SiolNET. Sportal Rokomet
2,52

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Nataša Derepasko

Legendarna ostrostrelka, ki ji je Slovenija dala drugi dom

2,52

termometer

Natalija Derepasko
Nataša Derepasko je pred dobrim mesecem prevzela mesto glavne trenerke Krima. Foto: Ana Kovač

Pred leti je Nataša Derepasko s svojim silovitim strelom veljala za strah in trepet svojih nasprotnic. Kot rokometašica je s Krimom dvakrat osvojila ligo prvakinj, pred dobrim mesecem dni pa je po odhodu Uroša Bregarja prevzela trenersko vlogo v klubu z Galjevice. Kljub temu da se 48-letna Ukrajinka s slovenskim potnim listom veliko bolj domače kot pred novinarskim diktafonom počuti ob rokometni žogi, nas je v pogovoru popeljala skozi spomine svoje igralske kariere, govora pa je bilo tudi o selitvi v Slovenijo, uspehih in nepričakovanem prehodu na trenersko pot.

Sobotni intervju

Natalija oziroma Nataša Derepasko je bila v začetku tega tisočletja eno izmed glavnih imen slovenskega ženskega tako reprezentančnega kot klubskega rokometa. Nekdanja rokometašica, ki se je rodila v Ukrajini, ima za sabo izjemno igralsko pot. Z rokometom se je začela profesionalno ukvarjati že v Ukrajini, kjer je igrala za Spartak. Nato je sledila epizoda v Makedoniji, leta 1997 pa se je leva zunanja igralka preselila v Slovenijo, kjer jo je v svoje lovke ujel Krim. Z najuspešnejšim slovenskim klubom je kar trikrat igrala v finalu lige prvakinj, v letih 2001 in 2003 se je z njimi veselila evropske krone, kar v treh sezonah pa se je proslavila tudi z nazivom najboljše strelke najmočnejšega evropskega tekmovanja.

Pot jo je v drugi karieri zanesla v trenerstvo. Pot jo je v drugi karieri zanesla v trenerstvo. Foto: Ana Kovač

V zlatem obdobju Krima je kot naturalizirana igralka ponosno nosila tudi dres Slovenije, za katero je zbrala 51 nastopov, na katerih je dosegla 278 zadetkov. Njen največji dosežek je osmo mesto s svetovnega prvenstva leta 2003. Po končani karieri leta 2008 je, kot pravi sama, nepričakovano ostala svoji zvesti ljubezni – rokometu. Osem let po končani karieri se je vrnila v Krim, kjer je najprej opravljala vlogo pomočnice v drugi ekipi, nato je bila desna roka Uroša Bregarja, po njegovem odhodu, ki so ga zakrivili slabši rezultati od pričakovanega, pa je dobila priložnost za dokazovanje na mestu glavne trenerke.

Trenutno nekdanja rokometna ostrostrelka med reprezentančnim premorom kuje načrte za nadaljevanje klubske sezone, ob svojem obisku po koncu enega izmed treningov v Stožicah pa smo ugotovili, da ji ambicij res ne manjka.

O najljubši slovenski hrani, kraju in slovenskem jeziku:


Za začetek ne moremo spregledati aktualnega dogajanja. Začelo se je svetovno prvenstvo v rokometu. Koga uvrščate med glavne favorite za naslov?

Zagotovo Francijo z obema članicama Krima, Allison Pineau, ki je bila na olimpijskih igrah v finalu prva strelka, in Oceane Sercien Ugolin. Seveda je tu še Norveška, Rusija ima zelo mlado ekipo in verjamem, da lahko preseneti. Odlično ekipa tudi Švedska, tu je tudi Nizozemska, mogoče Danska. Verjamem, da se lahko zgodi še kakšno presenečenje.

Slovenija ima v prvem delu zelo zahtevno skupino, a prvenstvo je odprla z izjemno zmago nad Črno goro.

Res je, še bolj zahtevna skupina pa jih čaka v nadaljevanju. Če bodo dekleta odigrala tako, kot so zmožna odigrati, se bodo pokazala v lepi luči. Ekipa je dobra, kakovostna, pomembno bo, da ob pravem času pokaže, kar zna, tako kot ji je to že uspelo proti prvim nasprotnicam.

Slovenke so v petek z izjemno predstavo odprle svetovno prvenstvo. Slovenke so v petek z izjemno predstavo odprle svetovno prvenstvo. Foto: Vid Ponikvar

Nekaj deklet v reprezentanci trenira tudi pod vašim vodstvom v Krimu. Sami ste se pred kratkim podali v novo vlogo, kot glavna trenerka Krima. Kako težko se je bilo, da rečemo, kar čez noč, postaviti v čevlje glavnega trenerja?

