Ilka Štuhec
Cortina d'Ampezzo 2021
Nedelja, 14. 2. 2021, 22.15
3 leta, 2 meseca
POGLED S TRIBUNE
Raztreščena (samo)podoba slovenskega smuka
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,67
9
Ilka Štuhec
Podobo neustrašnega smukaškega napadalca je mogoče razbliniti v trenutku, medtem ko pa je gradnja vselej dolgotrajna in brez predhodnega zagotovila o uspešnem zaključku. To je morala ob štirinajstem mestu in slovesu od krone smukaške svetovne prvakinje v soboto v Cortini d'Ampezzo priznati tudi Ilka Štuhec, medtem ko pa je Martin Čater to uvidel že brez ure, njegov umik pa je pomenljiv oris smukaške samopodobe.
"Hitro priti od štarta do cilja," je ob obveznem podaljšku v smehu na novinarska vprašanja pogosto odgovarjala Ilka Štuhec. Tudi v zlatih letih. Takrat, ko je to hitro pot do cilja obvladala bolj kot katerakoli druga tekmica. Preprosto, brez neke poglobljene športne filozofije s posipom psihologije.
A za to prvinskostjo in navidezno lahkotnostjo se je vendarle skrivala kompleksna smučarska podoba. Tisti smukaški moment, ki presega slovensko sopomenko – trenutek – in v sebi ob predhodnem nespornem smučarskem znanju ter fizični in mentalni pripravljenosti skriva pravi občutek za tekmovalno eksekucijo. Tisto sposobnost pravilnih odločitev v pravem trenutku, tekmovalno intuicijo in zmožnost preseganja samega sebe.
In prav upanje, da bo ta "moment", ki jo je krasil v najboljših sezonah v karieri, Ilka Štuhec ujela prav pred najpomembnejšo tekmo dveletnega obdobja, je Mariborčanko kljub slabši rezultatski popotnici in jasnih tekmovalnih pomanjkljivostih, ki so bile še posebej izrazite v tehničnih odsekih, ohranjalo v širšem krogu favoritinj sobotnega smuka SP. Toda čudežnega zasuka ni bilo, rezultata pa v alpskem smučanju kljub veliki želji ni mogoče izsiliti. Tako tudi Ilka drsalnih delov ni znala nadgraditi s prepričljivostjo v zavojih, skokih in kontinuirano napadalno vožnjo.
Ilki Štuhec ne bo mogel nikoli nihče izmakniti dveh naslovov svetovne prvakinje, dveh malih kristalnih globusov in kar devetih zmag svetovnega pokala. Če se jutri odloči za slovo, bo odkorakala kot ena najboljših slovenskih smučark vseh časov. A po drugi strani je treba priznati, da ji zadnji poskus vrnitve po poškodbi ni uspel. Vsaj v celoti ne. Tudi sama bo priznala, da se ni vrnila z mislijo na uvrščanje med deseterico.
Martin Čater
Zanesljivo ni prva in ne zadnja smučarka, ki se na poti vračanja ni več zavihtela na stare položaje. Zdaj pa je ključno vprašanje, ali bo v sebi našla dovolj motivacije in notranje moči za še odločnejše nadaljevanje, dostojen zaključek sezone in poskus preseganja same sebe v olimpijski sezoni, ki bi, vsaj po zdravi športni logiki in upoštevaje njeno tekmovalno zgodovino, morala biti še zadnji veliki cilj.
Kaj pomeni pravi smukaški "moment", sicer ve ali vsaj sluti tudi Martin Čater, pa čeprav ga je okusil le v kratki sekvenci svoje kariere, kar kajpak ni primerljivo s Štuhčevo in njeno dominantnostjo. Njegova dva meseca stara smukaška zmaga iz Val d'Isera namreč nikakor ni bila le splet srečnih okoliščin, še manj naključje. Bila je šampionski preblisk, ki je dokazal, da ima Savinjčan v sebi skrite zavidanja vredne tekmovalne odlike. Deloma jih je sicer pokazal že v preteklosti, a vedno v redkih odsekih, predvsem pa na specifičnih terenih, kakršna sta, denimo, Kvitfjell in Wengen. Mimogrede, letos sta oba izpadla iz koledarja.
Toda njegovo kariero vendarle v večji meri zaznamuje negativna smukaška samopodoba. Gre za svojevrstno notranjo zavoro, ki mu je že v preteklosti preprečevala, da bi se odločno spopadal z vsemi tekmovalnimi preprekami na vseh tekmovalnih podlagah. Prav ta napadalna omahljivost ga je v preteklosti stala marsikaterega rezultata. In morda se sliši kar malce paradoksalno, a vse bolj se zdi, da je do krstne zmage vendarle prišel nekoliko prezgodaj, saj teh svojih pasivnih tekmovalnih vzorcev kljub novim trenerskim prijemom ni povsem izkoreninil.
Boštjan Kline
Črtanje Čatrovega imena s seznama udeležencev nedeljskega smuka ob uradnem pojasnilu, da se "na svetovnih prvenstvih smučarji borijo za kolajne, on pa za tak dosežek ni pripravljen", je morda po človeški plati še razumljivo. Precej manj po športni. Vsekakor pa kaže na stanje tekmovalnega duha in njegovo trenutno športno samopodobo.
O sestavljanju in sesuvanju pravega tekmovalnega mozaika bi marsikaj vedel povedati tudi Boštjan Kline, nekdaj že zmagovalec tekme svetovnega pokala in smučar s potencialom za serijsko osvajanje najvišjih mest. A po drugi strani tudi kot nekdo, ki je praktično v enem trenutku, po vsej verjetnosti ob padcu v zaščitne mreže finalnega smuka sezone 2016/17, izgubil zgoraj opisani "moment".
V Cortini d'Ampezzo je brez dvoma vsaj v smuku storil korak naprej. Pokazal je – tekmovalnost. Tisto, kar smo pri Slovencih na zadnjih smukih najbolj pogrešali. Ob eni večji taktični napaki je sicer izgubil nekaj desetink in posledično mest, na koncu s petnajstim mestom dobil točke WCSL ter oporo za nadaljnje delo. Za kaj več pa bi potreboval rezultatsko kontinuiteto in tekmovalno samozavest. To pa je tudi tisto, kar išče že več kot dve leti.
9