Petek, 27. 8. 2021, 7.00
2 meseca
Po skoku v Savinjo pristal na vozičku, zdaj na njavečjih tekmah v Tokiu #video
V torek, 24. avgusta, so se v Tokiu začele paraolimpijske igre, kamor je odpotovala tudi sedemčlanska slovenska ekipa vrhunskih parašportnikov, ki bodo lovili jubilejno, 50. paraolimpijsko medaljo. V slovenski ekipi je tudi paraatlet Henrik Plank, ki se bo pomeril v metu diska.
Paralimpijske igre potekajo do 5. septembra. Med več kot 4500 športniki sodelujejo tudi slovenski, na odprtju je ekipo na stadion v vlogi zastavonoše vodil lokostrelec Dejan Fabčič.
46-letni Henrik Plank si je med skokom na glavo v Savinjo leta 1999 poškodoval vratna vretenca in od takrat je tetraplegik, ki se je zapisal športu. Njegova ljubezen je že dvajset let atletika.
Od 12. avgusta je že v Tokiu, kjer se je moral najprej privaditi na vroče vreme. Vročina mu ne ustreza, saj se njegovo telo zaradi nezmožnosti ohlajanja s potenjem lahko pregreje. "Takoj po treningu se moram ohladiti pod prho ali klimo, vendar se pod klimo lahko hitro prehladim," je o skritih tegobah povedal Henrik Plank, ki bo na tokratnih olimpijskih igrah tekmoval v metu diska.
Sicer trenira suvanje krogle, met kopja ter diska in je član Atletskega kluba Asfalt Kovač Šentjur.
Oglejte si video:
"Bila je ljubezen na prvi pogled"
Kakšen cilj ste si zadali za letošnje paraolimpijske igre?
Moj cilj je opraviti najboljši met v sezoni. To je moje največje pričakovanje. O metrih ne želim govoriti, saj je napovedovanje zelo nehvaležno, sploh če se potem ne izide dobro. Naložiš si preveliko breme.
Tudi pred poškodbo ste bili zapisani športu. Kaj vse ste preizkusili, preden ste se potem po poškodbi našli v atletiki?
Po poškodbi sem se kar takoj odločil za atletiko. Bila je ljubezen na prvi pogled. Poskusil sem tudi druge športe – kegljanje, smučanje in drugo, vendar se mi je zdelo, da s svojo poškodbo lahko največ naredim v atletiki. Z vsakim metom me je atletika bolj pritegnila.
Ste bili športnik že pred poškodbo?
V mlajših letih sem treniral gimnastiko, smučarske skoke in se ukvarjal s turnim smučanjem ter plavanjem. Nisem ležal na kavču, šport me je vedno spremljal.
Brez podpore prijateljev, občine in drugih ne bi šlo
Henrik Plank in trener Luka Cmok
Kako je na vas vplivala prekinitev zaradi epidemije covid-19?
Ni bilo adrenalina in pravega tekmovalnega ritma, sem pa imel dobre pogoje za trening, ki so mi ga omogočili predstavniki občine Šentjur in šole, tako da nisem imel omejitev. Lahko sem treniral. Vmes sem imel nekaj težav s poškodbo, vendar sem vseeno dobro delal. Težava je bila v tem, ker ni bilo tekmovanj. Lahko si dobro pripravljen, vendar ko po dolgem času spet prideš na tekmo, lahko "zmrzneš", ker se pred tem nisi znebil "slabega" adrenalina. To se je tudi pokazalo na prvi tekmi po dolgem času, ker sem prišel na tekmo brez tekmovalnega naboja in takrat se je bilo res težko dobro odrezati.
"Normo vedno dosežem. Tekmujem pa samo s seboj – da disk čim dlje odleti in da drugim pokažem, da sem lahko uspešen tudi, če spremenijo panogo. Če si zavzet, lahko vseeno veliko narediš."
Tokrat tekmujete v metu diska, kako težko je spremeniti disciplino?
Malce zaostajam za najboljšimi, saj mišice drugače delujejo pri metu kopja in diska; je težko preklopiti. Meni je delno že uspelo. Upam, da nama bo s trenerjem uspelo dobro sestaviti met. Pravzaprav je zdaj vse odvisno od mene, trener Luka Cmok mi je zdaj samo v oporo.
Kdo vse je poleg trenerja še v vaši ekipi?
Rok, Mars in veliko drugih prijateljev. Sploh pri fitnesu mi morajo pomagati, ker so uteži že tako težke. Tudi pri metanju ne morem ničesar narediti sam. Za menoj stoji kar velika ekipa ljudi.
Glava si nekaj želi, telo pa ne posluša
Henrikov cilj v Tokiu: opraviti najboljši met v sezoni.
Kako potekajo vaši treningi?
Zjutraj imam štiri ure fitnesa, popoldne grem s trenerjem še metat, konec tedna sem prost. Trenutno ne mečem kopja in drugega orodja, ampak samo disk, ker potrebujem dovolj metov, da si telo in mišice zapomnijo določene gibe, kar je malce težje. Glava si želi, telo pa še ne, in treba telo naučiti, da natanko ve, kaj mora narediti.
