Rajmond Debevec: Ko si starejši, te le malo stvari vrže s tira

Ostrostrelec, kot ga Slovenija še ni imela, je pri 52 letih okusil nekaj novega. Osemkratni zaporedni udeleženec olimpijskih iger je k zbirki bogatih športnih udejstvovanj dodal nastop na evropskih igrah v vetrovnem Bakuju. Led je prebil s 15. mestom z malokalibrsko puško v ležečem položaju, ki ni zadoščal za vstop v finale, največ pa pričakuje od nastopa v trojnem položaju, kjer je v preteklosti dosegal največje uspehe. Azerbajdžan ga je navdušil, malo manj pa podatek, da Slovenija še vedno ni dočakala prve medalje. To bo tudi velik motiv za strelce, da poskušajo pomagati po najboljših močeh. Če ima kdo izkušnje, je to zagotovo Rajmond. Strelska ikona, ki še ni rekla zadnje in resno razmišlja o nastopu na olimpijskih igrah v Rio de Janeiru.

V četrtek ste prebili led na evropskih igrah s 15. mestom in se prvič na tekmi, saj je strelišče odprto, srečali z zloglasnim vetrom, prepoznavnim simbolom Bakuja. Je res tako strašen? Je. To opažamo že od prvega dne, ko smo prispeli v Baku. Pred tekmo smo trenirali šest dni in lahko do danes preizkusili vse oblike in moči vetra. Čast nekaterim izjemam, a danes je pihalo najmočneje in tudi vrtinčilo veter, zato je tekma postregla z ogromno presenetljivih rezultatov. Bili so tudi bistveno nižji kot sicer, v povprečju vsaj za deset krogov.

Lahko v takšnih primerih priskočijo na pomoč izkušnje? Da in ne. Določeno vlogo je odigral tudi dejavnik sreče. Pred finalom sta na vrhu dva najboljša strelca v ležečem položaju, je pa tudi nekaj presenečenj. V finalu sta strelca iz Estonije in Finske, za katerega bi na stavnicah, če bi stavili na njiju, zaslužili veliko denarja. Leže nista pred današnjo tekmo še nikoli nastopila v finalu. To kaže na velik vpliv sreče.

Koliko ste sploh zadovoljni s 15. mestom? Glede na to, da je bila letošnja sezona precej slaba in sem dosegal nikakršne uvrstitve, na tekmi zadnjega svetovnega pokala nisem bil niti med najboljših 70, današnji nastop ocenjujem kot relativno dober. Resnično pa bi me zadovoljila šele uvrstitev v finale.

Trojni položaj je moja disciplina, kjer sem nekoč dosegal najboljše rezultate, a je že nekaj časa v igri veliko mladih, izjemno nadarjenih igralcev, ki v dobrih razmerah streljajo dobre rezultate. Če bodo razmere čez tri dni tako težke kot danes, bo težko tudi zame, če pa bodo malce blažje, bi mogoče z dobrim dnevom lahko posegel blizu uvrstitve v finale.

V Bakuju ste kot nekdanji olimpijski zmagovalec, ki je ob predvajanju Zdravljice spustil solzo sreče, deležni določenega zanimanja tujih medijev. Res je, opravil sem intervju v vasi. Za sabo imam dolgo in relativno uspešno kariero z osmimi olimpijskimi nastopi. Želel bi si tudi devetega, čeprav bo težko doseči tako želeno kvoto. Sem pa debitant na teh evropskih igrah, na katerih smo si vsi enaki (smeh, op. p.). Mogoče pokažejo novinarji ravno zaradi teh izkušenj malce več zanimanja zame.

Prvič ste na evropskih igrah. Se počutite podobno kot leta 1984 v Los Angelesu, ko ste se prvič znašli v raznovrstni druščini športnikov? Niti ne. Leta vseeno naredijo svoje in zdaj razmišljam drugače. Počutim se drugače. Vem, kaj me čaka na takih tekmovanjih in ko si starejši, te le malo stvari vrže s tira. No, nekaj jih je le bilo.

