Prva slovenska smukačica na stopničkah in njeno novo življenje

Ob zmagi Isolde Kostner se je Špela Bračun v St. Moritzu veselila smukaških stopničk. Foto: Reuters

"Točna sem, mar ne? Do minute. To mi je ostalo od športa," ob prihodu na dogovorjeno mesto za pogovor poudari nekdanja alpska smučarka Špela Bračun in pri tem postreže s širokim nasmehom, podobnim kot tistega 17. decembra 1999, ko se je v St. Moritzu kot prva Slovenka zavihtela na tretje mesto smukaške preizkušnje svetovnega pokala. Da, prav Škofjeločanka je bila tista, ki je še pred prvo zmago Andreja Jermana in ero Tine Maze kot prva Slovenka stopila med zmagovalni oder v najhitrejši smučarski disciplini. To so bile sicer tudi edine stopničke dvakratnega olimpijke, ki je kariero, v kateri se je še štirikrat uvrstila med najboljšo deseterico ter nastopila na treh svetovnih prvenstvih, zaključila pred petnajstimi leti.

Smučarska kariera je zanjo danes le še bled spomin. "Kakšen pacient me še vpraša, ali sem tista Špela, ki je nekoč smučala. Sicer pa se v spominih ne vračam v tekmovalna leta. Tudi ob vsakoletnem druženju slovenskih smučarjev, rojenih med letoma 1970 in 1980, ki ga je nazadnje gostila Alenka Dovžan, se večinoma pogovarjamo o drugih rečeh, o naših novih življenjih. Zanimivo, poti so nas popeljale na različne kraje," pripoveduje 40-letna nekdanja smučarka. Njena pot jo je popeljala do vloge fizioterapevtke na oddelku za kirurgijo hrbtenice ortopedske klinike v Ljubljani.

Špela Bračun danes Foto: Sportida Začelo se je s poškodbo

Bračunova hitro potrka ob leseno mizo in prizna, da je smučarsko karavano zapustila brez kakšnih večjih zdravstvenih posledic. Vseeno njena zdravstvena kartoteka v tekmovalnih letih še zdaleč ni bila prazna. Danes se vse skupaj zdi kot sreča v nesreči. "Po operaciji kolena sem dodobra spoznala proces rehabilitacije. Polega tega pa sem imela tudi precejšnje težave z bolečinami v hrbtu. Zaradi vseh teh stvari sem že kot aktivna smučarka občutila svoje telo. To področje me je nato zelo zanimalo," pravi Špela, ki je pred dobrim mesecem magistrirala na zdravstveni fakulteti.

V fizioterapevtske vode jo je vleklo že v zadnjih letih kariere, čeprav je prvi študijski indeks prejela na pravni fakulteti. "Že takrat sem vedela, da to ni moje področje. Jasno pa mi je bilo, da študij fizioterapije terja več prisotnosti. Zaradi smučarske sezone sem zamudila prvi semester, po koncu kariere pa sem se takoj povsem posvetila študiju. Tudi zaradi tega je bil moj prehod v novo življenje dokaj enostaven. Med študijem sem bila starejša od kolegov, zaradi tega tudi bolj zrela. Vsebina me je dejansko zanimala in pritegnila. Uživala sem v študiju. Že kot študentka pa sem začela delati na ortopedski kliniki. Po diplomi sem kmalu dobila zaposlitev," se spominja.

• Več iz rubrike Druga kariera

V svetovnem pokalu je zbrala 136 nastopov. Foto: Reuters

Potovanj je bilo dovolj

"Pri svojem delu res uživam," pravi nekdanja članica škofjeloškega Alpetoura, ki se kot fizioterapevtka ukvarja predvsem s pacienti po operaciji hrbta. "To je tudi področje, na katerem se moraš stalno izpopolnjevati. Različna izobraževanja in seminarji so kar sestavni del mojega poklica. Osvajam zahodnjaško fizioterapijo. Zelo pa me zanima tudi komplementarna medicina," pripoveduje Bračunova, ki v prihodnje ne izključuje tudi več dela v lastni režiji.

Kljub ljubezni, ki jo goji do športa, pa se ne vidi kot fizioterapevtka v kakšen športnem kolektivu. "Med športno kariero sem toliko potovala, da mi zdaj godi delo v eni ustanovi. Da, še vedno rada delam s kašnim športnikom, če se pojavi pri nas. A v kakšno reprezentanco ali klub me ni vleklo," odgovarja.

V družbi Urške Hrovat, Alenke Dovžan, Špele Pretnar in Mojce Suhadolc ob sprejemu za Tino Maze v Črni na Koroškem leta 2015. Foto: Mediaspeed

Smučanje, tek, golf

V šport pa ostaja vpeta kot mama. Z zdaj že nekdanjim možem, legendo slovenskega hokeja na ledu Tomažem Vnukom, sta tako hčerki kot sinu namreč na  široko odprla športna vrata. "Z nekdanjim možem sva nekoč dejala, da upava na športno življenje otrok, le v smučanju in hokeju ju ne želiva. No, izkupiček je polovičen. Enajstletna hčerka Zala trenira tenis, osemletni Vid pa je hokejist pri Olimpiji," pravi, ob vprašanju, kakšna navijačica je, pa dodaja: "Zala ne dopusti niti, da bi glasno zavzdihnila, zato sem na tribuni bolj zadržana. Pri hokeju pa se pozna, da gre za ekipni šport, tako da te vzdušje hitreje potegne. Je pa res, da je to zdaj še bolj zabava. Bomo videli kakšna bom, ko bo šlo povsem zares. Predvsem pa sem zdaj taksistka zanju."

Kaj pa smučanje? "Še vedno mi je blizu," pravi. Rada si pogleda kakšno smučarsko tekmo, a svojega urnika ne prilagaja koledarju tekem svetovnega pokala. Enkrat na leto se z otokoma odpravi na smučarki oddih, najraje v Avstrijo. Občasno obišče tudi Stari vrh in Krvavec. "Nisem tista, ki bi bila prva na smučišču in zadnja v dolini. Vseeno pa še vedno zelo rada smučam in uživam v naravi," pravi Bračunova, ki med svoje športne hobije uvršča še tek in golf.

Sportal Športno opremo zamenjal za politiko in kabinet župana

Sportal V nekdanji Jugoslaviji so jih cenili bolj kot danes

Sportal "Slučajno sem zašel v dvorano, kjer so trenirali taekwondo. Bila je ljubezen na prvi pogled."

Sportal Trenutno ni zaposlen, a se ne bi branil niti kopanja jarkov