"Nič mi ne manjka, razen še kakšen dober spust" #video

27-letni Anej Doplihar je na parakolesarskem memorialu Valter Corradin v Italiji pretekli konec tedna, 23. maja, slavil zmago na 43,5 kilometra dolgi cestni preizkušnji.  

Anej Doplihar prihaja iz Dornberka v Vipavski dolini, izšolan je za avtoserviserja in strojnega tehnika, ter je zagrizen športnik. Vse do oktobra 2017, ko se je po hudi nesreči na zadnji dirki sezone znašel na invalidskem vozičku, je bil uspešen motokrosist. Nezgoda mu je spremenila življenje, a mu ni vzela veselja do športa, optimizma in širokega nasmeha. Zaradi poškodbe hrbtenjače je moral poiskati nov športni izziv.

Predstavljamo tri obraze Lidlove kampanje Nič nam ne manjka – parašportnike, ki dokazujejo, da šport ne pozna ovir, in ki so pripravljeni trdo delati za svoje uspehe.

Senta Jeler je članica reprezentance odbojke sede, Anej Doplihar je ročni kolesar, kandidat za paralimpijske igre v Tokiu, Lara Nedeljković pa je večkratna državna prvakinja v plesu na vozičku. V kampanji sodelujeta tudi uspešni paraplavalec Tim Žnidaršič Svenšek, ki je tudi kandidat za paralimpijske igre, in Dejan Fabčič, ki se pripravlja na svoj morebitni že tretji nastop na paralimpijskih igrah, tokrat v športni panogi lokostrelstvo.

Lidl Slovenija je že od leta 2016 ponosni podpornik slovenskih parašportnikov. Z Zvezo za šport invalidov Slovenije – Slovenskim paralimpijskim komitejem (Zveza ŠIS-SPK) oblikujejo aktivnosti za promocijo športa invalidov ter s programom Postani športnik tudi skrbijo za večje vključevanje mladih invalidov v šport.

Pogrešal rekreacijo in postal kandidat za paralimpijske igre

"Pol leta po operaciji sem bil že prvič na kolesu in počasi začel nizati kilometre. Po poškodbi mi ni bilo težko zamenjati športne discipline, ker sem bil že prej športnik. Ko sem se vrnil v domače okolje, sem pogrešal rekreacijo. Tudi zaradi splošnega zdravja in da se ne bi pridobil na teži – glede na to, da zdaj stalno sedim – sem se odločil za kolesarjenje, ker je precej podoben motokrosu. Tekme so podobne, še posebej pri spustih, ko je kar precej adrenalinsko," pripoveduje Anej Doplihar s širokim nasmehom, ki ne skriva veselja nad tem, kar mu daje šport.

Foto: Peter Giodani

Kaj je najboljši del treninga?

Največ treniram v domači okolici, tako da se na trening odpravim kar z domačega dvorišča. Najboljši del treninga je kakšen spust. Všeč so mi velike hitrosti in adrenalin.

Kako poskrbite za varnost, saj ste ležeči kolesarji na cesti zelo izpostavljeni?

Izogibam se gneči v prometu, tako da ne treniram ob najhujših prometnih konicah. Če je vreme ugodno, grem takrat, ko je cesta bolj prazna. Na kolesu imam zastavice in lučke. Nekateri me vidijo, nekateri pravijo, da me ne. Ko nasproti vozeči pride iz nepreglednega ovinka, se me takoj ustraši, ker sem drugačen od navadnega kolesarja. Do zdaj nisem imel kritičnega dogodka. Včasih, ko me kdo prehiti z navadnim kolesom, slišim komentarje o tem, kako lepo mi je, ko lahko kar ležim na kolesu. A tem ljudem ne zamerim, ker ne vedo, zakaj je tako.

Kako nabirate kondicijo?

Pozimi sem v vadbo prvič vključil vaje za moč v fitnesu. Izvajal sem jih doma v garaži. Pri tem mi je pomagal trener Luka Kovic, sicer pa uporabljam tudi aplikacijo za trening na kolesu. Trener mi prek aplikacije napiše, kaj vse moram opraviti na kolesu. Z njim delim tudi podatke o teži in prehrani, tako da vidi, kako poteka moj dan.

V ponedeljek imam prosto, preostale dni pa treniram od ene do treh ur. Odvisno od obdobja v sezoni in če so tekme. Ta teden bom na primer treniral bolj eksplozivno, treningi bodo krajši, ker imam konec tedna tekmo. Načrt treningov se prilagaja tempu tekem.

Anej Doplihar: "Če kljub poškodbi zmorem in vztrajam ter si želim biti aktiven, je to lahko navdih drugim, da lahko vsak od nas tudi nekaj dobrega naredi zase." Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Ali ste bili med korono kaj prikrajšani za treninge?

Treninge sem opravljal sam, tako da name ta situacija ni bistveno vplivala.

Se kdaj zgodi, da vam trening ne ustreza?

Se zgodi, ko so dolgi treningi in se mi že pozna utrujenost od treningov prejšnjih tednov. Tako je bilo pred svetovnim pokalom v Belgiji, ko sem imel zelo težke treninge. Poskušal sem ublažiti bolečine z masažo rok med treningom. To je najtežji del treninga, kot je pri vseh športih, ko pride do preobremenjenosti. Ko dosežeš nek uspeh, pozabiš na slabe stvari in si spet pripravljen na nove obremenitve. Za zdaj nimam težav s športnimi poškodbami. Upam, da tako ostane in da bom lahko treniral normalno po svojih ciljih.

Zanardi kot navdih

Katera tekma vam največ pomeni?

Največji pomen do zdaj ima zame svetovno prvenstvo leta 2019 v nizozemskem mestu Emmen. To je bila zame krstna tekma na tako visoki ravni. Takrat sem šel po izkušnje. Imel sem slabše kolo, pa tudi pripravljen sem bil slabše, ker sem takrat šele začel trenirati. Lani so speljali samo eno tekmo, in sicer na Slovaškem, preostale so bile odpovedane. Tri leta aktivno treniram pod vodstvom trenerja.

Katero tekmo najtežje pričakujete?

Za letos sva si s trenerjem zadala cilj, da bova za glavno tekmo izbrala svetovno prvenstvo, ki bo na začetku junija na Portugalskem. Glavna bo zato, ker se bo na njej odločilo, kdo bo odšel na paralimpijske igre. Kandidata sva dva − poleg mene še Aleš Dragar, ki vozi tandem.

Bi izpostavili kakšnega športnika, ki vam je vzgled tako v športnem kot tudi v osebnem smislu?

Že od vsega začetka spremljam parakolesarja, nekdanjega dirkača formule 1, Italijana Alexa Zanardija. Navdihuje me s svojo osebnostjo in kot športnik, saj je dosegel izjemne rezultate. Upam, da bom nekoč tako uspešen, kot je on.

Kaj poleg športa še radi počnete?

Najraje se še vedno odpravim na dirke motokrosa, kjer srečam prijatelje, se družim. Tudi na kakšen trening grem, tega je bilo sicer med epidemijo covid-19 malo manj. Motokros in motoGP pa še vedno spremljam. Tega se bom težko "rešil".

Iskanje svojih meja

Kaj vam daje navdih in moč, da ste tako uspešni v športu?

Najboljša motivacija za naprej je misel, kaj bom lahko še dosegel, do kod bom lahko še prišel in kakšen bo moj največji uspeh v športu. To me zelo zanima in me žene naprej.

V spotu kampanje Nič mi ne manjka je uporabljena himna parašportnikov Ta tempo, ki jo je pred dobrim letom ustvaril Rok Terkaj – Trkaj, režijo spota pa je prevzel Miha Kačič, podpisan tudi pod uradni videospot himne.

Za koga boste navijali na letošnjih paralimpijskih igrah?

Vsekakor bom navijal za vse slovenske nastopajoče. Držim pesti, da bodo čim bolj uspešni in da bom tudi sam dela tega.

Slogan Lidlove akcije je Nič mi ne manjka. Kaj bi vi izpostavili?

Manjka mi še kakšno leto kolesarjenja in treningov. Kajti dober kolesar se razvije v obdobju od dveh do petih let. Potrebujem še ta čas, da bom prišel do želene forme in v družbo najboljših.

• Anej Doplihar je na naslednji intervju povabil Laro Nedeljković.

Sportal Pet let po nesreči je zaveznika našla v športu #VIDEO

Sportal Večkratna državna prvakinja: "Nič mi ne manjka, razen več plesa."