Sobotni intervju
Jakov Fak
Sobota, 29. 9. 2018, 4.00
9 mesecev, 3 tedne
Sobotni intervju – Uroš Velepec
"Jakov je dolžan dosegati rezultate, preostali imajo odprta vrata, da vstopijo v svet velikih"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,20
Uroš Velepec se je po treh sezonah v Ukrajini vrni na čelo slovenske biatlonske reprezentance.
Po treh sezonah dela v Ukrajini, kjer je vodil tamkajšnjo biatlonsko žensko reprezentanco, se je na čelo slovenske izbrane vrste vrnil Uroš Velepec. Trenutno je v sklepnem delu priprav na sezono, ki se je bo s polno močjo lotil tudi prvi slovenski adut Jakov Fak.
"Jakov, ki je v prejšnji sezoni treniral zelo previdno, se mora gnati precej bolj na robu. Po vseh sezonah s težavami je zdaj 'našpičen'," nam je o pripravljenosti srebrnega olimpijca Jakova Faka povedal trener, ki je po sezoni 2014/15 zapustil slovensko reprezentanco. Po 14 letih dela doma se je podal s trebuhom za kruhom, deloma tudi zaradi poslabšanja odnosov s prvim zvezdnikom ekipe. Fak je nato precej hitro spoznal, da brez Velepčevega vodstva ne gre, in je v olimpijski sezoni 2017/18 obnovil sodelovanje s trenerjem, ki ga je leta 2010 pripeljal v Slovenijo.
Po vrnitvi na slovensko klop ste kar popestrili priprave, letos poleti smo ugotovili, da ste biatlonci veliki ljubitelji kolesarstva in navijači Primoža Rogliča, ki ste ga v živo bodrili tudi na 13. etapi dirke po Franciji, ko ste bili na treningu v Franciji. Kako je bilo Tour videti v živo?
To je res dogodek, ki ga vidiš malokrat. Ker smo bili že tako blizu, bi bil greh, če si ga ne bi šli ogledat. Že takoj, ko smo prišli v Francijo, smo na zemljevidu preverili, kje gredo, škoda le, da ni bila bolj gorska etapa, kot je bil dan prej vzpon na Alp d'Huez, ampak smo imeli ravno trening. Podobno težak (smeh, op. p.). Je bilo pa krasno, v Franciji so lepe ceste, prometa je razmeroma malo in lahko rolkaš po cestah. To smo izkoristili za dolge, tudi 20-kilometrske klance.
Letos so vaše priprave zelo razgibane, preleteli ste skoraj pol Evrope.
To je bil tudi eden od pogojev, da sem sprejel službo. Zahteval sem dobre pogoje, ki bodo omogočali najboljši trening predvsem Jakovu, ki je dolžan dosegati rezultate, če lahko za preostale rečem, da imajo odprta vrata, da vstopijo v svet velikih. Jaka je tisti, ki mora imeti pogoje, preostali fantje imajo pač srečo, da so z njim, da imajo ves čas eno merilo, kako moraš delati, če hočeš biti dober, kakšen odnos moraš imeti in tako naprej.
"Jaka je tisti, ki mora imeti pogoje, preostali fantje imajo pač srečo, da so z njim, da imajo ves čas eno merilo, kako moraš delati, če hočeš biti dober, kakšen odnos moraš imeti in tako naprej."
Po treh letih se vračate, pričakale pa so vas drugačne razmere. Ko ste šli, sta bili v reprezentanci Teja Gregorin in Andreja Mali, zdaj ženske ekipe ni, je bil kakšen šok?
Nismo edina država, ki se sooča z generacijskim prepadom. To je težava domala vseh, razen velesil. Smo le majhna država in športov je v Sloveniji ogromno. Težko rekrutiramo mlade, da se odločijo za tak garaški šport, ampak baza vseeno narašča, na Pokljuki jih je bilo čez sto tekmovalcev. Imamo mlada dekleta, s katerimi Andreja odlično dela. Mislim, da se ni za bati, da ne bi čez nekaj let imeli solidne ženske ekipe. Za zdaj je z nami Urška, ki štrli iz povprečja. Trdo trenira. Letošnja sezona sicer ni tista, v kateri mora kaj pokazati, mora pa se razviti in napredovati v vseh pogledih.
Kdo je še tak razvojni projekt?
Znašli smo se pravzaprav v položaju, ko smo vsi v nekakšnem razvojnem planu. Tudi Jakov, ki je v prejšnji sezoni zelo previdno treniral, je letos v položaju, ko se mora gnati precej bolj na robu. Po vseh sezonah s težavami je zdaj "našpičen" in tudi sistem njegovega treninga je naravnan na polno.
Tu imamo še Roka, ki je odlično pripravljen. Tudi on je tak po letu, ki ga je izpustil zaradi poškodbe. Je pa treba delati drugače kot pred tipično sezono, v kateri je treba pokazati maksimum. Potem sta tu še Dovžan in Drinovec, ki sta še mlada, njun potencial še odkrivamo. Malo še tipamo in spremljamo, za zdaj smo zadovoljni, je pa seveda v enem letu tekmovalca težko tako spoznati, da najdeš tiste "cake", ki mu prinašajo uspeh.
Pa Bauer …
… no, saj pravim, potem je tu še Bauer, ki je bil z nami v Franciji, pa zdaj je spet z nami tukaj v Ruhpoldingu. Trenira po svojem programu, občasno se priključi programu reprezentance. Letos je imel dve možnosti, ali se stoodstotno vključi v program ali pa ima tisto svoje, ker jaz ne maram, da imamo v ekipi tekmovalca, ki trenira po popolnoma svojem programu. Tukaj sodeluje, pripravljen je solidno, bomo pa videli, kaj bo pokazala zima. Ima dobro podporo, upam, da se bo malo bolj z glavo spustil v to streljanje, malo odpravil tiste napake in strah, ki ga ima pred zadnjimi streli. Tekaška forma pri njem tako ali tako nikoli ni bila sporna. Verjamem, da je mogoče vedno teči še boljše, ampak letos v sezoni bomo videli, kaj bo pokazal ta njegov pristop. Ta trenutek težko sodim.
Klemen Bauer trenira po svojem programu, občasno se priključi programu reprezentance.
Je sploh kakšna neznanka pri sestavi reprezentanc? V ženski konkurenci je le Urška Poje, moške pa ste tudi že našteli.
Imamo pet tekmovalcev in kvoto petih v svetovnem pokalu. Lahko se v miru pripravljamo, nimamo nobenih izbirnih tekem, vsi imajo pravzaprav zagotovljeno mesto v reprezentanci. V ozadju sicer imamo Alexa Cisarja, ki kaže izjemen potencial in je v svojem letniku eden od najboljših na svetu. Mislim, da bomo, če kateri od petih fantov iz ekipe A ne bo zdrav ali pa se bomo odločili, da izpusti kakšno tekmo, v svetovnem pokalu začeli z Alexom. Kljub temu, da je star 18 let, ne smemo bežati pred tem, da štarta v svetovnem pokalu in vidi, kakšna je višja raven. Tudi štafeto bomo sestavili solidno, fantovska ekipa je solidna, je pa seveda pred njimi še veliko dela.
Koliko dela vas pa še čaka do začetka sezone, ste v zadnjem ciklusu priprav?
Prav zdaj smo v obdobju najbolj intenzivnega dela najtežjih priprav, zato smo šli v Ruhpolding, ki je malo nižje, da nam ne bi še nadmorska višina preprečevala kakovostne regeneracije. Zato smo lahko z obremenitvami prodrli še malo dlje. Je pa to kratek kamp, deset dni je krajša oblika priprav. Vsaj po mojem mnenju. Teden dni je premalo. Še posebej, če všteješ pot. Doma nihče nima kakih izjemnih pogojev. Hvala bogu, da se je Jakov preselil v Lesce in ima do Pokljuke bližje, tam pa lahko tudi opravi kakšen trening. Preostali so vozači. Malo zoprno je, da nimamo centra nižje in bližje, kot jih imajo biatlonsko bolj razvite države, a to je pač naša realnost.
S snegom najbrž tudi ne boste delali težav, boste po praksi na sneg odšli šele tik pred začetkom svetovnega pokala?
Letos imamo malo drugačen pristop. Naslednje treninge naredimo na Pokljuki, nato pa gremo 24. oktobra na Norveško za 14 dni, kjer so takrat že zimski pogoji, sneg imajo v Sjusjoenu že v začetku oktobra. Razmere so tam vedno odlične, preverjena možnost, da nabereš snežne kilometre, preizkusiš nov material. Tudi vodstvo tekmovanja na Pokljuki zagotavlja, da bodo smučino za trening uredili že do 12. novembra. Do zime moramo biti pripravljeni, med sezono je brez izpuščanja tekem nemogoče karkoli urediti, izpuščanja tekem pa ne mara noben tekmovalec.
Konkurenca ne počiva, šport ves čas napreduje …
… Tako je. Deset kilometrov se danes teče kakšnih 22 minut, v mojih časih se je 26 minut. Vsako leto je material boljši in hitrejši, prav tako se izboljšuje servis. Mi poskušamo slediti razvoju s skromnimi sredstvi, ki jih imamo na voljo. V zvezi se zavedajo, da smo trenutno povsem odvisni od Jakovih rezultatov, zato je njemu treba zagotoviti najboljše mogoče pogoje.
Kako drugačna je bila ukrajinska izkušnja?
Razlika je predvsem v financah in osebju. Tam imaš stalno prisotnega zdravnika in šest pomočnikov, zares se lahko ukvarjaš operativno le s svojim delom, medtem ko tukaj na nas tri, ki smo v ekipi, pade še kaj drugega. Fizioterapevt (David M. Kukovec, op. p.) tako tudi na strelišču kdaj kaj snema, pomočnik je zdaj Lenart Oblak, ki je še lani tekmoval, letos je prevzel izziv in zagrizel v to, da bo z nami hodil po svetu. Jaz sem lahko tudi zelo zoprn človek kot sodelavec v nekaterih stvareh, ampak za zdaj vsi dobro opravljamo svoje naloge in sem s svojo majhno trenersko ekipo zadovoljen. Lenart je po izobrazbi strelec in mi je v veliko pomoč na strelišču, da mi ni treba biti ves čas za daljnogledom in sem lahko še kje drugje. Mu zaupam, zelo je predan temu in za zdaj dobro deluje. Poleg tega potrebujemo mlad trenerski kader, v tem pogledu smo namreč šibki.
Ste se sami kaj naučili z delom v tujini?
Ukrajinski pogon je ogromen, že na zvezi je zaposlenih ogromno ljudi, v vseh panogah jih je veliko, zato je precej več tudi politike in raznih pogajanj. Zelo sem se trudil malo spremeniti sistem, tudi tam poudarjal pomembnost mladih trenerjev, dve leti mi je nekako še uspevalo vse skupaj zadrževati, v tretji sezoni pa je bilo že toliko vmešavanja v moje delo, da sem se lahko osredotočil samo še na delo s štirimi tekmovalkami, vse preostalo pa mi je nekako ušlo iz rok. Ampak nisem imel energije, da bi se bodel s tem. Naredili smo sezone okoli olimpijskih iger, na katerih smo malo pogoreli, ampak pri tem nimaš kaj narediti.
"Dve leti mi je uspevalo vse skupaj nekako zadrževati, v tretji sezoni pa je bilo že toliko vmešavanja v moje delo, da sem se lahko osredotočil samo še na delo s štirimi tekmovalkami, vse preostalo pa mi je nekako ušlo iz rok."
Mi ves čas tarnamo, kako smo majhni, ampak večji pogoni prinašajo pa drugačne težave …
Zagotovo. V Ukrajini imajo denimo odličnega predsednika zveze, a je to premalo, sistem je zastarel, v njem prevladuje neka zavist, vsak vleče na svojo stran. Vsi klubski trenerji prišepetavajo … Je drugače. (smeh, op. p.). Dve leti sem nekako zadržal vse v rokah, v tretji pa sem doživel šok in mi je ostala le še peščica tekmovalcev brez botrov. Drugače je. Pri nas se lahko usedemo in se v eni uri dogovorimo o vsem, tam so celi kongresi, na katerih vsi pametujejo. Za nekatere stvari moraš porabiti zares veliko energije.
Politika in diplomacija?
Tako je, jaz pa nisem kak poseben diplomat, povem tako, kot je. Težko razumejo kritiko, odgovornosti ne sprejme nihče, vsi delajo vsak po svoje, na koncu pa je vsega kriv glavni trener. (smeh, op. p.). Je pa bila to izjemno zanimiva izkušnja, prav ničesar ne obžalujem. Vesel sem, da sem jo opravil, nekatere stvari zdaj vidim drugače, vesel sem vrnitve domov.
Ukrajina niti ne spada med največje, mislite, da se s podobnimi ali še večjimi težavami spopadajo tudi v Nemčiji, na Norveškem, v Franciji …?
Mislim, da je ob močnem vodstvu reprezentance, centralnem vodenju, da imaš na visoki ravni tako trenerje, pogoje in tekmovalce, nekoliko lažje. Če je tako razdrobljeno, kot je v Ukrajini, da vsak vleče na svojo stran in daje prednost svojim tekmovalkam, pa je zagotovo težko. Mislim, da se s to težavo spopadata predvsem Rusija in Ukrajina, verjamem, da je na Norveškem in v Nemčiji bistveno bolje urejeno. Čehi so na primer pokazali, kakšno zgodbo je mogoče narediti iz tega biatlona. Kot organizatorji in kot reprezentanca, Imajo super predsednika, ta zaupa ljudem, ki jih je postavil na mesta, jim pusti voditi ekipo.
Kaj pravite na Rusijo in vse težave s sistemskim dopingom?
Žalostno, ampak kolikor spremljam po ruskih medijih – v Ukrajini sem se naučil nekaj jezika in brati cirilico – se tam denar daje na rezultat. Država je revna, dohodki večine prebivalcev nizki, ves pritisk pa je tako na tekmovalcih in trenerjih, ki morajo hitro priti do rezultatov. Ta pritisk je na vseh ravneh. Goljufija je nekakšna posledica vsega tega pritiska. Težko sicer komentiram, ker sistema ne poznam, ampak tisto, kar preberem, je precej osupljivo.
Za razvoj vrhunskih tekmovalcev potrebuješ čas in predvsem mir. Vsakih nekaj let se zgodi, da en mlad tekmovalec udari ven pri 21 letih, a to je redkost. Pred kratkim je bil to Johannes Thingnes Boe, pa ne nazadnje tudi Jakov, a po navadi je to vendarle dolgotrajen proces, biatlonec se razvija dolgo, zlata leta so nekako pri 27, 28 letih, trajajo lahko nekako do 35. Gre za potrpljenje, zavedanje, da se rezultatov ne dosega čez noč. Nabiraš izkušnje, ne smeš biti prehitro nezadovoljen ali prehitro zadovoljen. Moraš imeti živce.
Urška Poje bo edina slovenska tekmovalka v prihajajoči sezoni svetovnega pokala, njena reprezentančna kolegica Anja Eržen je vrgla puško v koruzo. Potencial Mihe Dovžana še odkrivajo.
Kakšni so poudarki vašega programa za prihodnja leta?
S to ekipo fantov, vključno z Jakovom – vprašanje je sicer le še, kako dolgo bo v biatlonu vztrajal Bauer – imamo en glavni cilj, in to je Peking 2022. Štiriletni cikel je treba opraviti resno in biti ves čas na visoki ravni. Ne moremo si privoščiti slabše sezone, ves čas bo treba napredovati in iti v Peking. Priključil se bo zagotovo tudi kakšen od "ta malih". Pri fantih res ni težava, saj jih več niti ne bi mogli vključiti v tekmovanje, Kaj ti bo 12 fantov, če imaš kvoto petih, omejen je tudi proračun. Petim še lahko zagotavljamo dobre pogoje, več jim jih ne bi mogli. Saj niti trenerja nimamo. Če bi imeli še pet članov, nam to ne bi olajšalo dela. Moramo biti vztrajni in potrpežljivi ter vsako leto pokazati svojo vrednost.
Pri dekletih pa imamo zgolj prihodnost, sedanjosti domala ni.
Res je. Vidim, da ogromno ekip nima tistega šampiona, ki bi bil ves čas v ospredju. Gledati moramo teh deset deklet, ki so, ob tem pa moram še enkrat pohvaliti Andrejo, ki z njimi res dobro dela. Tudi Marič dobro dela z mladinci. Na državnem prvenstvu se je videlo, da napredujejo. Malo moramo še počakati na nekoga, ki bo pokazal dovolj potenciala, in ga nato razviti do maksimuma.
Velepec je leta 2010 Hrvata Faka pripeljal v slovensko reprezentanco.
Znanje za to imate …
Mislim, da sem se kot trener dokazal s tremi olimpijskimi medaljami, eno sem prinesel z ekipo, ki je finančno dihala na škrge. Mislim, da se mi kot trenerju ni treba dokazovati, se je pa seveda treba ves čas potrjevati. Gledam, kaj počnejo drugi, se izobražujem, študiram, kaj bi bilo mogoče narediti bolje. Izboljševati poskušamo vse parametre, ki prinašajo rezultate, verjamem tudi, da imamo dovolj močno zvezo, da poskuša slediti najboljšim. Ne spimo na lovorikah, ne mislimo si, da smo z olimpijsko medaljo naredili ne vem kaj, zavedamo se, da je po uspehih še težje, saj jih je treba ponavljati. Ves čas je treba dodajati in tudi mi ne spimo, dodali smo na primer strelskega trenerja Ljuba Tomažiča, ki dela z mladimi, ravno zato, da jim omogočimo še boljši napredek in da grem lahko jaz toliko večkrat na progo. Trudimo se.
Zadnji sobotni intervjuji:
