SiolNET. Sportal WFC
5,60

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Tujci v Sloveniji

"Odraščal sem na vojnem območju, zato vse življenje iščem mir. Slovenija je mirna." #video

5,60

termometer

Mourad Derbal |  | Foto: Simon Kavčič
Foto: Simon Kavčič

Alžirec Mourad Derbal je v Slovenijo prišel leta 2000 in se hitro zaljubil v Ljubljano. "Vedno sem živel v velikih, nagnetenih mestih, tukaj pa je popoln mir. Prav mir je prva stvar, ki me je najbolj pritegnila," nam je v lepi, tekoči slovenščini razlagal mojster borilnih veščin, ki bo maja nastopal tudi na borilnem spektaklu WFC v Hali Tivoli.

Mourad Derbal je danes direktor in glavni trener Simba Fight Cluba. Z borilnimi veščinami se ukvarja že vse življenje. V začetku svoje kariere je bil zelo uspešen na številnih tekmovanjih, nato je njegovo športno pot prekinila vojna. Zapustil je rodno Alžirijo in se podal v svet ter pristal v Sloveniji. Kako nas je našel?

"Vedno sem živel v velikih, nagnetenih mestih, tukaj pa je popoln mir"

"Iz moje države sem odšel leta 1990, ko je tam izbruhnila državljanska vojna. Najprej sem bil v Nemčiji, pa nato v Franciji in kasneje v Italiji. Ko sem živel na jugu Italije, me je poklical bratranec, ki je v Sloveniji živel dve leti, povedal mi je za Ljubljano in me povabil na obisk. Nisem vedel, kam grem, a ko sem prišel sem in se malo razgledal, mi je bila Ljubljana takoj všeč. Odločil sem se ostati. To je bilo leta 2000, se pravi, da sem tukaj že 18 let," pravi Derbal.

Video: Planet TV

Ljubljana ga je takoj očarala, še pravi: "Prvič sem jo videl marca, bila je pomlad, narava me je presunila, všeč so mi bili ljudje, ki so bili mirni, nihče ni buljil vame. Vedno sem živel v velikih, nagnetenih mestih, tukaj pa je popoln mir. Prav mir je prva stvar, ki me je najbolj pritegnila. Slovenija je zelo mirna država. Odraščal sem v vojnem območju, kjer je bilo veliko ubijanja, zato vse življenje iščem mir. Kjer je mir, tam sem jaz."

Pri Derbalu trenira tudi nekdanji košarkarski as Primož Brezec:

 

#simbafightclub #kickboxing #workoutmotivation #everyday #brezacar 👊🏼

A post shared by Mourad Murat (@mury_simba) on

"O kakšnem srečnem otroštvu ne morem govoriti, moja mladost je bila zaznamovana z vojno"

Alžirija je še vedno nestabilna in nevarna, še pojasnjuje naš sogovornik, ko je tam odraščal, pa je bilo še veliko huje. "Stanje je bilo kritično. Vsak dan je bil boj za preživetje. O kakšnem srečnem otroštvu ne morem govoriti, moja mladost je bila zaznamovana z vojno. Normalnega življenja nisem imel," razlaga Derbal, ki je odraščal v mestu Constantine.

"To mesto ima od dveh milijonov in pol do treh milijonov prebivalcev, nihče ne ve natančnega števila, v takšnem nagnetenem mestu se seveda znajdejo zelo različni ljudje, med njimi tudi nevarni. Mesto je v primerjavi s slovenskimi izjemno nevarno, ima pa tudi bojevit karakter. Francija nas je okupirala pred 150 leti, prvi naboj pa je okupator sprožil prav v mojem mestu. Okupacija se je začela leta 1832, Constantine pa je zasedla šele leta 1839. Ljudje tam so bojeviti in neizprosni, pa tudi častni. Šest let so se srdito upirali."



Berber kot slavni Francoz Zinedine Zidane

"Mi smo narod Berberov, originalni afriški narod. Smo neizprosni in ponosni. Smo narod bojevnikov," pripadnik muslimanske etnične skupine iz Severne Afrike ponosno razlaga o svojih koreninah in dodaja: "Berberi živijo kot manjšina v Tuniziji in Maroku, največja pa je v Alžiriji, kjer prevladuje v mestih Bejaija in Tizi Ouzou, od koder izvira tudi Zinedine Zidane. Njegove korenine so tam, tudi on je Berber."

