Torek, 20. 12. 2022, 18.00
1 leto, 4 mesece
Intervju z Majo Hitij, fotografinjo agencije Getty Images
Slovenska fotografinja, ki je zmagoslavje Messija spremljala v živo: Hvaležna, da sem bila tam
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,35
Slovenska fotografinja Maja Hitij (na fotografiji) je imela čast zmagoslavje Argentine in Lionela Messija spremljati povsem od blizu, kot fotografinja agencije Getty Images in Mednarodne nogometne zveze (Fifa).
Slovenska fotografinja Maja Hitij je svetovno nogometno prvenstvo v Katarju spremljala tam, kjer bi si ga želel spremljati vsak navijač: ob robu nogometnega igrišča ali celo na njem. Za fotografsko agencijo Getty Images in Fifo je prežala na akcijo in trenutke, ki kar najbolje odražajo nogometno zgodovino, ki so jo igralci spisali na prvem zimskem mundialu. V pogovoru za Siol.net je spregovorila o delu fotografa na nogometnem spektaklu leta, o operativnem vidiku spremljanja prvenstva in podobah, ki bodo za vedno ostale v spominu. Intervju smo opremili z njenimi fotografijami s prvenstva.
Svetovno nogometno prvenstvo se je končalo v nedeljo, a spomini na finale med Argentino in Francijo bodo v spominu navijačev živeli večno. Kako ste vi doživeli zgodovinsko finalno tekmo?
Težko je odgovoriti na to vprašanje. Verjetno je bil to eden največjih športnih dogodkov z več vidikov, vsekakor pa ena najboljših tekem, ki sem jih videla, poleg tega se je končala z uspehom enega največjih športnikov Lionela Messija. Nekako je šlo za kronanje njegove kariere. Finalno dejanje je imelo vse: veselje, dramo, neverjetno občinstvo, kolektivizem, ki ga je pokazala Argentina, zadetke Kyliana Mbappeja. Finale je imel preprosto vse.
V naši fotografski ekipi smo se pred finalom pripravili na vse mogoče scenarije in že to, da bi Argentina zmagala, se je takrat zdelo skoraj prelepo, da bi bilo res. Ko se je na koncu odvilo tako, kot se je, pa je bilo skoraj težko dojeti, kaj se je zgodilo.
Kako bi opisali vzdušje na tekmi? Večina navijačev na tribunah stadiona Lusail v Dohi je bila očitno na strani Argentine.
Res je, večina navijačev je bila na strani Argentine, a vseeno je bilo na tribunah tudi veliko Francozov, ki pa so jih argentinski navijači preglasili. Na kratko: da, to je bila tekma za zgodovino in zelo sem hvaležna, da sem bila tam.
Lionel Messi je končno dočakal edino manjkajočo lovoriko v svoji že tako izjemni rezultatski zbirki.
Kako ste sploh prišli do priložnosti, da fotografirate svetovno nogometno prvenstvo, ki je za marsikaterega fotografa z afiniteto do športa tekmovalni vrhunec letošnjega leta? Predvidevam, da so to sanje večine športnih fotografov.
Kot fotografinja sem spremljala že svetovno prvenstvo v Rusiji leta 2018. Ko smo na Gettyju sestavljali urnik za leto 2022, sem izrazila željo, da bi fotografirala tudi svetovno nogometno prvenstvo v Katarju. V Dohi sem bila del ekipe Gettyjevih fotografov, ki je delala tudi za Mednarodno nogometno zvezo (Fifo).
Predvidevam, da to prinaša večji dostop do zakulisja, kot ga imajo preostali fotografi.
Da, v tem primeru smo imeli dovoljenje tudi za fotografiranje v predoru, kjer nogometaši čakajo na začetek tekme, imeli smo tudi dostop do reprezentančnih garderob pred prihodom ekipe in posebne položaje ob igrišču. Ponavadi je bilo to ob strani, nedaleč od klopi, kjer so ekipa in rezervni igralci. Kolegi so delali tudi portrete vseh igralcev in trenerjev pred turnirjem. Na prizorišču je bilo naenkrat šest fotografov, ki smo delali za Fifo.
Koliko fotografov je imel Getty akreditiranih za prvenstvo v Katarju?
Getty je imel v Katarju 50 fotografov in članov osebja, kamor spadajo tehniki, uredniki itd. Poleg tega je naše fotografije pregledovalo in nato pošiljalo naprej še 20 urednikov, ki delajo v Londonu.
Komunikacija Messija in otrok, ki spremljajo nogometaše na igrišče, pred tekmo z Avstralijo v osmini finala.
Ko sem pregledovala fotografije na vašem profilu na Instagramu, se mi je zdelo, da ste ovekovečili večino trenutkov, o katerih se je na tem prvenstvu največ govorilo. Mislim na objokan obraz urugvajskega zvezdnika Luisa Suareza ob izpadu Urugvaja s prvenstva, rajanje maroškega nogometaša z mamo, pristni družinski trenutek maroškega vratarja s sinom, ki pomerja očetove vratarske rokavice, družinski objem Luke Modrića in podobno.
Morda res, sem pa na primer zamudila veselje po zadetkih, saj jih na strani igrišča, na kateri sem spremljala tekme, ni bilo. Sicer pa gre za timsko delo, pri katerem vsak fotograf prispeva svoj del. To pomeni, da na položaju, ki ti ga dodelijo, poskušaš ujeti najboljše trenutke.
Se vam zdi, da imate kot ženska drugačen kot zanimanja, da iščete drugačne trenutke na tekmi kot moški kolegi?
Ne bi rekla, da zato, ker sem ženska, karkoli delam drugače. Mogoče sem osebno bolj osredotočena na bolj mirne trenutke, na stvari, ki se dogajajo, ko je akcije enkrat konec, je pa še vedno kar nekaj moških kolegov, ki znajo dogajanje v zakulisju videti prav tako dobro. Mislim, da ima vsak svoj slog fotografije in pri Gettyju je to zaželeno. Na koncu, ko najboljše fotografije zložimo skupaj in sestavimo celoten produkt, se vidi, da smo zajeli vse vidike dogajanja.
Japonski selektor Hajime Moriyasu tolaži japonskega nogometaša po porazu proti Hrvaški.
Kakšna je vaša priprava na posamezno tekmo? Se pozanimate o značilnostih posamezne reprezentance in njenih vidnejših nosilcih igre?
Zelo pomembno je, da se pred vsako tekmo pripraviš na posebnosti reprezentance, ki v tistem trenutku igra. Iz tega je mogoče sklepati marsikaj. Na primer to, kdo so pomembni igralci, kakšne so njihove zgodbe, kakšni so odnosi med ekipama oz. državama, ki igrata, in podobno.
Tako je bilo že pred tekmo Maroka znano, da bodo nogometaši v primeru zmage najprej stekli do tribun k svojim mamam. Če poznaš njihovo kulturo, si pozoren na take podrobnosti. Pri afriških ekipah na primer vemo, da vedno plešejo, ko zapustijo ekipni avtobus.
Če so v reprezentanci muslimani, bodo nekateri pred prihodom na igrišče molili in pogledali v nebo. Pozoren si tudi na to, kaj pred tekmo običajno naredijo Lionel Messi in preostali zvezdniki.
Nogometaš Maroka Sofiane Boufal se s svojo mamo veseli zmage nad Portugalsko (1:0) in napredovanja v polfinale.
Fotografi se veliko pogovarjamo o tem, kaj se na tekmi lahko zgodi, in poskusimo pripraviti načrt.
Vedeli smo na primer, da japonski navijači vedno počistijo smeti na stadionu, nogometaši pa v garderobi, saj so to storili že na prvenstvu v Rusiji, zato smo bili na to še posebej pozorni.
Nekatere stvari se da predvideti, pri nekaterih pa moraš biti samo pozoren, moraš razumeti, kaj je bistvo zgodbe.
Na polfinalni tekmi med Hrvaško in Argentino bi bil tudi v primeru zmage Hrvaške največja zgodba argentinski kapetan Lionel Messi, saj bi bila to njegova zadnja tekma na svetovnih prvenstvih.
Pri fotografiji je veliko odvisno tudi od sreče, od tega, ali si ob pravem trenutku na pravem mestu.
Predvidevam, da ni trenutka, ko se fotograf lahko sprosti in za minuto uživa v dogajanju na igrišču.
Ne, ves čas si na preži. Tudi na primer na zadnji tekmi skupinskega dela med Urugvajem in Gano, ko je kazalo na slovo Urugvaja in sem fotografirala objokanega Suareza na klopi, sem hkrati na velikem zaslonu spremljala, ali bodo glede na rezultat na preostalih tekmah vseeno napredovali v osmino finala. Če bi, bi fotografija Suareza postala nepomembna, saj bi bilo pomembnejše dogajanje na igrišču. Ko si na tekmi, ves čas razmišljaš, kje je v danem trenutku najpomembnejše biti in kaj je zgodba v ozadju.
