Sobota, 12. 10. 2024, 22.38
2 uri, 45 minut
Skok v športno preteklost
Dan, ko je Nadal prekinil Federerjevo vladavino
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Nadal je leta 2008 v finalu Wimbledona ugnal Federerja.
Leto 2008 je zagotovo z velikimi črkami zapisano v zgodovino enega največjih teniških igralcev vseh časov, ki je pred dnevi oznanil, da bo po koncu sezone lopar postavil v kot. Rafael Nadal je v tistem letu osvojil že četrti zaporedni Roland Garros (kasneje jih je še deset) in že takrat dokazal, da je nesporni kralj peska. Nato sta sledili še zmagi v All England Clubu in na olimpijskih igrah v Pekingu, za piko na i pa se je prebil tudi na prvo mesto lestvice ATP.
Prav uspeh v Wimbledonu je bil eden izmed vrhuncev leta. Po tem, ko je v preteklih dveh letih moral priznati premoč velikemu tekmecu, Švicarju Rogerju Federerju, ga je tokrat vendarle ugnal in dvignil eno najprestižnejših lovorik v svetu tenisa. In to na kakšen način. Z legendarnim Švicarjem, zdaj prav tako že teniškim upokojencem, sta poskrbela za nepozaben dvoboj na osrednjem igrišču, ki je trajal kar štiri ure in 48 minut. Rekord sta po tem za še dodatnih devet minut popravila Federer in še tretji izmed velike trojice, Srb Novak Đoković, a finale leta 2008 je bil vendarle nekaj posebnega.
Španec je slavil po petih nizih, pri čemer je že vodil z 2:0 v nizih, a Federer se je v dveh naslednjih nizih rešil v podaljšani igri. Zadnji, peti niz je z razliko 9:7 pripadel Nadalu, ki je s tem Federerju zadal sploh prvi poraz v velikih finalih na štirih turnirjih za Grand Slam, če izvzamemo OP Francije, na katerem je, kot že omenjeno, štiri zaporedna leta blestel Nadal. Ta je lovoriko v Parizu do leta 2022 drugim nato prepustil zgolj štirikrat.
Finale leta 2008 še vedno velja za enega največjih teniških dvobojev.
Finale v Wimbledonu leta 2008 pa ni trajal zgolj nekaj manj kot pet ur, ki sta jih velika tekmeca preživela na travnati podlagi, pač pa se je zaradi dveh prekinitev razvlekel na več kot sedem ur in se je končal v večernih urah. Dogajanje bi se lahko zapisalo v zgodovino tudi po tem, da bi Federer postal sploh prvi po davnem letu 1927, ki bi se v finalu OP Anglije vrnil po zaostanku z 0:2, a nepopustljivi Španec tega ni dopustil. Za kako veliko zmago je šlo, pove tudi dejstvo, da Švicar pred tem v Wimbledonu dvoboja ni izgubil vse od leta 2002.
John McEnroe, ki je leta 1980 v še enem izjemnem velikem finalu izgubil proti Björnu Borgu, je po dvoboju dejal, da je bil to zagotovo najboljši finalni dvoboj v Wimbledonu, kar jih je videl.
Nadal skupno uspešnejši
Zadnjič sta se med posamezniki udarila prav na sveti travi leta 2019.
Poti Federerja in Nadala so se v njunih bogatih karierah na uradnih dvobojih med posamezniki srečale točno štiridesetkrat, uspešnejši pa je, predvsem po zaslugi zmag na Roland Garrosu, Nadal. Zadnja medsebojna dvoboja sta odigrala prav na OP Francije in Anglije, obakrat v polfinalu, vsak pa je slavil na podlagi, ki mu je ljubša – Nadal na pesku, Federer pa na sveti travi.
Medtem ko Švicar že nekaj časa uživa v zasluženem športnem pokoju, bo Majorčan za slovo od teniških igrišč pred domačim občinstvom v Malagi konec novembra napadel še četrti naslov v Davisovem pokalu. Bogato kariero bo sklenil z 22 lovorikami na turnirjih za Grand Slam ter dvema olimpijskima medaljama – poleg omenjene iz Pekinga še s tisto iz Ria 2026, ki jo je osvojil v paru z Marcom Lopezom.
