Olimpija nekoč na strehi Evrope, zdaj obupana kliče na pomoč

Ženski rokometni klub Olimpija je častitljiva 64-letna dama z obilico prekrasnih spominov na nekdanje dni, številnimi fotografijami, ki pa žal niso vse doma, in neštetimi predmeti, pokali, lovorikami, ki kličejo v spomin njeno slavno preteklost. Namesto da bi spokojno živela in ustvarjala naprej na trdnih temeljih svoje slavne tradicije, se je izmikajo tla pod nogami, vse bolj hira in peša. Pustimo prispodobe. Žal so gola dejstva veliko bolj kruta. Olimpija, najstarejši slovenski ženski rokometni klub, je opozarjal nase že v nekdanji Jugoslaviji, po osamosvojitvi pa osvojil tri prvenstvene in dva pokalna naslova. Leta 1997 je v Slovenijo prinesel tudi prvo evropsko rokometno lovoriko, saj je osvojil pokal EHF z Irmo Kapidžič, Inno Dolgun, Katjo Kurent, Anjo Frešer, Marjeto Marton in drugimi. Trenutno klub, vselej znan po odlični rokometni šoli, preživlja enega svojih najusodnejših obdobij. Čeprav se je bliskovito vzpel iz 1.B-lige nazaj med prvoligaše, čeprav dekleta igrajo povsem zastonj in čeprav je klub pocenil svoje delovanje, kolikor se poceniti le da, njegova prihodnost visi na nitki nad breznom. Večji del dolgov, ki jih je naplavila preteklost, je poravnanih, ostaja še okrog 150.000 evrov, ki jih je Olimpija, ki uradno praktično nima vodstva, dolžna dobaviteljem. A za nemoteno delovanje so vseeno potrebna sredstva. Ob omenjeni največji mogoči skromnosti bi zeleno-bela posadka za sezono potrebovala 60.000 evrov. A za zdaj se zdi zbrati takšno vsoto misija nemogoče.

Zlovešče tiktakanje ure

''Denarja imamo še za dva meseca. Ni nobenega sponzorja, ni nobenega človeka, ki bi bil pripravljen prevzeti klub. Če do julija ne najdem rešitve, človeka, ki bi bil prevzeti skrb za tekoče poslovanje, bo klub ugasnil. Če odštejemo vadbene ure, ki jih plača mesto, mestni denar za izvedbo mladinskega pogona in sofinanciranje plače za enega trenerja, potrebuje klub na leto okrog 60.000 evrov,'' zaskrbljeno razlaga Dušan Kecman, pred časom šest let predsednik, zdaj pa uradno le prijatelj kluba, ki Olimpijo sploh še ohranja pri življenju. Številna, skoraj vsa vrata, na katera je potrkal, so zanj ostala zaprta, pravi. Če se stanje do poletja ne popravi, bo klub razpuščen, s tem pa končane sanje 120 deklic, ki vadijo pod njegovim okriljem. Razočaran je nad nekaterimi vodstveniki klubov in njihovimi ''bolnimi ambicijami,'' pravi. ''V Sloveniji ne moreš služiti od športa. Si dijak, študent, ne moreš pa biti profesionalec. Če si dovolj dober, pojdi v tujino in se prodaj,'' razloži usmerjenost, prilagojeno skromnim razmeram. Te na Olimpiji vladajo zadnja tri leta, odkar je bilo v Tivoliju konec profesionalizma. Kljub vsej krutosti nastale gospodarske situacije ostaja vtsi, da bi se z nekaj sloge in dobre volje znesek vendarle nekako lahko sestavil.

''Olimpija mora obstati, Olimpija bo obstala''

Zdajšnja selektorka Marta Bon je za Olimpijo nastopala desetletje, v 90 letih, zato ji ni vseeno za zeleno-belo usodo. ''Zelo sem občutljiva, če se z velikimi klubi ne ravna dovolj skrbno. Voditi klube je zahtevna stvar. V časih, ko sem igrala za Olimpijo, mi je bilo res lepo, imele smo tudi veliko navijačev. Olimpija mora absolutno obstati, Olimpija bo obstala. Ni problem, če se zgodi padec, ne pa smrt,'' pravi bivša Olimpijina kapetanka in podoživi spomine na tekmovanje v nekdanji Jugoslaviji. ''Liga je bila zelo zahtevna. Kar je zdaj državno prvenstvo, je smešno v primerjavi z njo. Vsak drugi vikend smo potovali v Beograd, Split, Črno goro … Konkurenca je bila strašna, morda na ravni zdajšnje lige prvakinj. Kdor je bil prvak Jugoslavije, je bil tudi zelo visoko v evropskem rokometu. Čudovito je bilo. Da sem bila kapetanka, se mi je zdelo največ, kar lahko dosežeš. Zelo ponosna sem bila na to vlogo, jemala sem jo resno in odgovorno. Spremljali smo prve prihode tujk. Najprej je prišla Željka Maras, poročena Tominec. Potem legendarni Dragana Pešić, Stanka Božović … Imeli smo lepe odnose, prvič v zgodovini Olimpije smo se tedaj uvrstili v prvo zvezno ligo. Učili smo se delovanja v jugoslovanskem prostoru, kjer se je marsikaj dogajalo tudi v ozadju. Rada bi poudarila tudi, da nas je iz tistega obdobja ogromno diplomirali, nekaj deklet je napravilo doktorate in magisterije. Bile smo vrhunske športnice, časovne zahteve pa so bile veliko večje kot zdaj. Vsak drugi konec tedna si bil odsoten celotni vikend. V Sloveniji najdlje potuješ, ne vem, v Piran, v jugoslovanski ligi pa je bilo najdlje na primer do Podgorice, bilo pa je še nekaj takšnih klubov,'' se spominja Bonova, ki je bila kasneje pol sezone tudi trenerka Olimpije.

Na glede na vse povedano gre vseeno upati, da se bo do poletja vendarle našla rešitev in bo zeleno-beli klub še naprej živel in deloval, pa čeprav v skromnih pogojih.