Druga kariera
Nedelja, 10. 11. 2024, 4.00
1 ura, 59 minut
Druga kariera: Matjaž Hafner (386.)
Matjaž Hafner: Brez dvoma moj največji karierni izziv
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,17
Matjaž Hafner je gost tokratne Druge kariere.
Gost 386. rubrike Druga kariera je nekdanji odbojkar Matjaž Hafner, ki je spomladi prevzel trenersko taktirko ACH Volley Ljubljana in mu pomagal rešiti sezono z osvojenim naslovom državnega prvaka, prihodnji teden pa ga z njim čaka največji trenerski izziv – premierni nastop v rednem delu lige prvakov. 52-letnik se je razgovoril tako o svojih odbojkarskih igralnih dneh kot trenerskih zagonetkah in priložnostih.
Konec marca je iz tabora najbolj trofejnega slovenskega moškega odbojkarskega kluba ACH Volley Ljubljana, ki se je takrat ravno prebil v polfinale državnega prvenstva, prišla informacija, da Radovan Gačič ni več glavni trener.
Trenersko taktirko je v "jeseni" sezone predal Matjažu Hafnerju. Ta je ravno končal švicarsko epizodo, ekspresno zagrizel v ljubljanski izziv in z novimi varovanci mesec dni pozneje "rešil sezono" z osvojenim slovenskim prvenstvom, lovoriko, ki se je je dvakrat veselil tudi kot igralec. Danes je z ACH Volleyjem pred največjim trenerskim izzivom kariere, ligo prvakov, v kateri imajo visoke načrte.
Začelo se je na Brezovici
Športna pot, ki ga je korak za korakom vodila do današnje kariere, se je začela s prepletom različnih športov. Kot otrok je preizkusil paleto športov, od namiznega tenisa, košarke, nogometa, strelstva, praktično vsega, kar je bilo omogočeno v sklopu šolskih dejavnosti, v odbojki pa je pristal zaradi očeta, pripoveduje sogovornik.
V otroštvu se je ukvarjal z različnimi športi, resneje pa se je z odbojko začel ukvarjati konec osnove šole na Brezovici.
"Ko smo se pri mojih petih letih preselili v Log - Dragomer, so ljudje, ki so si tam ustvarjali življenje, najprej ob večerih igrali odbojko na zunanjem igrišču, pozneje pa se je vse skupaj preselilo v osnovno šolo. Kot mulec sem z očetom od drugega, tretjega razreda zahajal z njim na rekreacijo. Najprej sem žogo le nabijal v steno, sčasoma pa so me starejši, če jim je kdo manjkal, vzeli v ekipo. Nekaj časa sem igral z njimi, šele v osmem razredu, pri 13. letih pa so me prepričali, da sem šel na prvi pravi odbojkarski trening na Brezovico in ostal v tem športu."
Odbojkarska leta na Brezovici, ki je imela dobro šolo odbojke in dosegala zavidljive rezultate v mlajših selekcijah jugoslovanskega prvenstva, označuje kot ključna, da je vztrajal v tem športu.
Ravnateljevi ključi do nedeljskih treningov na šoli
Po Brezovici se je klubsko udejstvoval v Ljubljani pri Olimpiji, v Mariboru, s katerim je leta 1993 postal državni prvak, pri ravenskem Fužinarju, s katerim je prav tako osvojil slovensko prvenstvo in dvakrat pokal, nato šest let igral za avstrijski kolektiv Posojilnica Aich/Dob, kariero pa končal leta 2008 v Framu, kjer so se že kazali nastavki druge kariere, saj je tam deloval v vlogi igralca-trenerja.
Bil je del mladinske jugoslovanske reprezentance, pa tudi slovenske članske reprezentance, s katero je zaigral na prvi uradni tekmi Slovenije in postavljal temelje naslednjim generacijam.
"Na vsa ta obdobja imam zelo lepe spomine. Predvsem na začetke na Brezovici, pa začetek pri Olimpiji, ko smo bili neverjetna 'klapa'. Še zdaj, ko se tu in tam srečamo, obujamo spomine. Fina družba, z užitkom smo hodili na treninge, jih potegnili dolgo v večer, noč, po njih odšli na pijačo. Bili smo zaljubljeni v ta šport. Spomnim se, da nam je nekoč pokojni ravnatelj osnovne šole, gospod Velkavrh, dal ključe, da smo lahko tudi ob nedeljah trenirali v šoli, kar je danes nepredstavljivo. To je bilo res lepo obdobje odraščanja," se začetkov spominja nekdanji sprejemalec.
