Bil je Usain Bolt, konkurenca nebogljena

Vrhunec atletskega dogajanja v Londonu, morda celo celotnih olimpijskih iger, je za nami. Finale kraljevske discipline je upravičilo pričakovanja. Z novim olimpijskim rekordom je do četrte olimpijske medalje prišel Usain Bolt. Čas 9,63, drugi najhitrejši v zgodovini atletike, je le potrdil, da je kljub temu, da so mnogi menili drugače, za zdaj še vedno daleč od konkurence. Ko po stezi teče pravi Usain Bolt, so preostali nebogljeni. Vsa čast Yohanu Blakeu, Justinu Gatlinu, Tysonu Gayju in še nekaterim, a ko udari ''strela'' z Jamajke, konkurenca nima niti kančka možnosti. Pa čeprav teče odličnih 9,75, 9,79 in 9,80.

Tisti, ki so pred finalom verjeli, da lahko zmaga kdo drug kot 25-letni najhitrejši človek na svetu, - in takšnih ni bilo malo, tako je razmišljalo kar nekaj največjih živečih atletskih legend -, so verjetno pozabili, da je govora o, če že ne najboljšem, pa zagotovo najbolj talentiranem atletu vseh časov. Takšnim, ki ga lahko mirno postavimo ob bok nekaterih najbolj neverjetnih posameznikov iz zgodovine športa. Košarkarja Michaela Jordana, boksarja Muhammeda Alija, plavalca Michaela Phelpsa, nogometaša Lionela Messija. Tistih, ki lahko premagajo le samega sebe. Tako kot se je Boltu zaradi neumnega pravila o prehitrih štartih zgodilo lani na svetovnem prvenstvu v Daeguju.

Nad rezultatom ni presenečen

Iz južnokorejske izkušnje je potegnil nauk in se letos, čeprav je bil tako kot vedno neverjetno sproščen in igriv, izstrelil nazaj na svetovni šprinterski vrh. Če bi bil tek brezhiben, bi verjetno ogrozil tudi svoj svetovni rekord 9,58 izpred treh let. ''Naučil sem se iz napak. Velika tekmovanja vidim kot posel in tokrat sem ga opravil tako, kot je potrebno. Počutil sem se dobro. Čeprav sem štartal malce slabše, sem se v nadaljevanju teka popravil in uspel. To je bilo ključno. Vedel sem, kaj lahko dosežem. Nad časom, ki se je izpisal na semaforju, nisem presenečenj,'' je povedal svetovni rekorder, ki je drugi po Američanu Carlu Lewisu (1984 in 1988) z dvema zaporednima šprinterskima olimpijskima zmagama, in pohvalil londonsko občinstvo: ''Super je bilo. Užitek je nastopati v Londonu. Vedel sem, da bo tako.'' Občinstvo je bilo res bučno, čeprav v finalu ni bilo Britancev. A ko je na štartu Bolt, je spektakel zagotovljen. To so vedeli tudi gledalci, njihov odziv je bil pričakovan. Čeprav predstava Jamajčana ni bila tako zgodovinska, kot tista pred štirimi leti, ko je v finalu več kot deset metrov pred ciljem začel slaviti zmago ter pogledovati levo in desno, zagotovo niso razočarani.

Konkurenca ni preveč razočarana

Pa poraženci? So razočarani? Ne preveč. Vedeli so, da ob takšnem Boltu nimajo prav veliko možnosti za presenečenje. Do olimpijskega finala najhitrejši na svetu v tej sezoni Yohan Blake je v finalu tekel osebni rekord 9,75, kar je bilo dovolj za srebro. ''Usain je bil premočan. Je najboljši na svetu, zato si je zmago zaslužil. Sam sem zadovoljen. Moram biti. To so moje prve olimpijske igre, pa sem osvojil srebro. Biti drugi takoj za Boltom je velika čast. Več si ne bi mogel želeti,'' je povedal 22-letni Jamajčan.

Zadovoljen je bil verjetno tudi povratnik po suspenzu zaradi kazni, Američan Justin Gatlin, ki je z osebnim rekordom 9,79 pristal na tretjem mestu. Razočaran je bil zagotovo njegov rojak Tyson Gay. Če ne zaradi drugega, zagotovo zato, ker je stopničke s časom 9,80, ki je njegov najboljši v sezoni, pristal na četrtem mestu. Peto mesto je z izenačitvijo osebnega rekorda 9,88 zasedel še tretji Američan Ryan Bailey, ki se verjetno prav tako ne pritožuje. Churandy Martina, ki teče za Nizozemsko, in Richard Thompson iz Trinidada in Tobaga na šestem in sedmem mestu v boju za odličja nista imela kaj iskati. Edino pravo veliko razočaranje je Jamajčan Asafa Powell. Kot ničkolikokrat doslej je nekdanji svetovni rekorder v finalu velikega tekmovanja pogorel. Zaradi težav z mišico je sredi finala prenehal teči na vso moč in bil s časom 11,99 prepričljivo zadnji.