Ukvarjanje z borilnimi veščinami je za mladino v Alžiriji nekaj običajnega. "Ko so me starši vpisali v šolo, sem se lotil tudi kickboxinga. To je za otroke v Alžiriji nekaj običajnega. Če se nisi sposoben braniti, si vsak dan žrtev nasilja. Če se ne znaš braniti, te najmanj oropajo. Ukvarjanje z borilnimi veščinami je pri nas nekaj povsem normalnega, kot pri vas smučanje ali smučarski skoki."

Pa nogomet?

Pa nogomet? Ta je vendarle kralj športov tudi v Afriki. "Seveda, narod obožuje nogomet! Borilne veščine in nogomet. Tudi sam sem preigral veliko nogometa. Če smo bili mulci zunaj, smo igrali nogomet. Žogo smo naredili iz plastike. Trening borilnih veščin in nogomet. Za borilne veščine sem se odločil, ker sem bil v njih dober. Pa tudi v krvi jih imam. Zdaj bom star 39 let in niti pomisliti ne morem, da bi zapustil ring. Ne morem iz tega. Ne še. Je neke vrste odvisnost," odgovarja.ž

"Polovico svojega življenja sem že tukaj in sem Slovenec." | Foto: Simon Kavčič "Polovico svojega življenja sem že tukaj in sem Slovenec." Foto: Simon Kavčič

Na WFC po pravilih K1

Na turnirju WFC 22, ki bo 19. maja v ljubljanski Hali Tivoli, se bo Derbal bojeval po pravilih K1. Borbe stoje so njegova specialnost, pravi: "Že nekaj let je moja specialnost K1, udarci z rokami, brce in kolena, brez komolcev. To je najbolj dinamična borba v borilnih športih. Imaš več orožij in stalno delaš. V tajskem boksu lahko malo počivaš v klinču, v K1 je klinč prepovedan. Zelo zahtevno je. Moja izvorna veščina pa je kickboxing, a je treba to znanje kasneje razširiti, danes veliko delam z boksarji in z MMA-jevci."

Njegov nasprotnik bo Mariborčan Aleksander Stankov, ki je proti tekmecu že samozavestno usmeril nekaj puščic, a Derbal je prepričan, da bo zmaga njegova: "V preteklosti, pred štirimi ali petimi leti, sem ga že premagoval. Na najinem zadnjem dvoboju sem ga premagal po točkah, nokavtirati mi ga ni uspelo, ker sem imel neke težave, o katerih pa ne bi govoril, saj ne iščem izgovorov. Zdaj se bova pomerila tretjič in mislim, da je naredil veliko napako. Trenutno sem zelo zelo dobro pripravljen in on bo plačal za svoje izjave. Upam, da bo pripravljen desetkrat bolje, kot je bil nazadnje, saj se mu drugače slabo piše, kot pravite tukaj (smeh op. p.)."



"Planine. Itak. Sem uživalec planin, pogosto grem na Šmarno goro, na Golovec, ..."

In kakšne so največje razlike med Alžirijo in Slovenijo? Je s prihodom pod Alpe doživel kakšen kulturni šok, kaj čudnega, smešnega? "Nič, zdaj se počutim kot Slovenec in posvojil sem praktično vse vaše navade," pravi in dodaja. "Ljudje niti ne vedo več, da sem tujec. Vse tukaj mi je super, obožujem tukajšnje ljudi, všeč mi je vaša mentaliteta. Tudi glede hrane ne pogrešam nič. Vse, kar pogrešam iz svoje države, je moja družina, tam imam starše, štiri sestre in tri brate. Ena sestra že živi tukaj, blizu mene, preostale pa pogrešam. A to je tudi vse, kar pogrešam iz svoje domovine. Polovico svojega življenja sem že tukaj in sem Slovenec."

In katere so te slovenske navade, ki jih je posvojil? "Planine. Itak. Sem uživalec planin, pogosto grem na Šmarno goro, na Golovec, rad imam naravo, sprehode v Tivoliju, rad grem na Bled in ob Savi, tudi ribe občasno lovim. Pa slovenska obala, seveda. V tem letnem času gremo skoraj vsak konec tedna na sprehod ob morju, malo na ribarjenje …"

 

#saturday #fight #night #W5 😊

A post shared by Mourad Murat (@mury_simba) on

Slovenščina je "zelo zahtevna"

Slovenščina je težka, še pravi, a se je je naučil hitro: "Zelo je zahtevna. Najprej sem se naučil srbohrvaščine, ki je lažja, slovenščina pa je zelo težka. Še vedno delam napake, a se trudim. Sicer sem se je naučil relativno hitro, v kakšnega pol leta. Morda je zame nekoliko lažje, ker govorim več jezikov, obvladam jih že kakšnih šest, sedem. Govorim torej arabsko, malo nemško, italijansko, špansko, zelo dobro francosko, ker je v Alžiriji drugi jezik, malo še turško in rusko in tako naprej. Znajdem se, kamorkoli pridem (smeh op. p.)."



"Ko grem na okence za podaljšanje statusa, slišim marsikaj"

Tudi slovenska birokracija utegne biti za tujce naporna in zapletena, priznava, ampak se ne pritožuje. "Za tujca je res. To drži. Tukaj živim legalno, te težave pa vidim kot nekaj normalnega. Ne morem imeti enakega statusa kot tam, kjer sem se rodil. To je normalno. Ko grem na okence za podaljšanje statusa, slišim marsikaj, ampak me ne moti. Kakšnih neprijetnih izkušenj niti nimam, vsaka država ima svoja pravila, ki jih je preprosto treba spoštovati. Ljudje so me sprejeli, ko vidijo, da govoriš slovensko, sploh ni nobenih težav, ne nazadnje pa se mora tudi tujec potruditi in se poskušati integrirati. Ne moreš tukaj živeti deset let in govoriti neki tuji jezik."

"Moja najtežja borba je bilo moje otroštvo, zmaga pa, da sem preživel"

Razmere v Alžiriji so še vedno neurejene, zato se obiska staršev kar malo boji. "Prihodnji mesec grem obiskati starše in na to pot se moram psihično pripraviti. Še vedno je zelo nevarno, odprte moraš imet štiri oči, ne le dveh, paziti, kje hodiš. Še vedno ni v redu." Na vprašanje o najtežji borbi v ringu pa le zamahne z roko: "Eh, moja najtežja borba je bilo moje otroštvo, zmaga pa, da sem preživel. Dvoboji v ringu so v primerjavi z življenjem naravnost smešni. Zame je to kot igra. Res se ne morem spomniti kakšnega zares težkega dvoboja. Enkrat sem si zlomil nogo, a sem se boril naprej in zmagal. Ta je bila mogoče malce naporna, a po borbi sem šel po mavec in kost se je zacelila (smeh op. p.)."

"Delaš tisto, kar znaš, ne pa v ringu poskušati neke novosti"

Derbal ima za seboj 29 poklicnih dvobojev, v katerih je dosegel 27 zmag ter po en poraz in neodločen izid. Prenehati še ne misli prav kmalu, zanimiva pa je tudi zgodba o njegovi vrnitvi v ring.

"Tukaj na Balkanu se niti nisem veliko boril. Do 20. leta sem se boril, nato sem imel nesrečo, pa še iz moje države sem pobegnil in sem imel kar dolgo pavzo, kakšnih 14 let me ni bilo v ringu. Razlog, da sem se vrnil, pa so borci, ki jih imam v klubu. Veliko jih treniram, od MMA do boksa. Enkrat sem treniral nekega fanta in ga pripravljal na borbo. Izgubil je v prvi minuti. Mene je to razjezilo, naslednji ponedeljek, ko je prišel na trening, sem ga vprašal, zakaj nisi počel tistega, kar sva naredila na treningu. Veliko sva delala in niti ene stvari ni uporabil. Je rekel, da ne gre, da je v ringu drugače in stvari ne delujejo. Kako ne delujejo, sem ga vprašal? Moja strategija deluje! V ringu moraš delati isto, kot delaš na treningih. Pa je rekel, no, da te vidimo. Naslednji dan sem poklical Zlatka Mahića in ga vprašal, kdaj ima naslednji turnir. Rekel je naslednji mesec, mojega klica pa je bil zelo vesel, saj me je hotel videti v ringu. Dobil sem nekega Hrvata, ga premagal, naredil sem šov in hkrati svojim varovancem dokazal, da jim v ringu ni treba izumljati novih stvari, pač pa je najbolje, da se držijo tistega, kar znajo. Tistega, kar so dobro usvojili na treningih. Delaš tisto, kar znaš, ne pa v ringu poskušati neke novosti. Zdaj že šest dvobojev delam tisto, kar znam, ponavljam stvari, ki jih delamo na treningih, in v tem času me ni premagal še nihče. To je edini pravi pristop, delaš stvari, ki si jih izpilil na treningih. Ljudje smo dobri v stvareh, ki jih ves čas ponavljamo, in ne v stvareh, ki jih počnemo prvič. Lahko imaš srečo, a to se zgodi enkrat na tisoč primerov. Vaja dela mojstra, je pregovor, ki tukaj zadene v polno."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 476
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin