Žan Kranjec
Ilka Štuhec
Cortina d'Ampezzo 2021
Sreda, 17. 2. 2021, 4.00
3 leta, 2 meseca
INTERVJU: ANDREA MASSI
Andrea Massi: Moji norci so šli na življenje in smrt
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
20
Ker je zavrnil ponudbo italijanske zveze, Andrea Massi tekme svetovnega prvenstva v alpskem smučanju še tretjič zapored spremlja brez poklicnih zadolžitev. Prvič doma. Skoraj doma. Z njim smo se pogovarjali o uspehih Tine Maze, neuspehih slovenskega smučanja, pa tudi o obujeni strasti, ki jo je našel v Dolomitih.
Čeprav je doma v Gorici, se Andrea Massi v Cortini d'Ampezzo počuti zelo domače. Pravi, da je tako že vse od otroštva. V svoj drugi dom se je vrnil tudi v času svetovnega smučarskega prvenstva, čeprav po koncu kariere Tine Maze, kratkega obdobja svetovanja pod okriljem SZS in občasne zunanje pomoči kakšni tekmovalki ni vpet v smučarsko dogajanje. Ali bo tako ostalo za vselej, ne zna odgovoriti. Zato pa mu jezik toliko hitreje steče, ko pogovor nanese na osvajanje kolajn na velikih tekmovanjih. Mazejeva jih je ob njegovih usmeritvah okrog vratu prejela kar trinajst. Pa tudi o trenutnem stanju v slovenskem smučanju ima izdelano jasno mnenje. V svojem slogu. Cortina d'Ampezzo je vaš drugi dom. Tudi zdaj, med svetovnim prvenstvom?
Ta kraj mi je res blizu. Že od otroštva. Tukajšnjo hišo prenavljamo. Ob tem mi je mizar, sicer družinski prijatelj in nečak najboljšega prijatelja mojega pokojnega očeta, v času del na razpolago ponudil stanovanje. Lepa gesta, ki kaže na moj odnos z domačini v Cortini d'Ampezzo. Od nekdaj mi je bil ta odnos pomembnejši kot pa stik z VIP-ovci, ki v kraj prihajajo, da bi pokazali novi avto in se naužili razkošja. Tudi to je namreč del tega kraja.
So vrata tekem za vas odprta?
Kot verjetno veste, je bila Tina del otvoritvene slovesnosti. Če bi želela, bi si lahko ogledala vsako tekmo. Toda tega privilegija ne izkoriščava. Če bi imela kakšne poklicne dolžnosti, bi vabilo sprejela, zgolj turistično v tem obdobju, ko organizatorjem zaradi vseh ukrepov ni lahko, pač ne. V cilju naj bodo tisti, ki tam delajo. Spremljam pa prek malega ekrana. V živo ali v posnetkih. So pa trenutno v Cortini tako lepi dnevi, da marsikaterega najprej izkoristim za turno smuko.
Nova strast. Oziroma stara, za katero pogosto ni bilo časa.
Imam še nekaj kondicije in dva para turnih smuči. Preostalo ponuja narava. Noro je. Kljub lepoti tega športa pa se dobro zavedam vseh nevarnosti. Sem odgovoren in pazljiv. Smučam s telovnikom z zračno blazino, redno spremljam pobočja, vremenske napovedi … Smučam sam ali v paru s prijateljem, ki je gorski vodnik.
Spominjamo se vas s številnih velikih tekmovanj. Predvsem vaše osredotočenosti in racionalne uporabe časa. Kako pa danes, ko ste lahko povsem sproščeni, gledate na karavano v Cortini d'Ampezzo? Je zanimivo opazovati nekdanje sodelavce ali tekmece, za katere natančno veste, v kakšnem "filmu" so trenutno?
Da, to vedno rad počnem. Ne le zdaj. In veste, kaj? Kar sem opazoval in predvideval, se dogaja zdaj. Trdim, da obstaja pot do uspeha na velikih tekmovanjih. Tudi v alpskem smučanju. Ni res, da se forme ne da tempirati na velika tekmovanja. Kljub natrpanemu urniku tekem in izrednim dejavnikom narave. To ni plavanje ali atletika. Toda vedno sem pri Tini zagovarjal atletsko smučanje. Pri tem mislim na prenos pravil, ki jih ima določen šport. In tudi to opazujem te dni. Vidi se, kdo je na tem področju podkovan. Izpostavil bi Livia Magonija. Vidi pa se, kdo se stalno vrti v smučarskih krogih in razmišlja izključno smučarsko.
Če vas prav razumemo, menite, da je vse, kar se je s Tino Maze dogajalo na velikih tekmovanjih med letoma 2009 in 2017, plod vašega atletskega razmišljanja?
Ne hodim v igralnico, a verjamem, da lahko tam enkrat zmagaš po srečnem naključju. Trinajstkrat? To je nekaj drugega. V igralnici bi dejali, da goljufaš. Smučanje? Morda imaš tudi tukaj lahko enkrat srečo. Večkrat v nizu nikakor ne. Zato govorim o tem, da mi je atletika dala sistem, ki sem ga prenesel v smučanje. To je težko razumeti, zato mnogi, ki želijo kopirati ta koncept, delajo napake. Ko prenašaš in prilagajaš sistem, moraš imeti razjasnjene vse pojme. Vedeti moraš, kaj boš delal, na kaj boš meril, kako boš tempiral formo … Najpomembnejša stvar pa je spremljevalna ekipa. To ekipo mora vsako jutro iz hotela izstreliti strast po rezultatu, ki je večja od tekmovalčeve strasti. Vsak norec v moji ekipi je šel na življenje in smrt. Jaz sem to izsiljeval. Včasih je zaradi tega prihajalo tudi do sporov. V moji ekipi so morali vsi verjeti v rezultat. Če niso, tega nisem toleriral. Tudi zaradi tega sem se, konkretno, z enim od trenerjev, z Walterjem Ronconijem, razšel decembra. Mnogi šefi ekip bi čakali, da se nekaj zgodi. In kaj se zgodi? Nič.
Vsakokrat, ko se zatopite v razčlenjevanje svojega koncepta dela s Tino Maze, vas povprašamo o ponovljivosti sistema oziroma prenosu v drugo okolje. A vse bolj se zdi, da je bil to vaš edini tovrsten projekt. Z drugimi besedami, ste se "sprijaznili" s turnim smučanjem, vlogo partnerja in očeta ter službo srednješolskega učitelja?
V ponedeljek sem imel na tehtnici spremljanje kombinacije ali turno smuko. Tri ure sem hodil v hrib, nato nanizal 50-60 zavojev v celem snegu v popolni samoti. Za ponedeljek torej lahko rečem, da sem kot trener izgubil dan. Kot človek pa sem dobil dan, ki sem si ga želel 15 let. Naj ob tem povem, da v vseh letih, ko sem bil del tekmovalnega cirkusa, na vseh čudovitih koncih sveta nisem gledal ne levo in ne desno. To bi bil moteč dejavnik. Spominjam se enega od velikih tekmovanj, ko je po odpovedani tekmi Julia Mancuso vzela široke smuči in smučala po celem snegu. To sem razumel kot dokaz, da ni osredotočena. A če se vrnem k vprašanju o ponovljivosti sistema … Sistem se ne ponavlja. Se le obnavlja. Zdaj pa … Tu je veliko čejev. Zato težko dam jasen odgovor. Lahko povem le, da sem imel na mizi konkretno ponudbo ženske italijanske ekipe.
Ste jo zavrnili? Zakaj?
V fazi pogovorov so se nizali položaji. Sprva bi bila to služba za 120, nato za 200 dni. In tako naprej. Šef italijanskega smučanja Flavio Roda bi mi naložil veliko organizacijskega in logističnega dela, oblast nad trenerji bi mi dal šele postopoma. Zavrnil sem, ker je bilo dela preveč, predvsem pa bi želel držati roko nad trenerji in celotnim sistemom. Z menoj bi prišel vihar. Prišla bi sprememba sistema. Potrebuje jo tudi Italija.
Kako pa ste v prvem delu prvenstva sprejemali slovenske nastope. Vas rezultatski izkupiček, ki v hitrih disciplinah in kombinaciji ni blesteč, preseneča?
Ne. Bil je predvidljiv. Izpostavil bi Boštjana Klineta. Videl sem tri njegove zavoje. V njih se je videlo, da je smučar in nesporen talent. A žal se je videlo tudi, da vse preostalo ne deluje. Da ne bo pomote, v slovenskih neuspehih nikakor ne uživam, pa čeprav marsikdo misli tako. Privoščim jim. Predvsem Žanu Kranjcu. Želim biti pošten do njih. Ne podpiram pa sistema, v katerem ima Janez Slivnik funkcijo, ki ne obstaja. Je šef ničesar, saj je v ženski reprezentanci pet ekip, na moški strani pa Klemen Bergant kot avtonomen človek ne potrebuje šefa.
Verjamete, da lahko Meta Hrovat in Žan Kranjec poskrbita za zasuk in s tem rezultatsko uspešnost?
Gre za dve različni zgodbi. Pri Žanu ne smemo mimo družinske tragedije. Žal sem strokovnjak na tem področju. Žal. Smrt očeta je za takšnega fanta velikanski udarec. On je tipičen družinski fant, ki bi ga želela imeti vsak oče in vsaka mama. Verjamem, da ga je tragedija močno prizadela. Vprašanje je, ali ni morda bolečina v hrbtu povezana prav s psiho. Klemen Bergant je zdaj njegov športni oče in ima s tem še dodatno vlogo in breme. Dejstvo je, da Žan tehnično smuča vrhunsko. Če je rešil težave s hrbtom in mu bo glava to dovoljevala, lahko napade. Upam, da bo dovolj "žleht" in jezen. To mu tudi želim. Meta je po drugi strani v Kranjski Gori, kjer si je želela rezultata, pokazala predvsem psihično predstavo. Jasno, v kombinaciji s tehniko. V Cortini d'Ampazzo bo proga drugačna. Upam, da je dovolj vadila tudi drsalne dele. Če jih je, se lahko zavihti visoko.
Omenili ste samostojne ekipe. Ko ste jo leta 2008 oblikovali, se je pri SZS čutil odklonilen odnos. Danes je med slovenskimi ženskimi udeleženkami SP več predstavnic samostojnih taborov kot pa reprezentančne ekipe. Toda verjetno ni dobra ne prva in ne zadnja slika …
Ko se je Meta Hrovat uvrstila na stopničke, ji je marsikdo čestital s figo v žepu. O tem sem stoodstotno prepričan. Tako kot leta 2009 določeni funkcionarji niso bili veseli uspeha Tine Maze. To je to stanje. Vsekakor pa so zdaj samostojne ekipe preveč številne. Razumem, da ima svojo ekipo Ilka Štuhec. Ne razumem pa, da jo ima, recimo, Maruša Ferk. Z vsem spoštovanjem do nje. A na to sem opozarjal, ko sem bil v kratkem obdobju svetovalec Smučarske zveze Slovenije. In zakaj je tako? Ker tekmovalci ne verjamejo reprezentančnemu kadru.
Vračanje Ilke Štuhec?
Ilka je pravzaprav zamenjala ekipo. Ne poznam podrobnosti, a kot zunanji opazovalec bi dejal, da je z Gregorjem Koštomajem in Anjo Šešum bolje delovala. Druga tema so poškodbe. Pri Ilki jih je preveč. Poškodbe minirajo vsakega človeka. Tudi njo. Minirale so tudi Kostelića, pa čeprav sta bila trdna kot skala. Poškodba pač pusti brazgotino. V njenem procesu imajo prav poškodbe zanesljivo veliko vlogo. Tretja raven pa je tehnična plat smučanja. Kraljica smučanja ni smuk, ampak veleslalom. To je tehnična osnova, ki narekuje rezultat.
Omenili ste Boštjana Klineta in njegov talent. Bi znali pojasniti to njegovo večletno tavanje in iskanje tiste prave tekmovalne samopodobe?
Ko je bila v zraku moja selitev v reprezentanco, je v enem od intervjujev dejal, da mojemu prihodu ne bi nasprotoval, a da ne bi odpiral šampanjca. To je začetek te miselnosti. On bi moral odpreti šampanjec. Ko sem videl to razmišljanje, sem Tini dejal, da najinega sodelovanja zanesljivo ne bo. In žal mi je.
Na kaj pravzaprav merite. Na cono udobja, ki so jo ekipi za hitri disciplini v preteklosti mnogi očitali?
Ker sem v službi prost, sem danes spal do 8.00 in bil ob 8.40 na snegu. Na dan, ko je Tina Maze osvojila zlato olimpijsko kolajno, sem vstal ob 4.45. Verjetno sem imel pulz vso noč 130. Zato pač vem, da je cona udobja lepa. Toda za športnika, ki je agonist, je nesprejemljiva. Všeč mi je izjava Marcela Hirscherja, ki je dejal, da se na tekmah ni nikoli pretirano zabaval. Zabava se zdaj, ko prosto smuča. Ko pa si športnik, si v vojni.
20