V članski ekipi Krima nisem novinka, tudi vso tekočo sezono dnevno treniram z ekipo, se poznamo, razumemo. Na začetku je bilo nekaj treme, a sem se hitro navadila na novo vlogo, ki s sabo prinaša med drugim več odgovornosti. Večino stvari na treningih zdaj opravim sama, tu se je moja vloga v ekipi spremenila. Ne glede na razplet se moram zahvaliti Urošu (Bregarju, op. p.), ker mi je ponudil priložnost na mestu pomočnice trenerja. To dokazuje, da mi je vodstvo zaupalo že v preteklosti, kar so dokazali tudi s ponudbo na mestu glavne trenerke. V svojo novo vlogo v klubu vlagam največ, kar lahko.

Kako je sploh prišlo do dogovora med vami in klubom?

Sprva je bil to običajen dan športne ekipe. Po opravljenem treningu smo se odpravili domov. Uroš je ostal na sestanku s predsednikom. Sledil je klic, naj se vrnem v Stožice, še dobro, da živim tu v bližini (smeh, op. p.). Ponudili smo mi mesto glavne trenerke, kar sem brez oklevanja sprejela. Cilji kluba ostajajo visoki, Urošu pa želim vse dobro v novi ekipi.

Nekoč igralka, danes trenerka Nekoč igralka, danes trenerka Foto: Ana Kovač Zdaj ste že nekaj več kot mesec dni na trenerskem stolčku slovenskih prvakinj. Kako ste za zdaj zadovoljni s prikazanim? Pred reprezentančnim premorom ste v ligi prvakinj strli velikana CSKA.

Menjava trenerja je pomenila šok terapijo za igralke, kar je bil tudi namen, glede na to, kako učinkoviti smo bili pri zbiranju točk do takrat. Rezultat je bil viden že na prvi tekmi po menjavi, ko smo v Stožicah z osmimi goli vodili proti Kristiansandu. Do konca tekme se je razmerje moči sicer obrnilo v prid tekmicam, smo pa nato na dveh tekmah s CSKA že pokazale drugačen obraz. Nekaj podrobnosti v igri smo spremenile in točke so bile tu. Upam, da tako nadaljujemo tudi po reprezentančnem premoru.

Po rezultatih so bili cilji pred sezono visoki, a nič še ni izgubljenega. Igramo naprej, veliko je odvisno od tega, kje bomo končali skupinski del. Ostati moramo v šesterici in v nadaljevanju tekmovanja bodo vse možnosti za uresničitev cilja odprte.

Nekoč je za trenerje, ki prihajajo z vzhoda Evrope, nekako uveljavila domneva, da prisegajo na trdo delo, garanje. H kakšni trenerski filozofiji težite vi?

Tega res dolgotrajnega garanja in trdega dela v modernem rokometu pravzaprav ni več toliko. Vsaj če primerjam s tem, kako smo trenirali v mojih igralskih časih. Veliko klubov tudi ne trenira več dvakrat na dan. A jaz pravim, da samo delo lahko prinese dober rezultat.

"Dekleta so mi ob prevzemu trenerske vloge čestitala. Odnos ostaja tudi po moji drugačni vlogi enak." "Dekleta so mi ob prevzemu trenerske vloge čestitala. Odnos ostaja tudi po moji drugačni vlogi enak." Foto: Ana Kovač

Z igralkami pri delu prisegamo na medsebojno spoštovanje. One spoštujejo moje delo, jaz spoštujem njihovo. K temu stremim in mislim, da je to edina prava pot k dobremu vzdušju v ekipi, ki potem prinese tudi rezultat. Moramo verjeti v to, kar delamo. Tudi dekleta so mi ob prevzemu trenerske vloge čestitala. Odnos ostaja tudi po moji drugačni vlogi enak.

Za vami je izjemna igralska pot. Pred 24 leti vas je pot prvič zanesla v Slovenijo, pred tem ste igrali za Spartak v Ukrajini. Od kod sploh izvira vaša ljubezen do rokometne igre?

V osnovni šoli sem bila v športnem razredu, v katerem so vsi sošolci in sošolke igrali rokomet, le jaz sem plavala. A od vseh v razredu, tako fantov kot deklet, sem najdlje metala žogico. Trener me je približno pol leta prepričeval, naj vendarle pridem na rokometni trening. Na koncu sem se vendarle vdala, šla na trening in preostalo je zgodovina (smeh, op. p.).

Zatem ste dve leti preživeli v Makedoniji, nato pa je sledila pot v Slovenijo. Kakšne spomine imate na tisto obdobje? Pred reprezentančnim premorom je Krim ugnal CSKA. Pred reprezentančnim premorom je Krim ugnal CSKA. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Prvi spomin ob prihodu v Slovenijo sta zagotovo Zoran Janković in kosilo v mestni hiši v Ljubljani. Zoran je bil takrat res stoodstotno posvečen klubu, z nami je opravljal tudi teste na treningih, igrali smo nogomet … Vedno je bil odlično pripravljen. Ne vem pa, kako je danes (smeh, op. p.). V prestolnici sem se vedno dobro počutila in tudi zato ostala.

Kaj pa vi, še ostajate aktivni in vpeti v šport?

Željo imam, ampak me nekako ne potegne (smeh, op. p.). Če se malce pošalim, vsak dan se zbudim z mislijo, zdaj pa se bom zares spravila v pogon, ampak za zdaj ostajam le pri želji.

Ste pa bili toliko bolj aktivni v svojih igralskih časih, ko ste dosegali izjemne uspehe. Dvakrat ste bili s Krimom najboljši v ligi prvakinj.

Takrat nas je poznala vsa Slovenija, tudi rokomet je imel veliko večjo veljavo, kot jo ima danes. Spominov na tisti čas je zelo malo, ker smo bile v nekakšnem mehurčku, osredotočene na uresničitev zastavljenega cilja. Trenirale smo kot nore, igrale smo tekmo za tekmo. Šele danes, ko pogledam nazaj, se zavedam, kaj nam je uspelo. Takrat ko smo zmagale, je bilo res zelo veselo, a nato sledijo počitnice in hitro pride spet nova sezona. Nekako nimaš časa predelati vseh uspehov. Brez trdega dela ne bi bilo nič, želja pač ni dovolj.

S Krimom je osvojila dva naslova v ligi prvakinj. S Krimom je osvojila dva naslova v ligi prvakinj. Foto: Reuters

V Ljubljani ste zdaj res že vrsto let. Imate Slovenijo zdaj že za svoj dom?

Slovenija mi je dala drugi dom. Vsako poletje se sicer vračam na vzhod Evrope. Včasih je bil to del Ukrajine, zdaj pa že sedem let spada pod Rusijo. Eni to priznavajo, spet drugi ne. Vsako poletje obiščem starše in sorodnike. Mama je bila na začetku moje poti tudi enkrat v Sloveniji, vendar je lažje, da se jaz odpravim tja, kot da vsa širša družina potuje k meni.

Kako pa je bilo ob prihodu v Slovenijo z učenjem slovenskega jezika?

Obiskovale smo jezikovno šolo. Meni je bilo malce lažje, ker sem se v Makedoniji naučila tudi srbohrvaško. Z dvojino imam še danes težave, a po toliko letih že lahko rečem, da se lahko normalno sporazumevam in se s sogovornikom razumeva.

Za Slovenijo je zbrala 53 uradnih nastopov. Za Slovenijo je zbrala 53 uradnih nastopov. Foto: Guliverimage Kot naturalizirana igralka ste oblekli tudi dres Slovenije. Kako ste se takrat dogovorili, da ste dobili slovenski potni list?

Bilo je čisto preprosto – dobila sem ponudbo in jo odprtih rok tudi sprejela. Naš največji uspeh je osmo mesto s svetovnega prvenstva leta 2003, do medalje nam žal ni uspelo priti. Res smo imele po imenih takrat izjemno ekipo, so bile pa zelo močne tudi ostale reprezentance. Na velikih tekmovanjih je tako, da te včasih ena žoga loči od borbe za medalje. Nikakor ne mislim, da je to osmo mesto slab rezultat, nasprotno, mislim, da je to super dosežek. Zavedati se moramo, da se dvomilijonska Slovenija bojuje proti nekajkrat večjemu bazenu igralk drugih reprezentanc. Za nas bi morala biti vsaka uvrstitev med najboljših 10 vrhunski dosežek. Žal smo vsi lačni medalj in ostali rezultati ob "neuspehu" zvodenijo.

Je pa res, da je slovenski moški rokomet v zadnjih letih napravil velik korak naprej, pri ženskah pa bo treba še malce počakati. Verjamem, da bo enkrat uspelo tudi ženski reprezentanci.