Mesec dni zatem, ko je prevzel ACH Volley, je z njim postal slovenski prvak. To lovoriko je osvojil tudi kot odbojkar, v dresu Vileda Maribor in Fužinarja.
"Generalno brez obžalovanj"
"Sledilo je novo lepo obdobje, ko sem prvič postal državni prvak, to je bilo z Mariborom, nato pa malo iskanja, neka mešanica vzponov in padcev, pa potem dve zelo zanimivi in uspešni leti pri Fužinarju, s katerim smo bili dvakrat pokalni prvaki in enkrat državni prvaki. Zelo odbojkarsko mesto, z veliko zgodovino, celo mesto, regija je živela za odbojko. Uro in pol pred finalno tekmo je bila dvorana nabito polna. Lepi občutki. Sledila je zadnja slovenska epizoda, v kateri sem sodeloval izključno kot igralec v Mariboru, kjer smo sestavili ekipo, a enostavno nismo našli kemije s trenerjem, tako da nas je po tisti sezoni pet, šest moralo zapustiti klub, ker nismo bili uspešni. Na koncu pa prijetnih, kakovostno ne preveč zahtevnih, a zelo uspešnih šest let v Posojilnici. Večkrat smo kako stvar dosegli prvič, osvojili prvo kolajno … Takrat sem si ustvaril tudi družino, tako da imam na tisto obdobje lepe spomine. Zaključek pa v Framu, kjer sem bil trener-igralec. Generalno sem lahko zadovoljen, imel sem se dobro, nikjer nisem imel nekih večjih težav, morda me je malo ustavila, spremenila osamosvojitvena vojna. Takrat smo začeli neke pogovore z dvema kluboma nekdanje Jugoslavije, a se ni izšlo. A generalno ničesar ne obžalujem."
Reprezentančni utrinki
"Član slovenske reprezentance sem bil nekje do leta 1997, 1998, ko so bile Mediteranske igre največje tekmovanje, na katero smo lahko šli. In za ekipne športe so bile kar močne. V spominu mi je ostala prva uradna tekma Slovenije, ki na začetku razumljivo ni imela nekih izkušenj v mednarodnih poljih, predvsem pa sem si zapomnil kvalifikacije za svetovno prvenstvo 1994, ki smo jih igrali v Parizu proti Franciji, ZDA in Češki. Takrat so nam še tik pred tekmo nosili drese, ker smo morali imeti prvič na uradnih tekmovanjih na dresih našite napise priimkov. Hvala bogu, da je bil med prvimi tremi, štirimi dresi tudi moj, da sem si hitro oddahnil (smeh, op. a.). To so bili časi, ko smo se še lovili. Spomnim se, da smo se, ko so uvajali libera, po poti še spoznavali s pravili ... Bilo je lepo, bilo je veliko entuziazma."
Že v osnovni šoli je vedel, da se bo njegovo življenje vrtelo okoli športa.
Zgodaj vedel, da se bo življenje vrtelo okoli športa
Že kot petošolec je vedel, da bo svoje poslanstvo, ko odraste, iskal v športu. "Od takrat sem vedel, da želim na Fakulteto za šport, žal mi te ni uspelo končati, sem pa na koncu diplomiral na Fakulteti v Mariboru, smer športno treniranje."
S prehodom v drugo kariero ni imel težav. V Framu, kjer je sklenil igralsko pot, je hkrati že deloval kot trener. Skozi leta je na lastni koži okusil, da gre za zahtevnejšo vlogo, kot je bila igralska.
"Kot trener imaš precej večjo odgovornost. Ko končaš trening, se tvoje delo še zdaleč ne konča, čeprav marsikdo misli, da delaš samo, ko si v dvorani. A tu je ogromno dela, ki se ga na zunaj sploh ne vidi," razlaga Hafner.
Kemija in dobra klima lahko pomembnejši od treninga
Del tega je tudi ustvarjanje kemije v ekipi, ki lahko mnogokrat odloča tekme. "Z izkušnjami, ki sem jih nabral kot pomočnik in zadnja leta kot trener, lahko rečem, da sta povezanost in dobra klima v ekipi lahko pomembnejša od treninga. Ne razumite me narobe, trening je še kako pomemben, a za tisto piko na i, za končni uspeh pa menim, da je nadvse pomemben ta ekipni duh, povezanost. Vedno bo nekdo, ki ne igra, nezadovoljen, to mi je popolnoma jasno, ampak nekako želim vsem dopovedati, da so prav vsi delčki ekipe pomembni za uspeh, za zmago. Pogosto razmišljam o tem, da je ob dobrem delu prav povezanost tista pika na i. Če se samo dobro dela na treningu, ni pa prave kemije v ekipi, na dolgi rok težko uspeš."
"Včasih sem morda malo preveč direkten, kar morda koga zbode. Morda nekateri niso vajeni, da se določene stvari pove neposredno in se jih ne zavija v celofan."
Motiviran in brez zavijanja v celofan
Zase pravi, da je zelo motiviran trener, "rad sem v dvorani, menim, da znam vzpostaviti pravo delovno vzdušje. Včasih sem morda malo preveč direkten, kar morda koga zbode. Nekateri niso vajeni, da se določene stvari pove neposredno in se jih ne zavija v celofan. Za zdaj menim, da ta način deluje. Predvsem pa imam rad to službo in se v njej vidim tudi čez deset let. Še najraje bi ostal v profesionalni odbojki, a če ne bi bilo mogoče, sem pripravljen delati tudi z mlajšimi, kar sem delal tudi že v preteklosti, ko sem malodane sodeloval z vsemi selekcijami."
Izkušnje nabiral v različnih kolektivih, a prihodnji teden prinaša novo lekcijo
Hafner je v drugi karieri deloval tako v mlajših kot članskih selekcijah, tako v ženski kot moški konkurenci. Žensko odbojko je spoznaval v Mariboru in v reprezentanci, ko je bil pomočnik Bruna Najdiča, v moški reprezentanci pa je delal kot pomočnik Luke Slabeta.
V reprezentančnem ustroju se je za kratek čas nenadejano znašel tudi leta 2021, ko je vskočil v trenerski štab Maroka na afriškem prvenstvu, saj je glavni trener zbolel, bil z Maročani v igri za finale, na koncu pa osvojil četrto mesto.
Deloval je tudi v ženski odbojki. Z Brunom Najdičem je moči združil tako v Mariboru kot v ženski reprezentanci.
Več let je deloval kot trener Posojilnice Aich/Dob, s katerim je bil tako avstrijski državni in pokalni ter srednjeevropski prvak, zadnji dve sezoni je služboval v Švici, trenutno pa je z ACH Volleyjem sredi največjega trenerskega izziva.
Prihodnji teden bo prvič ekipo vodil v glavnem delu lige prvakov. Če je cilj državnega prvenstva, slovenskega pokala in srednjeevropskega prvenstva osvojitev lovorike, je prvi cilj lige prvakov preboj iz skupine v izločilne boje.
Pri Posojinici Aihc Dob je preživel največ časa, z njim osvojil več lovorik in ga vodil v kvalifikacijah lige prvakov, v rednem delu te pa ekipe še ni vodil. To ga čaka prihodnji teden.
"V vsem tem času sem se naučil, da trenerstvo sicer iz povsem življenjskega vidika ni najenostavnejša pot, saj nikoli ne veš, kako dolgo boš delal nekje, kdaj te bodo zamenjali. Sploh v Sloveniji je težko biti trener profesionalnega kluba, saj je teh ali pa trenerjev, ki se ukvarjajo samo z odbojko v prvih ekipah zelo malo. ACH Volley je tako zame brez kakršnegakoli dvoma največji izziv."
"Do zdaj sem na klubski ravni igral vse evropske pokale, s Posojilnico Dobom smo igrali kvalifikacije za ligo prvakov. Realno nismo imeli nobenih možnosti. Enkrat smo prišli v predzadnji krog, ko smo premagali nizozemske prvake, a nato izgubili s Fenerbahčejem, pri katerem je takrat na primer igral Alen Šket. S kvalifikacijami tako izkušnje imam, nisem pa še igral rednega dela lige prvakov. Kot ste omenili, so bili igralci že pred sezono ne ravno postavljeni pred dejstvo, ampak jasno nam je, da je treba te tri stvari osvojiti, v ligi prvakov pa je osnovni cilj, da pridemo iz skupine, v izločilnih bojih pa je marsikaj mogoče."