Koliko časa ste potrebovali, da ste spoznali svoje novo telo?
Saj ga nikoli ne. Vedno je še kaj novega, pride do napake in ne veš, zakaj. Mogoče ugotoviš, da neka mišica ne dela in jo je treba uravnotežiti s kakšno drugo. Zmeraj najdem nekaj novega. Če se ti poveča moč, ena roka ne zdrži, ker en prst ne dela dobro in ga je treba nekako nadomestiti. Mogoče je dovolj spremeniti gib ali tehniko. Vedno je treba nekaj prilagajati kot pri računalniku. Ko dodaš nekaj novega, se razdalja meta zmanjša, tako da so vzponi in padci.
Leta 2012 ste v Londonu osvojili 4. mesto v metanju kopja, tekmovali ste tudi v Pekingu. Izkušnje iz preteklih paraolimpijskih iger so vam gotovo veliko pomagale pri pripravah.
Imam samo en moto: če si dobro pripravljen, ni pomembno, kakšno tekmovanje te čaka. Če si pripravljen, niti ne razmišljaš, saj si zaupaš, razen, če ni višje sile, ki bi ti to preprečila.
Kako pomembne so mentalne priprave za dober met?
Velika težava je, da veš, kako moraš vreči, pa meta ne moreš dobro izpeljati. Trener mi je rekel, naj poskusim povezati posamezne faze meta kot slikice v video. Ni šlo in sva prišla do neke nove rešitve, ki mi ustreza, ampak samo delno. Telo moram naučiti, da bo naredilo dober met. Potem je pa treba samo še veliko vaditi.
Del uspeha so tudi padci
Na paralimpijskih igrah v Londonu leta 2012 se je Henrik Plank preizkusil v metu kopja in se uvrstil na 4. mesto.
Kako opravite z razočaranji, ko se ne izide po željah?
Težko je, a moraš hitro odmisliti. Dlje, ko razmišljaš, slabše je. Moraš se zamisliti, zakaj si nekaj naredil, in se odločiti, da tega ne boš veš počel na enak način. To mora potekati hitro, ne smeš zavlačevati, saj se ti lahko vse priskuti. Po navadi na metališču vse ponovno pregledam, si tudi kakšno močno povem, pa je.
Ali poznate svojo konkurenco?
S konkurenco se ne obremenjujem, ker bi to lahko poslabšalo rezultat. Rezultatov tekmecev med tekmo ne gledam, ker bi me lahko to preveč obremenilo. Bolje se je ukvarjati samo s svojim metom. Sicer se poznamo, saj je čar paraolimpijskih iger prav v tem, da izmenjaš izkušnje. Po tekmi se po navadi malce pogovorimo.
Kako pomembna je za vas podpora družine?
Temelj vrhunskega športa je družina. Če ti družina ne stoji ob strani, se lahko odločiš za dve stvari: ali se preseliš in živiš sam ali pa se prepiraš. Vedno pride do konfliktov, ker si nervozen in utrujen. Zato je bolje, da se ukvarjaš z vrhunskim športom, ker bi bilo preveč prepiranja in slabe energije. Potem pride do poškodb, ker stalno hitiš.
Kar petkrat ste že prejeli naziv za najboljšega paraatleta leta. Kaj vam daje moč, da ste uspešni v športu?
Ob vsakem padcu pogledam prihodnje cilje. Nikoli ne gledam nazaj, saj preteklosti ne moreš spremeniti. To sem naredil tudi, ko je prišlo do spremembe discipline. Razmisliti sem moral, ali bom lahko to sprejel. Potem lažje pride do rezultatov.
Življenje s športom je lažje
Po tekmovalni športni karieri si želi oditi na dolgo potovanje z avtomobilom in obiskati športnike, ki jih je spoznal na svoji športni poti.
Kakšen je pomen športa v življenju invalida?
Šport je del življenja, lažje je iti skozi življenje s športom, zdravje ti bolje služi. Telo invalida drugače funkcionira kot telo zdravega človeka, in šport pomaga, da deluje bolje. Tudi ukvarjanje s športom na rekreativni ravni je boljše, kot da se ne ukvarjaš z ničimer. Pa če samo enkrat na dan dvigneš roke, nekaj šteje. Vse, kar narediš, šteje. Mladim invalidom svetujem, naj preizkusijo različne športe. Bodo že sami začutili, kateri jim gre najbolje. Mogoče se zaljubijo v svoj šport in jim uspe tudi na višjem nivoju.
Kaj vas veseli poleg športa?
Trenutno sem na taki ravni, da ne morem početi nič drugega. Ko bom prenehal, bom potoval, kolikor se bo dalo. Zelo rad se vozim z avtomobilom. Želim si prepotovati ves Balkan in še kraje južneje. Rad bi obiskal vse športnike, s katerimi smo se spoznali.
Dokončajte stavek: Nič mi ne manjka, razen …
… popolnega meta. Drugo že imam. To si želim doseči v Tokiu. Upam, da mi bo šesti met uspel.
