SiolNET. Sportal Rokomet
8,25

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Komentar

Smo Slovenci res tako pomembni, kot si mislimo, da smo?

8,25

termometer

Zakaj smo Slovenci po rokometni drami v Zagrebu spet prepričani, da se je ves svet zarotil proti nam, in ali je to res?

Vid Kavtičnik Foto: Mario Horvat/Sportida

Rokomet ni moje področje. Pravzaprav ogleda tekme proti Nemčiji sploh nisem načrtoval. Nekje deset minut pred začetkom sem se spomnil, da sploh je. Čas sem imel, z igro, predvsem pa z odnosom fantov in kemijo v ekipi sem bil na tekmi proti Makedoniji kljub nepričakovanemu porazu zadovoljen in rekel sem si: "Zakaj pa ne?"

Zaradi odlične igre in prednosti petih golov proti evropski prvakinji Nemčiji sem bil po prvem polčasu seveda navdušen.

Medtem sem s prijateljema prek enega izmed kanalov, na katerih je zdaj Slovenija stopila skupaj v boju proti zunanjemu sovražniku, tako kot vedno ob pomembnejših športnih dogodkih, kramljal o dogajanju na rokometnem parketu nekje 140 kilometrov od Ljubljane, kjer živim.

Predvsem sem ju prepričeval, da Slovenci morda niso bili tako zelo oškodovani, kot se zdi. Da so izključitve morda posledica neverjetno borbene igre Slovencev in da vsak prekršek, ki ga dobijo Nemci, ni škandal. Nisem bil uspešen.

Sledil je konec tekme in velik zasuk.

"Tudi jaz prihajam na vajin vlak. Kje vstopim? Spredaj ali zadaj?" sem govoril po tem, ko sem se najprej nekaj trenutkov veselil velike zmage, a na televizijskem ekranu hitro zagledal dramatično dogajanje, zaslišal komentatorjevo zgražanje - o tem, kaj se zares dogaja na oziroma ob igrišču ne duha ne sluha - in dočakal bridko razočaranje.

Kar naenkrat sem bil tudi sam prepričan, da sem z rojaki žrtev velike športne kraje.



Nekoliko pozneje sem naletel na s sliko in besedami argumentirano razlago o tem, da je bila odločitev sodnikov povsem pravilna.

Res je, rokometna pravila so zelo okorna in kot taka ujetnik okorelega globalnega rokometnega ustroja, ki onemogoča, da ta sicer čudovita, dinamična in atraktivna igra še zdaleč ne izkoristi vseh potencialov, ki jih ima.

Toda takšna rokometna pravila pač so in pika. In takšno je tudi to zdaj tako sporno, ki od leta 2015 pravi, da je vsako oviranje nasprotnika pri izvajanju prekinitve, ko žoga ni v igri, v zadnje pol minute tekme kaznovano z izključitvijo nasprotnika in s sedemmetrovko. Pa tudi marsikatero drugo, zaradi katerih smo v zrak skakali pred tem.

Takrat sem se streznil in hitro ugotovil, kaj se mi je zgodilo.

Ko debelo uro poslušaš komentatorja, ki od tretje minute naprej skače v zrak in govori o veliki sodniški zaroti, o boju evropskih veljakov proti majhni, dvomilijonski in pošteni Sloveniji, ki na koncu vedno potegne kratko, je tako.

Ko gledaš dramo legendarnega Veselina Vujovića, vročekrvnega selektorja, ki je, mimogrede, mesec dni pred evropskim prvenstvom na Hrvaškem vnovič poskrbel za obnašanje, neprimerno za človeka na tako izpostavljeni funkciji, je to pričakovano.

Ko nas štiri petine gledalcev, ki se nas za televizijskimi zasloni zbere v času največjih rokometnih tekmovanj, pozna eno petino osnovnih rokometnih pravil, ni težko.

Zgodi se, kar se dogaja zdaj.

Morali bi govoriti o Mihi Zarabcu, ki z žogo v roki mimo nasprotnikov šviga kot Lionel Messi z njo ob nogah. O Borutu Mačkovšku, ki je v obrambi videti kot visok zid in v napadu kot katapult. O slovenskih vratarjih, ki sta na trenutke spominjala na ponorelo hobotnico. O kapetanu Vidu Kavtičniku, ki bo zaradi glasnega bodrenja soigralcev do konca prvenstva verjetno ostal brez glasu.

Pravzaprav o vseh v tej močno oslabljeni slovenski reprezentanci, ki od prvega do zadnjega kažejo fanatičen obraz in bi se jim globoko priklonili tudi v primeru novega poraza.

Namesto tega govorimo, pišemo in čivkamo o dveh Litovcih in vsem, kar naj bi stalo za njima. Nekateri bi ju najraje kar ubili in linčali. Tudi takšni, ki nas z računalniških ekranov gledajo s fotografij, na katerih pozirajo s prisrčnimi vnučki v naročjih, ob katerih ti zaigra srce.

Lahko, da se motim, ampak ... Ne, Slovenci, pa tudi če smo bili tokrat res oškodovani, nismo tako zelo pomembni, da bi se ves svet zarotil proti nam.

Ko smo pravi, gremo do konca in postanemo #junaki. Vprašajte Luko Dončića. Še enega Slovenca, s katerim sem se na včerajšnjem vlaku po tekmi z Nemčijo postajo ali dve vozil tudi sam.

Pa srečno, fantje! #mislovenci

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 357
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin