V nekdanji Jugoslaviji so jih cenili bolj kot danes

Andrej, se še spominjate konca svoje kariere, glede na to, da je od takrat minilo 25 let?

Da, še vedno se spominjam, saj se nisem želel samo umakniti, ampak končati neko zgodbo. Takrat smo zato naredili zaključno prireditev na Ljubljanici, na katero sem povabil svoje prijatelje. Pozneje smo imeli tudi zabavo. Svojo kariero sem poskušal končati v stilu, če lahko temu tako rečem (smeh, op. p.). Spominjam se, da smo imeli tudi posebno oddajo Sedma steza, ki je bila namenjena koncu moje kariere.

Foto: Kajakaška zveza Slovenije Ko ste končali svojo športno pot, ste bili stari 30 let. Tekmovali ste 17 let. Je bilo to dovolj za vas?

Takrat, ko sem končal kariero, so se že pojavljaje službe v javni upravi in tudi akcija Podarim-dobim je prešla samo s smučarskih zgodb tudi na druge športe. Takrat nisem videl možnosti, da bi lahko prišel zraven v sistem in dejansko samo treniral in tekmoval. Moral sem opravljati službo profesionalnega trenerja v klubu, dokončati sem moral študij, poleg vsega sem imel že tudi družino. Bilo je kar nekaj let odrekanja, saj sem moral delati več stvari hkrati. Dobro se spominjam, da sem takrat izjavil, da bi, če bi mi uredili pogoje, še vedno tekmoval. Veslanje je bilo tisto, kar sem najraje počel in verjetno tudi najbolje. Takrat sem bil še vedno v svetovnem vrhu. Vedel sem, da mi bodo te pogoje zelo težko zagotovili, zato je bila ta odločitev še lažja.

Bi potem lahko rekli, da ste se od športne kariere poslovili z grenkim priokusom?

Ne, niti ne. Moram povedati, da sem zelo rad opravljal delo trenerja. Takrat, ko sem končal kariero, se je pokazala možnost, da bi se zaposlil na Kajakaški zvezi Slovenije. To je bilo morda tudi tisto, kar je prevesilo tehtnico, saj sem imel nov izziv za naprej.

Ali drži, da ste svojo kariero podaljšali tudi zato, ker ste želeli nastopiti za samostojno Slovenijo?

Morda bi se slišalo preveč populistično, če bi rekel, da sem samo zaradi tega podaljšal svojo športno kariero. Ko sem leta 1989 postal svetovni prvak, se pol leta nisem usedel v čoln. Neki svoj cilj sem dosegel in ni me vleklo v čoln. Leta 1991 je bilo svetovno prvenstvo doma na Soči in rekel sem si, da bom nastopil še na domačem tekmovanju, nato pa se poslovil. Domače svetovno prvenstvo je bilo zame največje razočaranje v karieri. Zdi se mi, da sem bil v tisti sezoni najboljši. Zmagal sem v svetovnem pokalu in še štirinajst dni pred SP vse tekmece suvereno premagal. Na koncu sem bil na svetovnem prvenstvu "samo" tretji, tako da je bilo kar nekaj grenkega priokusa. Bil sem razočaran in mislil sem, da bom končal kariero. Nato se je zgodila osamosvojitev in verjetno sem imel željo, da bi še enkrat postal svetovni prvak ter osvojil medaljo za Slovenijo. Splet okoliščin je pripeljal do tega, da sem se pripravil na svetovno prvenstvo leta 1993, na katerem sem bil posamično drugi in v ekipnih vožnjah tretji.

Andrej Jelenc je dolga leta opravljal tudi trenersko funkcijo. Foto: Sportida

V svoji karieri ste samo na svetovnih prvenstvih osvojili devet medalj (tri posamične in šest ekipnih, op. p.). Ste rezultatsko zadovoljili svoje apetite?

Mislim, da sem. Tudi kar zadeva priznanja, ki sem jih dobil za svoje rezultate. Leta 1989 sem postal športnik Slovenije, med drugim sem dobil Bloudkovo nagrado. Mislim, da sem s svojimi rezultati pustil pečat v spustu na divjih vodah.

Omenili ste, da ste leta 1989 postali športnik Slovenije. Je bilo za tiste čase nenavadno, da je nekdo iz kajakaškega športa postal športnik Slovenije? Vendarle so takrat v Sloveniji večinoma prednjačili zimski športi.

Mislim, da je bil takrat spust na divjih vodah bolj prepoznavna športna disciplina. Morda tudi zato, ker smo bili takrat še vedno v Jugoslaviji in je bilo veslanje eden od slovenskih športov. Tako kot smučanje. Slovenski tekmovalci na divjih vodah smo bili eni od tistih športnikov, ki so dominirali na območju nekdanje Jugoslavije in dosegali vrhunske rezultate v mednarodnem merilu. Mediji in javnost so nas verjetno bolj prepoznavali, naš rezultat je bil tudi bolj cenjen kot danes, ko je konkurenca med športi v Sloveniji veliko večja.

Že kar nekaj časa je minilo od takrat, ko ste končali svojo kariero. Bi lahko naredili primerjavo med  športom takrat in Andrej Jelenc je bil leta 2013 sprejet v hram slovenskih športnih junakov. Foto: Sportida danes?

Moram povedati, da smo takrat dosegali vrhunske rezultate, ker smo bili korak pred drugimi v pristopu k pripravam. Mislim, da je marsikatera stvar, ki smo jo takrat počeli, v druge športe prišla pozneje. Lahko povem, da smo že leta 1982 začeli delati s športnim psihologom in da smo imeli kontrolo treninga z merjenjem srčnega utripa. Sami smo iskali možnosti, kako narediti merilce srčnega utripa, ko znamke Polar na trgu sploh še ni bilo. Vedno smo želeli nekaj več, da bi svoj program izvajali na čim višji ravni. Vsi smo si želeli rezultata in bili izredno motivirani.

Veliko športnikov po končani športni karieri pade v krizo in se nekako izgubijo. Kako je bilo pri vas?

Jaz sem bil že med svojo športno kariero profesionalni trener. Ko sem končal športno kariero, sem samo nadaljeval delo, ki sem ga opravljal že prej. Je pa res, da sem leto pred tem, ko sem odšel v vojsko, že hodil v redno službo.

Hodili ste v službo in redno trenirali.

Vsak dan sem vstajal okrog pete ure zjutraj in okrog štirih prišel domov. Nato sta me čakala še dva treninga. To sem počel nekaj več kot pol leta, potem so mi z izrednimi dopusti omogočili, da sem se lahko leta 1983 pripravljal na svetovno prvenstvo. Ko sem šel v vojsko, sem imel veliko časa za razmišljanje, kaj bom delal v prihodnje. Odločil sem se, da bom šel študirat na fakulteto za šport, saj sem se zavedal, da ne morem hoditi še v službo, če se želim resno ukvarjati s športom. Že med samim služenjem vojaškega roka sem šel delat sprejemne izpite in se oktobra vpisal na fakulteto.

Omenili ste, da ste se lahko v službi dogovorili za neplačan dopust. To se zdi danes skoraj nemogoče.

Da, takrat se je dalo dogovoriti. Mislim, da so imeli v tistem času tudi drugi tekmovalci to možnost in da so v določenem obdobju leta lahko delali le štiri ure na dan. To je bila verjetno takrat pomoč, da so športniku omogočili treninge. Takrat ni bilo služb v javni upravi. Danes si je res težko zamisliti, da bi v nekem podjetju nekoga zaposlili le za štiri ure, da bi lahko treniral. Sam menim, da bi bil ta sistem zelo dober, poznajo ga tudi v tujini. To bi bil lahko eden izmed načinov, da bi športnika pripravili za obdobje po karieri, saj bi bil prehod tako veliko lažji.

Kot ste omenili, ste bili najprej trener, nato direktor reprezentanc, zadnje leto in pol pa direktor Kajakaške zveze Slovenije. Kaj je po vašem mnenju lažje - biti tekmovalec ali funkcionar?

Najlažje je tekmovati in trenirati. To je tisto, kar delaš zase, ukvarjaš se sam s svojo zgodbo. V vseh mojih fazah je bilo najlepše biti tekmovalec. Pri vseh drugih opravkih je veliko usklajevanj, pogajanj, sprejemanja kompromisov ...  Ne nazadnje delati z ljudmi velikokrat ni preprosto. Skrbeti sam zase je po svoje najlažje.

Foto: Sportida

Kot športni funkcionar ste bili že na petih olimpijskih igrah. Pred časom ste mi dejali, da ste zaradi stresa na vsakih olimpijskih igrah pridobili kakšen kilogram.

Predvsem gre za to, da sem bil ponavadi mesec dni na olimpijskih igrah. Tam je drugačen ritem življenja in od olimpijskih iger v Atenah smo imeli poleg slaloma predstavnike tudi v kajaku na mirnih vodah. To prinese kar nekaj stresa, s tem pa domov prineseš tudi nekaj "zaloge" (smeh, op. p.). Moram povedati, da ni samo to vzrok. Na koncu je pomembna samodisciplina. Če sem bil kot športnik zelo discipliniran in krut do sebe, mogoče v tem obdobju nisem več toliko.

Če si v času športne kariere v čast štejete svoje uspehe, kaj bi si lahko v čast šteli v času po karieri?

Leta 1996 sem bil na olimpijskih igrah v Atlanti glavni trener ekipe. Moram priznati, da smo takrat imel zelo dobro ekipo trenerjev in da je bilo za tekmovalce dobro poskrbljeno. Lahko rečem, da sta mi bili v veliko zadoščenje Andraževa (Andraž Vehovar, op. p.) in Petrova (Peter Kauzer, op. p.) medalja na olimpijskih igrah, ker vidiš, da se je trud vseh, ki v tem športu veliko delajo in sodelujejo, poplačal. Seveda so bila tudi razočaranja. Sploh po olimpijskih igrah v Londonu, ko smo imeli vsaj tri čolne v igri za medalje, domov pa se vrnili praznih rok. Kot direktor ekipe si želim, da bi pomagali klubom, da bi imeli dobro pogoje, dobre tekmovalce in dober trenerski kader. To je vse prej kot lahko, saj ni vse samo v enih rokah ...

"Moja nagrada za vse rezultate v karieri je, da sem dobil službo in da lahko živim od tistega, kar me veseli." Ravno danes praznujte svoj 55. rojstni dan. Bi se, če se ozrete nazaj, odločili za isto pot?

Verjetno bi se, saj v vsem življenju nisem počel nič drugega. Pri 12 letih sem prišel na Ljubljanico in že takrat dal na stran vse prijatelje in kolege. Praktično sem se vrtel samo okrog te športne druščine. Moram povedati, da to z veseljem delam in da mi ni težko. Moja nagrada za vse rezultate v karieri je, da sem dobil službo in da lahko živim od tistega, kar me veseli. Ne vem, koliko ljudi ima to srečo, da delajo tisto, kar jih veseli. Seveda so bili tudi pri meni stresne situacije in težki trenutki, ki jih je težko prestati. Na koncu, ko malo premisliš, ugotoviš, da delaš tisto, kar imaš rad in kar te veseli.