Nekajtedenska izkušnja z ameriško žensko reprezentanco
Legendarni ameriški odbojkar in trener Karch Kiraly, ki je z ZDA osvojil vse, kar se je dalo, je Hafnerjev vzornik. Leta 2019 je dobil priložnost, da je od blizu spremljal delo ameriškega strokovnjaka, ki je več let deloval s Slovencem Luko Slabetom.
Pred petimi leti je dobil priložnost spoznati svet ženske ameriške reprezentančne odbojke, v kateri je takrat kot pomočnik žive legende ameriške odbojke Karcha Kiralyja deloval Slabe, ki se je z Američankami veselil več uspehov.
Med drugim zlate olimpijske kolajne, večkrat pa z njimi osvojil ligo narodov. In prav prek te je Hafner dobil uvid v svet ženske odbojkarske velesile.
Američanke so leta 2019 osvojile ligo narodov.
"Leta 2019 sem bil dva, tri tedne vodja ekipe ameriške ženske reprezentance v svetovni ligi. Luka me je poklical, če bi jim pomagal na evropskih turnirjih lige, v Bolgariji in italijanskem Coneglianu, saj je kondicijski trener, ki je sicer tudi vodja reprezentance, v času evropskih turnirjev ostal v ZDA. Kaj reči, to je res drug svet, kar se tiče tega, da pravil (glede obnašanja, prehrane ipd.) sploh ne potrebuješ, saj gre za tako velike profesionalke. Takrat sem spoznal tudi svojega vzornika, selektorja Kiralyja, ki je z Luko sodeloval tri, štiri leta. To je bila pika na i mojim trenerskim izkušnjam. Hvaležen sem za to priložnost. Kako sta s Kiralyjem pripravila ekipo in njuno odbojkarsko razmišljanje, je pomembno vplivalo na to, kako sem sam začel razmišljati in delati v odbojki. Američanke so takrat osvojile ligo narodov, Luka pa mi je prinesel kolajno, kar kaže, kako oni razmišljajo, da je vsak, ki je vsaj malo pomagal, zaslužen za končni uspeh."
Sprejel je nepredvidljivost trenerskega poklica.
Za zdaj še brez pravega resnega tekmovalnega stresa
ACH v novi sezoni (državno prvenstvo in srednjeevropska liga) še ni izgubil, pravzaprav še niso imeli pravega tekmeca po meri, saj na 11 uradnih tekmah niso izgubili niti niza.
ACH Volley na uradni tekmi nove sezone še ni izgubil niza.
"To nas ne bo zaslepilo. Bi pa bilo za nas zagotovo bolje, da bi pred ligo prvakov odigrali kakšno močnejšo tekmo, da bi bili pod večjim pritiskom. Moramo pa vedeti, da na domačem prvenstvu, na katerem odstopamo, vse ekipe proti nam igrajo zelo neobremenjeno, zelo pritiskajo s servisom. Smo pod določenim pritiskom, saj so tekmeci neobremenjeni in s to neobremenjenostjo vršijo pritisk na nas. A za zdaj smo se s tem zelo dobro spopadli, tako da tudi s tega vidika, ker nekaj moramo in smo še brez praske, lahko rečemo, da neke stvari delamo prav. Imamo širok kader, dobili smo izkušenega finskega podajalca Mikka Eska, za katerega verjamem, da nam bo v ligi prvakov zelo pomagal. Ekipa za zdaj deluje zelo dobro, je pa res, da še nismo bili podvrženi tistemu pravemu tekmovalnemu stresu."
To se bo spremenilo prihodnji torek, ko bodo novo sezono v ligi prvakov odprli v Berlinu, pri serijskem nemškem prvaku Berlin Recycling Volley, ki je v tej sezoni na domačem prvenstvu prav tako še neporažen.
Ob nemškem prvaku se bodo merili še s poljskim klubom Projekt Warszawa, ki je v pretekli sezoni zasedel tretje mesto v domačem prvenstvu, in belgijskim podprvakom Greenyard Maaseik. Proti Poljakom bodo 21. novembra odigrali prvo domačo tekmo lige prvakov.
