OCENA FILMA: Ameriške prevare

Ameriške prevare (American Hustle) gledalca popeljejo v pozna 70. leta prejšnjega stoletja, v čas diska, visokih pet, bujnih pričesk in globokih dekoltejev. V jedru zgodbe je romanca med dobrosrčnim prevarantom Irvingom Rosenfeldom (Christian Bale) in nekdanjo striptizeto Sydney Prosser (Amy Adams). Njuno uspešno zasebno in poklicno partnerstvo zmoti ambiciozni agent FBI Richie DiMaso (Bradley Cooper), ki zaljubljenca prisili v sodelovanje: v zameno za Sydneyjino prostost in opustitev pregona mu morata pomagati pri štirih aretacijah. V prikrito operacijo, ki vključuje milijonske podkupnine za gradnjo igralnice in lažnega šejka iz Abu Dabija, se kmalu ujamejo priljubljeni župan iz New Jerseyja Carmine Polito (Jeremy Renner), lokalna mafija in politiki na najvišji državni ravni. V dogodke se vplete še Irvingova nepredvidljiva žena Rosalyn (Jennifer Lawrence) in vse je nared za seksi dramedijo zmešnjav z nepredvidljivim izidom.

Razplet je predvidljiv samo toliko, kolikor zgodba temelji na resnični operaciji Abscam, ki je v začetku 80. pripeljala do obsodbe šestih kongresnikov, senatorja, župana Camdena iz New Jerseyja in še nekaterih drugih lokalnih politikov, obtoženih jemanja podkupnine v zameno za politične usluge. Najbolj neverjetni deli zgodbe – sodelovanje agentov FBI s prevarantom in sklepanje korupcijskih poslov z lažnim šejkom – so resnični. Res je tudi to, da je mafijski vodja, ki je nekaterim obsojenim vplivnežem ponujal zaščito (v filmu odlično odigra Robert DeNiro), znal govoriti arabsko, s tem pa se namerne podobnosti z resnični dogodki in osebami skoraj že končajo.

Režiser David O. Russell je iz konvencionalnega scenarija Erica Warrena Singerja črtal podrobnosti o postopku operacije in ga nadgradil z večplastnimi, empatičnimi osebnostmi, ki so postale zaščitni znak njegovih filmov. Tako kot Borec (The Fighter) ni bil film o boksu in kot Za dežjem posije sonce (Silver Linings Playbook) ni bil film o duševni bolezni, tako tudi Ameriške prevare niso film o škandalu Abscam. Imena likov so spremenjena, njihova ozadja pa so skoraj v celoti plod avtorjeve domišljije.

Russlla bolj kot suhoparna zgodovinska dejstva zanimajo odgovori na osebna vprašanja, ki jih v običajnih biografskih filmih redko zasledimo: Kakšno glasbo poslušajo liki in katere parfume uporabljajo? Iz kakšnega okolja izhajajo? Kaj jih drug na drugemu privlači in kaj odbija? Dogajanje doživljamo skozi oči vpletenih, poudarek je na njihovih čustvih, medtem ko je sam zaplet tako ohlapen, da gledalci nanj kar pozabimo.

Protagonisti filma so tipični russellovski sanjači z izrazitimi značajskimi napakami, vajeni porazov, ki poskušajo preoblikovati svoja življenja in končno uspeti, pri čemer se lahko zanesejo samo na lastno iznajdljivost in vztrajnost. Glede na to, da se zaplet vrti okoli prevar in da imamo opravka s poklicnimi sleparji, imajo vsi liki presenetljivo iskrene motive, ki presegajo klasično koristoljubje. Krhko zavezništvo med sleparjema in agentom je samo ena od okoliščin, s katerimi se antijunaki filma, med katerimi ni izrazitih zlikovcev, spopadajo. Zakaj bi bila ta pomembnejša od ljubezni, ki jo goji Irving do Sydney, ali pa od njegove navezanosti na posvojenca, ki mu preprečuje ločitev od otrokove manipulativne biološke mame? Tako je, osrednji temi Russllovih filmov, ki se pogosto znajdeta v konfliktu druga z drugo, ostajata družina in osebni preporod.

Vse skupaj se sliši precej solzavo, a naj vas spomnim, da so Ameriške prevare prejele zlati globus v kategoriji najboljše komedije ali muzikla. Sam bi film prej opredelil za kriminalno dramo, res pa je, da je ta presneto zabavna in da lahko v njej odkrijemo elemente številnih drugih žanrov. Film ne poskuša biti smešen, v njem ni dialogov, ki bi jih takoj po ogledu citirali prijateljem. Subtilen črn humor se prepleta s tragedijo in izhaja iz barvitih značajev in likov, ki ohranjajo optimizem, čeprav se zavedajo, da nam življenje včasih ponudi samo slabe možnosti. Kar jih dela osebnosti tako nepredvidljive, kompleksne in zabavne, so njihovi čustveni izbruhi, zaradi katerih imajo Ameriške prevare pridih ženskega filma, pa čeprav sta v zgodbi oba spola enakomerno zastopana oziroma so moški liki celo v prednosti.

Šele ko protagoniste spoznamo in ko jih vzljubimo (z vsemi njihovimi napaki vred), se jim lahko smejimo, kar se zgodi sorazmerno hitro. Zahvala za to gre igralski zasedbi, ki je Ameriškim prevaram prislužila štiri od desetih nominacij za oskarja. Cooper in Lawrenceova na platnu kar žarita in poskrbita za nekatere najzabavnejše trenutke v filmu, vendar se ob njunih energičnih nastopih ne moremo znebiti občutka, da sta podobna, čustveno labilna lika igrala že v Za dežjem posije sonce. Ameriške prevare tako pripadajo neprepoznavnemu in porejenemu Balu, ki se izkaže v svoji najbolj romantični vlogi do zdaj, ter Adamsovi, ki kot skrivnostna Sydney Prosser pooseblja Russllovo nenavadno pripoved o ameriškem snu.

Čeprav so Ameriške prevare režiserjev produkcijsko najzahtevnejši projekt po Treh kraljih, avtor ostaja še naprej zvest intimnemu, navidezno improviziranemu pripovednemu slogu, ki ga je prikazal v filmih Borec in Za dežjem posije sonce. Vse tri filme druži izvrstna igralska zasedba, ki poskrbi, da so Ameriške prevare eden najrazvedrilnejših filmov preteklega leta. Russllov edinstven glas pride do izraza šele ob spremljavi igralskega orkestra in ta še nikoli ni bil bolj uglašen.