Nedelja, 22. 1. 2023, 4.00
1 leto, 3 mesece
Skok v športno preteklost
Fenomen, kot ga v nogometu še ni bilo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,74
1
Številka 01. To je simbol Rogeria Cenija, največjega posebneža med nogometnimi vratarji, ki je svoj vrhunski dar za izvajanje prostih strelov razvil do popolnosti.
Nogomet pozna takšne in drugačne zgodbe, tako nenavadne, kot jo je spisal Brazilec Rogerio Ceni, pa si je težko že zamisliti, kaj šele uresničiti. Čeprav je bil vratar, je dosegel kar 131 zadetkov. Prosti streli so prerasli v njegovo specialiteto. Guinnessove rekorde je rušil kot po tekočem traku, postal živa legenda Sao Paula, današnji dan pa v njegovem življenju predstavlja poseben mejnik.
Ko se je slovenska nogometna reprezentanca leta 2002 na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji pomerila s Paragvajem, se je javnost na sončni strani Alp prvič resneje srečala z nevsakdanjim nogometnim pojavom, ki je največje korenine pognal v Južni Ameriki. Ob omembi Joseja Luisa Chilaverta, ekscentričnega prvega vratarja Paragvaja, je v oči padla njegova strelska statistika. Veljal je za posebneža, saj je bil vratar, a vseeno serijski strelec. Čeprav je stal med vratnicama, je znal med tekmo smukniti tudi na drugo igralno polovico ter iz prekinitev izvajati kazenske in proste strele. In ni bilo malo tekem, ko je žogo dejansko spravil za hrbet svojih stanovskih kolegov ter se znašel v objemu soigralcev.
Jose Luis Chilavert, prosti strel je izvedel tudi na tekmi osmine finala SP 2002 proti Nemčiji, je bil dolgo časa svetovni fenomen in rekorder, kar se tiče števila doseženih zadetkov med vratarji.
Proti Sloveniji, čeprav je v državnem dresu dosegel kar osem zadetkov, mu to ni uspelo. Takrat ga je ob koncu prvega polčasa premagal Milenko Ačimović, a to slovenski izbrani vrsti ni pomagalo do uspeha. Paragvajci, ki jih je na SP 2022 vodil znameniti Italijan slovenskih korenin Cesare Maldini, so po preobratu v drugem delu zmagali s 3:1, nato pa v osmini finala po viteškem boju izpadli proti poznejšemu finalistu Nemčiji (0:1).
Brazilec, ki je podvojil rekord Chilaverta
Rogerio Mücke Ceni je Brazilec z nemškimi in italijanskimi koreninami, ki se je vpisal v zgodovini nogometa s številnimi nenavadnimi rekordi.
Chilavert je takrat užival sloves najboljšega strelca med vratarji. Dosegel jih je kar 67. To je bil za mnoge nepredstavljiv dosežek, ki ga bo težko izboljšati. Vseeno pa njegov svetovni rekord ni trajal večno. Veljal je le nekaj let. Na sceno je namreč odločno stopal njegov južnoameriški sosed z dinamitom v nogah, svet je začel razpredati o novem fenomenu med vratarji.
In res, leta 2006 je takrat že upokojenega Chilaverta na vrhu večne lestvice prehitel Brazilec Rogerio Mücke Ceni. Junak današnje zgodbe pa se pri tem ni ustavil. Strelsko uspešnost Paragvajca je nadgradil in jo ponesel v neslutene višave. Absolutni rekord je skoraj podvojil. Kot čuvaj mreže se je na klubskih tekmah podpisal pod 131 zadetkov. 131! To pa je dosežek, o katerem lahko sanjajo marsikateri napadalci, ki vseh 90 minut prebijejo v napadu, kaj šele vratarji, ki so na nogometni zelenici zadolženi za opravljanje povsem drugačnih nalog.
Brazilec Ceni je spadal med tiste, ki so si upali nekaj več. Bil je drugačen. Genij, ki je znal svoje vrline izraziti najbolj neposredno. Postal je nogometni posebnež svetovnega kova, oboževana in spoštovana osebnost. Najbolj v svoji domovini.
Vsi zadetki Rogeria Cenija, doseženi s prostih strelov:
Na njegovi s številnimi rekordi obsijani nogometni poti sta ga zvesto spremljala dva vzdevka. Postal je Mit in Norec. Prvi vzdevek se ga je prijel zaradi neverjetnih dosežkov, s katerimi je pisal zgodovino, drugi zaradi drznosti, saj se je med tekmo večkrat odpravil pred tekmečeva vrata, izvajal prosti ali kazenski strel, za seboj pa pustil nebranjena vrata.
Tako dober izvajalec, da so trenerji prevzeli tveganje
Postal je klubska ikona Sao Paula.
Poraja se vprašanje, ali bo še kdaj kateremu izmed vratarjev uspelo ponoviti takšne podvige. Sploh zaradi visoke stopnje tveganja, ki je prisotna v modernem nogometu, ko se lahko kaznuje že skoraj vsaka izgubljena žoga na sredini igrišča, kaj šele tista, ko bi vratar na drugi igralni polovici izvajal prosti strel, nato pa bil tako neuspešen pri izvedbi, da bi žoga obtičala pri tekmecu, njegova vrata na drugi strani pa nebranjena in prazna. A ko je bil Ceni v najboljši formi, so njegovi trenerji sprejeli tudi takšna tveganja. Preprosto so vedeli, da ekipa boljšega izvajalca prostih strelov ne premore, njegovi soigralci pa so skušali za silo postaviti kolikor toliko zanesljiv zid, ki je preprečeval hiter zadetek tekmeca iz protinapadov.
Rogerio je imel v nogah nekaj posebnega. Ne le da je odlično branil in vrsto let spadal med najboljše brazilske vratarje, nenazadnje je zbral 17 nastopov za člansko reprezentanco petkratnih svetovnih prvakov, kar je bilo v obdobju, ko so za Selecao branili takšni velemojstri, kot so Claudio Taffarel, Dida in Julio Cesar, vse prej kot enostavno. Bil je tako kakovosten izvajalec prostih (in tudi kazenskih) strelov, da je bil v klubu zadolžen za tovrstne dejavnosti. Tako se je njegov priimek pogosto znašel na seznamu strelcev. Postal je fenomen, kot ga v nogometu še ni bilo.
Dida, Julio Cesar in Rogerio Ceni (od leve proti desni) so bili v začetku tega stoletja najboljši brazilski vratarji.
Kot najstnik prišel v Sao Paulo ... in ostal četrt stoletja!
Kako pa se je začela njegova zgodba? Prihaja iz družine Mücke Ceni, v kateri ne manjka nemških in italijanskih korenin. Njegova babica je v Brazilijo prišla iz Hamburga, na Italijo ga veže tudi potni list. Rogerio se je kot otrok sprva bolj zanimal za odbojko, a je nato po naključju, ko je na eni od tekem lokalne ekipe vskočil v vrata namesto poškodovanega prijatelja, vzljubil nogomet. Hitro je napredoval. Načrt staršev, ki so ga že videli kot vajenca v enem izmed lokalnih bančnih uradov, se je hitro porušil. Šport ga je prevzel, sprva je kot najstnik nabiral izkušnje in se razvijal pri polprofesionalnem klubu Sinop, pri 17 letih pa se je že pridružil brazilskemu velikanu Sao Paulu.
S Sao Paulom je dosegel veliko klubskih uspehov. Leta 2005 je osvojil klubsko svetovno prvenstvo, ko je v finalu v Jokohami ugnal Liverpool. Trikrat je bil brazilski prvak. Osvojil je tudi medcelinski pokal (1994), dvakrat je bil južnoameriški prvak. Pokal libertadores je osvojil v letih 1993 in 2005.
Njegov talent je prepoznal Tele Santana. Bil je selektor nepozabne brazilske reprezentance na SP 1982, ko je v Španiji igrala za mnoge najlepši nogomet v zgodovini, poln užitkov in atraktivnih potez. Slog Joga Bonito na smolo občudovalcev takrat ni prinašal želenih rezultatov. Pozneje je vodil Sao Paulo, klub, s katerim se je Rogerio Ceni hitro zbližal. Prišel je kot golobradi vratar iz mesta Paro Branco (po slovensko Beli raček), nato pa se je ustvarila brezpogojna ljubezen. Bila je tako močna, da so ga navijači na stadionu Morumbi, ki je postal njegov drugi dom, vzeli za svojega, Ceni pa je postal poosebljen pojem zvestobe.
Navijači Sao Paula ga obožujejo. Posvetili so mu tudi ta orjaški navijaški transparent.
Klubu je ostal zvest kar 25 let zapored, v dresu Sao Paula pa odigral kar 1.256 tekem. Presegel je celo rekord nedavno umrlega rojaka Peleja po številu odigranih tekem za en klub. Postal je simbol lojalnosti, nekaj podobnega, kot v Evropi predstavlja nekdanji as Rome Francesco Totti. Proti koncu kariere je priznal, da je bil pripravljen Sao Paulo zapustiti le v dveh primerih. Če bi ga v svoje vrste poklicala Real Madrid ali Barcelona. Ker pa ga nista, je ostal v domovini in ostal veliki ljubljenec navijačev. Pravi Trikolor Paulista.
Na mesec izvedel tudi do tri tisoč prostih strelov
V karieri je v polno zadel 69 11-metrovk, 61 prostih strelov, enkrat pa je zadel iz igre.
Ceni je kmalu ugotovil, kako dober izvajalec prostih strelov je. Na treninge je pogosto prihajal prvi. Medtem ko je čakal soigralce, si je krajšal čas s streli z razdalje. Pozneje je poudaril, da je na mesec izvedel tudi do tri tisoč prostih strelov. Izpilil je znanje. Bil je zelo uspešen.
Soigralci so bili nad njegovimi zmožnostmi več kot navdušeni. Trenerji tudi. Celo do te mere, da so mu zaupali izvajanje prostih strelov na tekmah. Tudi tistih največjih. Februarja 1997 je tako dočakal prvi zadetek, dosežen s prostega strela. "Moja največja naloga je, da čim uspešneje branim svojo mrežo. Če pa ob tem kdaj pa kdaj dosežem še kakšen zadetek, mi je to še v dodatno zadovoljstvo," je rad povedal. Takšno zadovoljstvo je občutil zelo pogosto.
Navijači Sao Paula so zapisali: "Vsi imajo vratarje, le mi imamo Rogeria."
Zadetki so deževali. Postal je atrakcija. Prosti streli, enajstmetrovke, enkrat je zadel tudi iz igre. Počasi, a zanesljivo je tako polnil statistiko, da je postal svetovni rekorder. Leta 2006 je popravil dosežek Chilaverta, pet let pozneje, 27. marca 2011, pa je proti mestnemu tekmecu Corinthians v 54. minuti dočakal jubilejno stotico.
Kako je dosegel stoti zadetek v karieri:
Prosti strel je izvedel popolno, to je bil že njegov stoti zadetek v karieri. Navijači so noreli od sreče, njemu v čast je bil pripravljen ognjemet, rakete so po atraktivnem zadetku poletele v nebo. Padel je eden izmed najbolj neverjetnih mejnikov v zgodovini nogometa.
V finalu paral živce napadalcem Liverpoola
Nikoli ni igral v Evropi, kar je vplivalo na to, da ni bil tako prepoznaven med ljubitelji nogometa na stari celini, a je imel vseeno opravka z zelo vrhunskim nogometom. Igral je v enem najboljših brazilskih klubov, na najvišji klubski ravni v Braziliji, bil je tudi član reprezentance. Evropi je vseeno dal nekajkrat vedeti, kaj vse zmore. Na primer leta 2005, ko je blestel v finalu svetovnega klubskega prvenstva. Takrat je njegov Sao Paulo z 1:0 na Japonskem premagal Liverpool. Rdeči so ga še dolgo sanjali, v Jokohami je ubranil vse njihove nevarne strele in ga razglasili za igralca tekme.
Leta 2005 je na Japonskem prekrižal načrte Liverpoolu in popeljal Sao Paulo do svetovnega klubskega naslova.
V polfinalu, ko je Sao Paulo s 3:2 ugnal savdijski Ittihad, se je vpisal tudi med strelce. Z bele točke. Tudi to je pripomoglo, da je po osvojenem naslovu svetovnega klubskega prvaka prejel še priznanje za najboljšega igralca tekmovanja. Te ponavadi ne končajo pri vratarjih, a je Ceni v karieri večkrat dokazal, kako se v nogometu dogajajo tudi čudeži. Dosegal je tako veliko zadetkov, kot da bi igral s številko 10 na hrbtu. Kot vratar pa je nosil enico, zato se je spomnil duhovite rešitve. Številko 1 je nekoliko dodelal, dodal ji je še ničlo, kot da bi obrnil desetico. In postal najbolj znani vratar na svetu, ki nosi dres s številko 01.
V njegovo čast je bilo moč na trgu kupiti posebne figurice z njegovim likom in prepoznavno številko 01.
Vse najboljše, velemojster!
Z brazilsko reprezentanco, tam je na največjih tekmovanjih ponavadi nosil številko 22, je postal svetovni prvak leta 2002. Ravno tistega leta, ko je Slovenija spoznavala Paragvajca Chilaverta, takrat že dokazanega velemojstra v doseganju zadetkov v vlogi vratarja. Ceni je bil na SP 2022 tretji vratar brazilske reprezentance. Prednost sta imela Dida in Julio Cesar, tako da ni dočakal priložnosti. Štiri leta pozneje je branil na tekmi SP 2006 v Nemčiji proti Japonski (4:1), a je Selecao v četrtfinalu ustavila Zidanova Francija. Z Brazilijo je leta 1997 osvojil tudi pokal konfederacij.
Veselje po zmagi Brazilije nad Nemčijo v finalu SP 2002, ko se je tako objel z najboljšim strelcem tekmovanja Ronaldom.
Konec leta 2015 je vendarle sklenil kariero. Imel je že 42 let, ko se je po 23 zaporednih letih pri Sao Paulu odločil za spremembo. A vendarle ni mogel zdržati brez nogometa. Postal je trener. Zgodbo je začel, kje drugje, pri svojem najljubšem klubu Sao Paulo, a sprva ni bil tako uspešen, kot bi si želel. Trenerske izkušnje je nabiral še drugje, pri Fortalezi bolj uspešno, pri Cruzeiru in Flamengu nekoliko manj, ko pa se je leta 2021, sredi kovidne norije vrnil v Sao Paulo, mu je šlo bolje. Zdaj mu gre odlično. Nogometaši ga obožujejo, navijači še bolj. Tako kot se za klubsko ikono tudi spodobi. Za vratarja, ki predstavlja mit.
Vratarske rokavice je obesil na klin konec leta 2015. Po zadnjem nastopu se je znašel na rokah soigralcev.
Zakaj smo se spomnili nanj ravno danes? Ne le zaradi njegovih izjemnih dosežkov, ampak tudi zaradi tega, ker je danes zanj poseben dan. Danes Rogerio Ceni namreč praznuje 50. rojstni dan. Svetovni rekorder je dočakal abrahama. Vse najboljše, velemojster! Rojstni dan bo praznoval na stadionu, Sao Paulo danes gostuje pri mestnem tekmecu Palmeirasu. Morda pa v čast slavljencu tokrat zatrese mrežo kateri izmed njegovih vratarjev …
1