, v kateri je sodeloval Aleš Pavlin, je bil film Varuhi formule v režiji Dragana Bjelogrlića, ki je bil delno posnet tudi v Sloveniji. Pavlin opiše genezo sodelovanja s srbskim igralcem in režiserjem, ki je segala v serijo Sence nad Balkanom: "Med prvo sezono sva se z Draganom dobro ujela in potem nam je izkazal precej zaupanja, ko so pomemben del druge sezone posneli v Piranu, kjer sta tudi dva slovenska igralca dobila večji vlogi. Mihi Rodmanu je vloga zrasla iz prve sezone, Vlado Novak pa je upodobil pomemben lik Antona Korošca. Varuhi formule so bili nadaljevanje tega sodelovanja in tukaj je Slovenija res veliko prispevala. Ne vem, če veste, ampak vsi interieri jedrskega reaktorja so bili posneti na Inštitutu Jožef Štefan, francoske ulice so bile posnete v Škofji Loki in še Jurij Drevenšek je dobil ključno vlogo. To je bilo odlično sodelovanje in film je bil tudi pri nas nadpovprečno gledan."
Prizor iz filma Varuhi formule
Navdušili Cate Blanchett
Še ljubše pa mu je bilo sodelovanje pri grškem filmu Sadeži pozabe, prvencu Christosa Nikoua, režiserja brez formalne izobrazbe, ki je začel filmsko pot kot drugi asistent režije pri filmu Kočnik (Dogtooth). "Nekako sva se spoznala v Berlinu in me je ta scenarij res prepričal, tako da smo se odločili narediti film. Potem pa je, kljub temu da je bilo to tisto nesrečno leto 2020, šlo čisto vse prav. Najprej smo bili izbrani za Cannes, ampak ta je potekal virtualno, zato smo odpovedali in potem bili izbrani za Benetke, kjer je bil otvoritveni film sekcije. Predsednica žirije Cate Blanchett se je tako navdušila nad filmom, da se je pridružila kot producentka in ga pomagala promovirati kot grškega kandidata za oskarja."
Belo se pere na devetdeset lahko ujamete na rednem kino sporedu, Aleš Pavlin pa bo v kinu kmalu imel nov film, hrvaško koprodukcijo Zajčji nasip, ki je prejel nagrado žirije Kinotrip na lanskem festivalu Liffe.