Kaj pa vas je zmotilo? Ah, nič takega. Drobnarije. Na strelišču so določene pomanjkljivosti. Domači sodniki so bolj "lesene" sorte in ne razumejo, kaj bi morali narediti. Tehnični delegat je človek, ki obvlada svoj posel, vendar se mu mudi od enega do drugega strelišča, tako da vse skupaj poteka malce počasneje. No, pa saj se na koncu izkaže, da je vse v redu.

Bi lahko potegnili vzporednico med Los Angelesom, ki ste ga doživeli kot član jugoslovanske odprave na poletnih olimpijskih igrah leta 1984, ter letošnjim Bakujem? Kar se tiče opreme, je to po 31 letih skoraj neprimerljivo. Strelišče je zdaj veliko boljši objekt, prav tako namestitev. V ZDA smo spali v starejših domovih, v Bakuju pa je standard za nas športnike bistveno boljši. Hrana je bolj raznolika, vse gre tako kot diktira napredek sveta. Tudi organizacija napreduje, pa prevozi …

V Los Angelesu smo se iz olimpijske vasi do strelišča vozili 90 km. Vozili smo se s šolskimi rumenimi avtobusi z majhnim razmikom za kolena, namenjenim otrokom, na pa odraslim ljudem. Imeli smo mogoče tri prevoze dnevno in v avtobusu preživeli štiri ure na dan. V Bakuju imamo na voljo enkraten moderen avtobus, policijsko spremstvo in rumeno linijo za vozila, ki prevažajo tekmovalce. Vse je podrejeno temu. V ZDA je vedno profitni interes, v Bakuju pa vemo, kaj je interes. Država se želi pokazati v najboljši luči, prekriti slabe stvari in se pokazati celo boljše kot je v resnici. A to lahko opravičimo, saj se obnašamo tako tudi sami.

Prvič ste v prestolnici Azerbajdžana. Kakšen vtis ste dobili o njej? Ko sem se kot turist odpravil v mestno središče, sem pričakoval bolj stari socialistični videz, a je očitno 20 in več let samostojnosti ter veliko denarja na račun nafte naredilo svoje. Baku je vsaj v strogem mestnem predelu videti svetovljansko, kot prava metropola.

Ko spremljate mlajše slovenske športnike, ki so prvič na takšnih tekmovanjih, prepoznate v njihovih očeh občutek, s katerim ste se srečevali vi ob prvi udeležitvi večjih iger? Verjetno so mlajši športniki res vznemirjeni in ponosni. Nositi dres z grbom in biti ponosen pripadnik ekipe je velika čast. Verjamem, da se vsi tako počutijo. Tako kot se sam na prvih olimpijskih igrah.

Ste z 52 leti najstarejši udeleženec evropskih iger? Tega nisem preverjal, niti mi ni prišel nasproti nihče s takim podatkom. Zelo mogoče, da je tako, a je precej tekmovalcev, ki so v zrelih športnih letih (smeh, op. p.) tudi pri streljanju na glinaste golobe.

Ponavadi ste spadali med velike favorite za osvojitev medalj na velikih tekmovanjih. Ste podoben pritisk občutili tudi pred odhodom v Baku? Nisem ga čutil, niti si ga nisem zadajal. Želel sem si vrhunskega nastopa, vendar sem realist. Glede na letošnje nastope pričakovanja niso bila visoka, zato verjamem, da tudi tisti, ki spremljajo šport, niso gojili takšnih nerealnih pričakovanj.

Slovenija na evropskih igrah še čaka na prvo medaljo. Seznam držav, ki je še brez odličja v Bakuju, se nevarno krči. Takšna je le še četrtina udeležencev. Malce se že čuti nelagodje. Ne čuti se ravno pritisk, ampak nas bolj zanima, kdo bo tisti prvi, ki bo prinesel kolajno. To bi si želeli, da ne bomo v vasi proslavljali samo rojstnih dni. Včeraj sta ga imela tudi dva strelca. Radi bi se srečali na enem slavju.