Ste že med kariero razmišljali, kaj boste počeli po koncu le-te?

Nikoli nisem razmišljala, da bom po koncu igralske kariere trenerka. Ideja je bila, da se podam na poslovno pot, a usoda tega ni sprejela. Nepričakovana je bila tudi moja pot do prve trenerske službe. Sedela sem na kavi z najboljšo prijateljico Branko Jovanović, ko jo je poklical Uroš Bregar, ali bi v Krimu postala trenerka vratark, mene pa Deja Ivanović, ali bi se preizkusila v trenerstvu mlajših vrst. Sodelavki sva že vrsto let.

Nikoli ni razmišljala o tem, da se bo podala v trenerske vode. Nikoli ni razmišljala o tem, da se bo podala v trenerske vode. Foto: Ana Kovač

Imela sem diplomo s fakultete za šport, ki sem jo v Ljubljani nostrificirala. Imela sem tudi znanje in ponudbo sem brez oklevanja sprejela. Dodatno sem opravila še izobraževanje master coach, najvišjo trenersko licenco, ki jo morajo imeti trenerji reprezentanc in ekipe v Ligi prvakov.

Je kdo od trenerjev med vašo igralsko kariero naredil na vas takšen vtis, da se še danes držite njegovih nasvetov ali pa od njih črpate navdih za trenersko pot?

Da, eden od njih je Igor Turčin, ki je bil moj trener še pri Spartaku. On je legendarni trener svetovnega razreda. Potem pa še Vinko Kandija, ki je bil prav tako vrhunski trener. Poskušam delati tako, kot sta me trenirala onadva. Oba sta zame velik navdih.

Kakšen je bil prehod v trenerstvo? Je po vaše težje biti trener ali igralec?  "Igra je danes hitrejša, večji poudarek je na fizični pripravljenosti." "Igra je danes hitrejša, večji poudarek je na fizični pripravljenosti." Foto: Ana Kovač

Uf, zagotovo trener (smeh, op. p.). V tej vlogi ne moreš na igrišče, pa bi včasih najraje šel in meril proti golu. Ko sem končala igralsko kariero, me je nekajkrat prijelo, da bi še igrala. Ne trenirala, samo igrala, kar pa seveda ne gre (smeh, op. p.). Potem je to izzvenelo. Zdaj poskušam ekipi čim bolj pomagati z nasveti.

Kaj pa rokometna igra v vaših igralskih časih in zdaj? Se vam zdi, da so se zgodile velike spremembe?

Igra je hitrejša, tudi večji poudarek je na fizični pripravljenosti. Morda so zdaj bolj v ospredju posamezniki, kot so bili takrat. Individualna statistika je pred ekipno, kar je narobe. Nismo pa bile me počasne, daleč od tega. Res pa je, da ni bilo hitrega izvajanja iz sredine igrišča.

Kaj pa v Sloveniji? Krim je v slovenskem prvenstvu že nekaj let brez prave konkurence.

Ko sem bila še igralka, je bila liga veliko močnejša, kot je danes. Za Krim je domača liga dobra priložnost za mlade igralke, te ne dobijo v Ligi prvakinj. Tam se lahko dokažejo. Tudi jaz dajem priložnosti mladinkam, da igrajo s starejšimi igralkami, od katerih se lahko veliko naučijo. Vidim prednost tega, da igramo tudi v rednem delu domačega prvenstva. Podpiram pa tudi sistem dveh skupin.

Ambicij in motivacije za delo ji ne primanjkuje. Ambicij in motivacije za delo ji ne primanjkuje. Foto: Ana Kovač

Zdaj je pred vami še nekaj tednov reprezentančnega premora, nato pa sledi nadaljevanje lige prvakinj in tudi boj za nov domači naslov. Kakšni so vaši cilji do konca sezone?

Seveda bi si želela, da bi ob koncu sezone dvignili pokal evropskih prvakinj (smeh, op. p.). A gremo korak za korakom, tekmo za tekmo. Želim si predvsem kakovostnih predstav na igrišču, takšnih, kjer damo vse od sebe. Rezultat potem ne sme izostati.

Preberite še:

Rokometno SP: Slovenija - Črna gora Sportal Atomska Slovenija povozila Črno goro. "Ni časa za evforijo." Krim Mercator - CSKA Sportal Krimovkam doma uspelo! Na kolena spravile veliki CSKA. RK Gorenje : RK Celje Pivovarna Laško Sportal Celjani v zadnji sekundi do zmage na vročem derbiju v Velenju #foto

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin