Rok Možič
Sobota, 1. 5. 2021, 16.00
2 leti, 12 mesecev
intervju z rokom možičem
Rok Možič in italijanske sanje: Verjamem, da se bom odločil pravilno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,82
1
Rok Možič (na tleh) je pred slabim tednom OK Merkur Maribor izdatno pomagal do tretjega naslova državnih odbojkarskih prvakov v samostojni Sloveniji, prvega po 28 letih. Mariborčani so končali vladavino ACH Volley, ki je na slovenskem prestolu vztrajal vse od leta 2004.
"Vesel sem, da sem v Mariboru ostal še eno sezono, da smo spisali tako zgodbo. Družina je premagala kakovost. Ponosen sem na celotno ekipo. Kako naprej? Že od mladih let želim kot profesionalni odbojkar igrati v Italiji. Temu cilju sem zelo blizu. Italijanščina, reprezentanca in izpit za avtomobil so trenutno tri zelo pomembne stvari v mojem življenju," pravi 19-letni biser slovenske odbojke Rok Možič, ki je pred slabim tednom z OK Merkur Maribor po 17 letih končal vladavino ACH Volley v državnem prvenstvu. Štajerec se je razgovoril o izjemni sezoni, povezanosti moštva, praznosti na pokalni tekmi, očetu, reprezentanci, ki se ji pridruži že v nedeljo, in klubski prihodnosti.
Ko smo se dogovarjali za pogovor z vami, nismo mogli mimo vašega zapolnjenega urnika. Pestri dnevi.
Da, a ni mi težko. Če ne bi bilo toliko obveznosti, bi to pomenilo, da nam ni uspelo. Lepo je. Res ogromno čestitk je prišlo. Šele zdaj vidim, koliko ljudi je navijalo za nas. Nekateri celo pravijo, da so imeli solzne oči, da se jim je naježila koža. Lepo je slišati, da so tudi drugi tako veseli našega uspeha.
Zdaj je za vami že nekaj prespanih noči. Ste že povsem dojeli, kaj vam je uspelo?
Če se tisti dan, ko smo osvojili prvenstvo, še nismo povsem zavedali, kaj smo naredili, kako odlično sezono smo imeli, po rednem delu smo bili prvi, na koncu zaostajali z 0:2 v zmagah, pa obrnili serijo, pa mislim, da je zdaj že prišlo za nami. Sploh po vseh novinarskih konferencah, pogovorih z mediji, ogledu videov dogajanja, branju člankov, vseh čestitk ... V mestu mi je vsak, ki me pozna, iskreno čestital, ljudje so res veseli za nas. Maribor je spet kar odbojkarsko mesto.
Devetnajstletni Možič, sin nekdanjih odbojkarskih reprezentantov Petra Možiča in Mojce Voh Možič, je bil najkoristnejši igralec finala, a poudarja, da je prav vsak član ekipe k uspehu prispeval svoj delež.
Dolgo ste čakali na ta uspeh, skoraj tri desetletja.
Res je trajalo kar 28 let, odkar je Mariboru to uspelo zadnjič. Takrat je zanj igral še moj oče. Po 28 letih se naslova veselim jaz. Vesel sem, da sem se na koncu odločil in ostal še eno sezono, da smo spisali tako zgodbo. Prav vsi so stopili skupaj, tudi sponzorji. Brez Matjaža Strdina, brez Merkurja, ki se je vključil, tega vsega ne bi bilo. Veliko faktorjev je vplivalo, da smo prišli do sem. Dolga leta so bila potrebna, da lahko danes rečemo, da je Maribor po 28 letih spet slovenski prvak.
Veliko dejavnikov je vplivalo, pravite. Kateri je v vaših očeh ključen?
Lahko rečem, da je družina premagala kakovost. Res da nimamo toliko izkušenj kot ACH, a nekaj jih vendarle imamo. Neko jedro ekipe je zdaj skupaj tretjo sezono, za Žigo Donika bo prihodnja sezona deseta v 1. ligi ...
Najbolj pomembna pri uspehu se mi zdita želja in povezanost, da smo res nekakšna družina. Sebastijan Škorc je naš drugi ata. Po polovici sezone se nam je pridružil Alen Šket. Menim, da brez njega ne bi bili tu, kjer smo. Vse se je moralo poklopiti. Pomembno je bilo tudi opravljeno delo v nižjih selekcijah, vsi trenerji, funkcionarji, vsi, ki so tu ... Vsak je dodal nek delež, odstotek k temu, da lahko danes rečemo, da je Maribor po toliko letih spet na vrhu. Ponosen sem na celotno ekipo.
"Družina je premagala kakovost."
Obžalovanja, da ste zavrnili ponudbe iz tujine in ostali v Mariboru, po taki zgodbi torej ni.
Zagotovo ne. Brez obžalovanja. Veliko ljudi me je vprašalo, zakaj ostajaš, zakaj nisi odšel v tujino. Na mizi sem imel dobre ponudbe, ampak pojavil se je koronavirus. Položaj v tujini ni bil enostaven, tekme so se prestavljale, tako da sem ostal doma, z družino, imel veliko podpore. Veliko sem se naučil tudi v tem letu, tudi veliko težkih tekem sem dal skozi, dobil nove izkušnje in dosegel piko na i z državnim naslovom.
Na poti do tega poškodbe vaši ekipi niso prizanašale, najprej Ahmed Ikhbayri, pa Alan Košenina ...
Ni nam bilo lahko s poškodbami. Iskreno, po poškodbi Ahmeda v polfinalu nam je kar malo padlo dol. Takrat smo bili manj samozavestni kot pred njegovo poškodbo, menim, da takrat nismo več toliko verjeli kot prej.
Možič meni, da je bilo aprilsko zaprtje države voda na mlin Mariboru bolj kor ACH Vollleyju.
Po finalnem zaostanku z 0:2 v zmagah ste na domačem terenu znižali na 1:2 in po zmagi hudomušno dejali, naj pokala pustijo kar v Mariboru za peto tekmo, da še ni konec ... A kdaj ste resnično začutili, da je ACH Volley ranljiv?
V prvi tekmi finala smo bili prva dva seta izenačeni, vedeli smo, da nadaljevanje ne bo lahko. ACH je bil v tisti tekmi zagotovo boljši, to priznam. Če nato ne bi prišlo do zaprtja države, bi bili mi morda precej težje prvaki, oni bi se morda lahko veselili že po treh tekmah. Bili so v nekem zagonu, že proti Calcitu so bili v izgubljenem položaju, nato pa prikazali vedno boljše in boljše predstave. Res ne vem, če bi osvojili naslov, če ne bi bilo popolnega zaprtja. A nato se je vse skupaj malo obrnilo.
Prvenstvo se je z drugo tekmo nadaljevalo po treh tednih v Ljubljani. Tam smo videli, da so možnosti, da oni ne igrajo na tako visoki ravni. Tako njim kot nam se je poznalo, da deset dni ni bilo pravih, skupnih treningov. A na koncu menim, da se je njim poznalo bolj kot nam.
Po tretji tekmi, ko smo doma zmagali s 3:2, smo videli, da ACH ni nič kaj takega, da je tudi ta kakovost premagljiva, da jih tudi kljub poškodbam in zdesetkani ekipi lahko premagamo. Takrat smo začeli bolj verjeti vase. Dali smo 120 odstotkov od sebe.
Lahko sem samo vesel, da smo izkoristili priložnost, ko ACH ni igral najboljše, in iztisnili vse moči iz sebe. Tudi v Ljubljani na drugi tekmi nam ni bilo lahko, pa potem doma na peti tekmi v petem setu, ko smo zaostajali 2:5. Le velikim ekipam se uspe tako vrniti.
Tako Možiča kot Alena Šketa že v nedeljo čaka nova odbojkarska akcija, reprezentančna. Priprave na nastop v ligi narodov.
Ravno ta zaostanek v petem nizu. Takrat je marsikdo pomislil, da bi lahko prevladale izkušnje ACH Volleyja.
V preteklosti je bilo po navadi tako. ACH je vedno zmagoval te najtežje tekme, imajo izkušnje, imajo kakovost. Priznam, da sem se tudi sam rahlo ustrašil v petem setu, da nam ne bi uspelo. To, kar smo naredili, delajo samo velike ekipe. Ponavljam, zmagala je družina, povezanost v najtežjih trenutkih.
Tudi Šket je med odločilno tekmo ob koncu dejal: "Fantje, stopimo skupaj, imamo še nekaj minut, da dosežemo, za kar smo delali toliko časa."
Pokazali smo, kakšen značaj ima ta ekipa, za kaj smo garali celo sezono, za kaj smo mi in ostali v klubu delali v preteklih letih. Igrali smo, kot da smo vsi zelo izkušeni, kot da imamo vsi toliko izkušenj kot Alen Šket.
"Trener Škoro nam je kot drugi ata."
Trener Škorc je dejal, da glavo, misli "čisti" na Pohorju, kako ste med zaprtjem, za katerega pravite, da je bilo bolj voda na vaš kot ACH mlin, vi ohranjali trezno glavo?
Verjamem, da nikomur ni bilo lahko med tem zaprtjem, ko smo se sami pripravljali, malo doma, malo zunaj. Pohorje je naša značilnost. Sem pa vesel, da smo tako hitro, v zgolj petih dneh po zaprtju prišli na neko raven.
Čeprav se je v drugi tekmi videlo, da je bil premor, nobena ekipa ni bila na najvišji ravni, dogajali so se vzponi in padci, ki se po navadi ne. Na koncu se je poznalo, da smo v tistih petih dneh, pa potem do nove tekme, dobro trenirali, opravili veliko ponovitev, kar Škoro vedno izpostavlja kot zelo pomembno stvar.
"Brez njega vsega tega ne bi bilo. To, kar on dela za klub ... Težko si je predstavljati, kaj vse naredi. Nekoč je bil moj trener, zdaj je moj glavni podpornik. Ob mami Mojci. Naslov je z moje strani zagotovo posvečen njemu," pravi o pomembni vlogi očeta Petra.
Po koncu finalne serije ste se na družbenem omrežju zahvalili očetu. Kako pomemben dejavnik na vaši poti je oče?
Brez njega vsega tega ne bi bilo. To, kar on dela za klub .... Težko si je predstavljati, kaj vse naredi. Vsak dan je na voljo, nič mu ni težko, vedno je v dvorani, trenira, hodi po šolah, skrbi za nižje selekcije.
Nekoč je bil moj trener, zdaj je moj glavni podpornik. Ob mami Mojci. Naslov je z moje strani zagotovo posvečen njemu. Njegovo delo je zdaj poplačano, zdaj vidi, za kaj je delal celo življenje, zakaj ima rad to, zakaj uživa v tem.
Tako čustveno prazen, kot je bil na četrtfinalni pokalni tekmi proti Calcitu, ki so jo izgubili z 0:3, še ni bil, pravi.
Zgolj 48 ur po osvojenem državnem naslovu vas je čakal četrtfinalni pokalni obračun s Calcit Volleyjem. Izgubili ste z 0:3. Kako težko se je bilo po tako izčrpljivem finalu motivirati za pokal?
Po finalu smo bili res zelo iztrošeni, pa ne le fizično, pač pa predvsem psihično. Vedno pravim, da za take poraze ni izgovorov. A če sem iskren, se tako praznega, kot sem bil na pokalu, nisem počutil še na nobeni tekmi.
Res je bilo težko. Že na ogrevanju. V nedeljo smo postali prvaki, v ponedeljek opravili rahli trening, v torek pa že nova tekma. Nikomur ni bilo enostavno. Najbolj se je poznala čustvena praznost. Osvojili smo glavni cilj, najbolj pomembno nam je bilo zagotovo državno prvenstvo.
Zagotovo nihče od nas nerad izgublja, a lahko rečem tudi, da je vsem pasalo, da imamo malo pavze. Jaz in Šket že v nedeljo nadaljujeva z reprezentančno akcijo. Vedno rečem, da se vse zgodi z razlogom. Je že tako moralo biti. Bolje je, da se zdaj vsaj en dan spočijem in da v prihodnje ne bo poškodb.
"Vsi, ki so v klubu, se že zdaj trudijo za to, da bo finančno stanje še boljše, da bo še več sponzorjev, da bodo spet vsi skupaj stopili, da bo pri tem pomagala tudi mestna občina. Liga prvakov je bila do zdaj v Mariboru le v nogometu, nekajkrat v ženski odbojki, zdaj v moški odbojki."
V Maribor prihodnjo sezono prihaja odbojkarska liga prvakov. Menite, da bo mesto šlo še en korak nasproti mariborski odbojki?
Vsi, ki so v klubu, se že zdaj trudijo za to, da bo finančno stanje še boljše, da bo še več sponzorjev, da bodo spet vsi skupaj stopili, da bo pri tem pomagala tudi mestna občina. Liga prvakov je bila do zdaj v Mariboru le v nogometu, nekajkrat v ženski odbojki, zdaj v moški odbojki.
Trenutno smo edina športna ekipa v Mariboru, ki je prvak. Tudi za nogometaše se še ne ve, ali bodo. Menim, da bi mesto to moralo prepoznati in podpreti ta klub. Vseeno ima odbojka v Mariboru neko tradicijo. Vesel sem, da smo v mesto vrnili dobro odbojko, da je klub stabilen in da bo drugo leto naredil samo še en korak naprej.
Vas prihodnjo sezono v dresu domačega kluba ne bo več. Ponudb ne manjka. Pri izbiri vam pomaga tudi oče, ste dejali. Do kdaj bi radi razjasnili klubsko prihodnost?
Očetu se moram zahvaliti tudi za to, ker je z menoj tudi v teh vodah. Sam se s tem ne potrebujem toliko ukvarjati. Vsake toliko, ko sva sama, se pogovoriva o ponudbah. Ponudb, kot je ata rekel, je res veliko. Že iz italijanske lige ogromno.
Zdaj se odločamo. Morda bomo še nekoliko počakali na reprezentanco, saj sem se že v klubu iz vsake tekme v tekmo bolj dokazoval, cena je rasla ... Bomo videli. Bo pa v kratkem verjetno padla odločitev. Upam in verjamem, da se bom odločil pravilno.
V nedeljo začenja reprezentančne priprave, kaj kmalu pa bo padla odločitev o tem, kje bo nadaljeval klubsko kariero. Ponudb ne manjka, domala vsi italijanski klubi so izkazali zanimanje zanj. "Vedno sem sanjal, da bi igral v Italiji. Temu cilju sem blizu."
Je pa še vedno na vrhu seznama (klubska) velesila Italija?
Da. Nekako že od mladih let sanjam in govorim, da bi rad bil profesionalni odbojkar, da bi igral v Italiji. Temu cilju sem zelo blizu. Najbolj se nagibamo k Italiji.
Kako vam gre učenje italijanščine?
Zagotovo se bo, ko bom enkrat prišel v Italijo, lažje učiti. Doma mi nekoliko zmanjkuje motivacije, a poskušam nekaj narediti na tem področju. Italijanščina je med mojimi cilji. Zdaj grem tudi v reprezentanco, kjer so trenerji Italijani. Menim, da bi tudi v reprezentanci z italijanščino lahko naredil nek napredek.
Si pa želite med cilji v kratkem menda odkljukati tudi vozniški izpit?
Tudi to, da. To leto sem se kar malo polenil in se res posvetil le odbojki, kar se je sicer izplačalo. Ampak da, italijanščina, izpit za avto in reprezentanca so trenutno tri zelo pomembne stvari v mojem življenju.
Preberite še:
1