Vam na tekmi uspe povsem izklopiti čustva?
Zelo pomembno je, da si nevtralen. Seveda so športniki, ki jih imaš raje in katerih zgodbo poznaš, nismo pa fotografi na tekmi kot navijači, zato je pomembno, da smo osredotočeni zgolj na dobro fotografijo. Včasih je seveda to težko.
Na primer na košarkarski tekmi EuroBasketa med Slovenijo in Poljsko, na kateri sem imela kar potne roke med fotografiranjem, tako sem si želela zmage Slovenije, a je na koncu ni bilo.
Ali na primer, ko je Janja Garnbret plezala v finalu olimpijskih iger. Zavedam se, da na tekmi nisem zato, da bi tam navijala, ampak zato, da opravljam svoje delo. Seveda je drugače, ko si na tekmi kot fotograf ekipe, potem lahko bolj odkrito navijaš za svojo ekipo, tudi zato, ker veš, da bodo v primeru poraza vsi slabe volje (smeh, op. p.).
Katera fotografija, ki ste jo posneli v Katarju, se vam zdi še posebej izstopajoča?
Težko izberem, morda fotografija čustvenega Suareza ali pa objem japonskega selektorja z igralcem po tekmi v predoru. Mogoče tudi zabava Argentine po zmagi nad Avstralijo, ko so plesali na igrišču, navijači pa so se veselili na tribunah. Seveda si večkrat tudi očitam, zakaj mi kakšnega trenutka ni uspelo ujeti.
Objokani Luis Suarez spremlja zaključek tekme med Urugvajem in Gano v skupinskem delu prvenstva, ki je za obe reprezentanci predstavljal slovo od prvenstva.
Kako konkretno poteka vaše delo na terenu? Pošiljate fotografije neposredno s tekme v bazo, kjer jih nekdo uredi?
Da, fotoaparat imam običajno priklopljen na internetni kabel, tako da lahko fotografije, ki se mi zdijo primerne za objavo, pošiljam takoj. V Londonu imamo urednike, ki naše fotografije uredijo, podpišejo in pošljejo naprej. Vse poteka zelo hitro. Najpomembnejši trenutki so lahko objavljeni tudi v 30 sekundah.
Koliko fotografij ste v povprečju posneli na eni tekmi?
Težko rečem, odvisno. Včasih se je vse dogajajo na drugi strani igrišča in nimam toliko posnetkov, kot bi jih imela, če bi bilo več dogajanja na moji strani. Približno dva tisoč fotografij na tekmo.
Koliko objektivov imate običajno na tekmi?
Na svetovnem nogometnem prvenstvu sem delala z več objektivi, med samo tekmo pa ponavadi s 400-milimetrskim, 70-200-milimetrskim in enim širokokotnim objektivom (24-70-milimetrskim recimo). Uporabljam Canon.
Na začetku prvenstva je bilo veliko govora o izkoriščanju migrantskih delavcev, o prepovedi uživanja alkohola … Ste lahko iskali tudi takšne zgodbe?
Za večje zgodbe ni bilo časa. Kadar sem imela prost dan, sem se odpravila tudi na Corniche, obalno promenado, kjer se je zbralo ogromno navijačev. Tam zraven je tudi tržnica Souq Waqif. Kar zadeva alkohol, ga je bilo mogoče dobiti v navijaški coni Fan Festo po 18. uri in v nekaterih lokalih v Dohi. Želela sem si na dirko kamel, a je zmanjkalo časa.
Imate še kakšno željo, kaj bi delali, pa še niste imeli priložnosti?
Da, veliko stvari je, ki se dogajajo, pa ne morem biti povsod zraven. Želela bi si na primer fotografirati začetek begunske krize v Ukrajini, pogreb kraljice Elizabete II. letos in podobno. Rada spremljam tudi aktualno politiko, demonstracije v Berlinu ali kakšne manjše zgodbe. Zanimajo me zelo različna področja.
Že nekaj let živite v Nemčiji. Kaj vas je zaneslo tja?
Najprej pripravništvo, ki sem ga opravljala pri agenciji AP v Berlinu, potem pa sem tam ostala. V Berlinu živim že 11 let. Pozneje sem delala še za nemško tiskovno agencijo DPA, nato nekaj let kot svobodna fotografinja, zadnjih šest let pa delam za Getty Images.
Preberite še:
