Spotkast
Petek, 30. 1. 2026, 4.00
1 mesec, 3 tedne
Spotkast z Igorjem Harbom
Marko Radmilovič: Najvišje plače si zaslužijo predsednik vlade, direktor jedrske elektrarne in medicinske sestre #Spotkast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,70
Gost tokratnega Spotkasta Marko Radmilovič je prišel na snemanje skoraj neposredno s podelitve nagrad za bob leta, ki jo je prejel za izjavo o medicinskih sestrah: "Na začetku in koncu človekovega življenja, pa kar nekajkrat tudi vmes, stoji medicinska sestra. Ne Golob, ne Janša, ne Jezus, ne Mohamed, ne frak in ne talar. Nehajte se zajebavati in jih plačajte!"
Marko Radmilovič je sicer najbolj poznan kot tisti, ki v kolumni za Val 202 "sedi v močvirju in razmišlja". Poleg tega je radijski novinar, ježkov nagrajenec, publicist, kinooperater in tudi pisatelj, ki je z najnovejšo knjigo posegel globoko v slovensko folkloro. Napisal je namreč nadaljevanje Kekca in tako ustvaril sodobni slovenski fantazijski roman. V pogovoru za Siol.net je razglabljal o svoji izjavi, slovenskem zdravstvu, branju komentarjev na spletu, temeljih slovenstva in celo razkril, od kod ime njegove dolgoletne radijske glose.
Marko Radmilovič je radijski novinar, ježkov nagrajenec, publicist, kinooperater in tudi pisatelj.
Medicinskih sester in njihovih plač Radmilovič ni omenil mimogrede, saj je v zadnjem letu z njimi preživel veliko časa zaradi padca pri smučanju. "Kot 90 odstotkov Slovencev sem prepričan, da sem fantastičen smučar, in kot 90 odstotkov Slovencev, ki smo fantastični smučarji, sem prepričan, da se ne staram. Tehnično mi je na poledeneli črni progi zdrsnila spodnja smučka in sem šel na glavo, na ramo in tako naprej ter se polomil. Ampak ko danes berem, da so v tem koncu tedna na evropskih smučiščih umrli trije ljudje, ugotavljam, da sem jo še dobro odnesel."
V tem času je še posebej začel ceniti požrtvovalno in trdo delo medicinskih sester. "Ob pritisku nočnega dela, fizičnega dela in dejstva, da napake, ki jih naredijo, prinašajo zelo težke posledice, se mi zdi, da si najvišje plače zaslužijo naslednji poklici: predsednik vlade, direktor jedrske elektrarne in potem medicinske sestre," sklene z vso resnostjo.
Naše dojemanje Kekca temelji na Ježkovi genialnosti
Konec lanskega leta je presenetil z romanom Kekec 4, povsem neposrednim nadaljevanjem zgodb, ki jih je pred stoletjem pisal Josip Vandot. Na vprašanje, ali je imel kaj treme lotiti se tako velikega projekta, prikima. "Grozljivo me je bilo strah in me je še zmeraj. Za zdaj še noben član akademije znanosti in umetnosti ali društva pisateljev ni pristopil k meni in me pretepel. Očitno ta vrhuška slovenske literature Vandota pusti bolj na miru, kot bi kakšnega Cankarja."
"Kot 90 odstotkov Slovencev, ki so prepričani, da so odlični smučarji, sem tudi sam prepričan, da se ne staram – in sem se polomil," je v Spotkastu povedal Marko Radmilovič.
Radmilovič tudi izpostavi, da je Kekec, ki je v narodni podzavesti, pravzaprav tisti iz filmov in ne iz knjig. "Če vprašaš ljudi, ali so res prebrali Kekca, se bodo izmaknili. Gre namreč za sto let staro besedilo, ki je ustrezno arhaično. Naše dojemanje Kekca pravzaprav temelji na Ježkovi genialnosti, saj je on napisal scenarij za prvi film. Ta je tako zverinsko dobro prikrojen otroški duši, da je to občudovanja vredno."
Vandot: "Maribor je bil nocoj ogaben"
Zgodba njegovega Kekca 4 se vseeno začne z Josipom Vandotom, ki ga je druga svetovna vojna ujela v Mariboru. Kot razlaga Radmilovič: "Ko so Nemci vkorakali v Maribor – to sicer ni popularno reči – so bili številni Mariborčani dejansko navdušeni. Vandotu kot zavednemu Slovencu pa se je to priskutilo. V svoj dnevnik je zapisal: 'Maribor je bil nocoj ogaben.' Seveda so ga takoj izselili v Srbijo in ob tem še zažgali njegovo knjižnico. Ko je po vojni Vandotova hčerka zahtevala reparacijo vojne škode, je zapisala, da je zgorela očetova knjižnica s še nedokončanim, četrtim delom Kekca. To je bil začetni trenutek, ki me je spodbudil, da sem se lotil rekonstrukcije tega zažganega Kekca."
Kekec 4 pa ne črpa le iz Vandotovih del, temveč gre za poklon velikim delom fantazijske literature. "Pokloniti se velikanom, na ramenih katerih stojimo, je skoraj obvezno. Pri Gospodarju prstanov se mi je na primer prvič zdelo, da je to tudi tista literatura, za katero mi je knjižničarka zmeraj dejala: 'V naši knjižnici je dovolj kakovostne literature, da si ni treba izposojati šunda.'"
Kekec 4 ne črpa le iz Vandotovih del, temveč je tudi poklon velikim delom fantazijske literature.
Posedanje v močvirju
Zapisi iz močvirja so že več kot dve desetletji stalnica Vala 202, a kot razloži Radmilovič, sega tradicija satirične radijske glose še dlje v preteklost, vse do Frana Milčinskega Ježka. Na vprašanje, od kod naslov in na kaj pravzaprav cilja to "močvirje", razkrije zanimivo anekdoto. "Na radiu so želeli, da pripravim novo oddajo, in urednica Mia Škrabec Arbanas me je prišla prepričevat v Svečino, kjer sem se ravno preselil v novogradnjo. Bila je pomlad z veliko dežja in sem imel toliko blata okrog hiše, da sem moral – tako kot koliščarji – položiti deske, da je bilo mogoče priti do nje. Ko sem pristal na njen predlog in sva se pogovarjala o imenu, je pogledala skozi okno, kjer je vse plavalo v blatu. Tako je samo rekla: 'Zapisi iz močvirja,' in sem takoj sprejel."
Na vprašanje, kako je v Sloveniji delovati kot satirik, odgovori, da presenetljivo lahko, "ker je toliko materiala. Še posebej tragično je, da bi lahko kolumno iz leta 2009 brez večjih sprememb objavil tudi danes, z istimi poantami, istimi ljudmi in istimi sklepi." Kaj v sodobnem svetu neliberalnih populistov preostane satirikom? "Ti ljudje razumejo le jezik sile in razen tega, da si žaljiv nazaj, je vse drugo gašenje požara z zalivalko. Argumenti ne delujejo. Bojim se, da sta ta populizem in demagogija po 80 letih svobodne, demokratične ureditve nekaj tako novega, da je strahotni šok. Pri nas še imamo spomin na nedemokratično družbo iz prejšnjega sistema, tako da še nekako zmoremo, medtem ko mora biti za Američane to nepredstavljivo."
Neliberalni populisti "razumejo le jezik sile in razen tega, da si žaljiv nazaj, je vse drugo gašenje požara z zalivalko. Argumenti ne delujejo."
Avseniki so bili džez
Sicer pa je že oddal nov roman, Goveja turneja, v katerem na samosvoj način predstavi zgodbo Ansambla bratov Avsenik. "Ne želim preveč razkriti, ampak gre za nekaj temeljnih razlik v razumevanju fenomena Avsenikov. Predvsem to, da so bili džez skupina. Vilko Ovsenik je bil vodja plesnega ansambla RTV Ljubljana in je povabil svoje kolege, naj spremljajo njegovega z božjim dotikom blagoslovljenega brata Slavka. Če poslušaš stare posnetke in jih primerjaš z novo narodnozabavno glasbo, tudi z nasledniki Avsenikov, je vse to prehitro in, kot glasbeniki temu rečemo, ne 'groova'. Avseniki pa so 'groovali'."
