Nedelja, 11. 12. 2022, 4.00
1 leto, 4 mesece
Skok v športno preteklost
"Nogometna vojna". Kako sta Honduras in El Salvador napetosti prignala do skrajnosti.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,64
Nogometaši Salvadorja so se leta 1970 uvrstili na SP v Mehiki, pa tam nato izgubili vse tekme skupinskega dela.
"Nekateri verjamejo, da gre pri nogometu za življenje in smrt. Ta odnos mi ni všeč. Zagotavljam vam, da je veliko veliko pomembnejši od tega," je najbolj znan citat angleške nogometne legende Billa Shankleyja. Tega se komentatorji rad spomnijo, ko želijo poudariti pomembnost nogometa, a tej nalogi dobro služi tudi spomin na nogometno vojno. Pravi vojaški spopad med Hondurasom in Salvadorjem iz leta 1969, ki naj bi ga sprožil prav nogomet. In za kaj je v resnici šlo?
Tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu v Katarju smo bili priča napetosti, ki se je iz realnega življenja prenesla tudi na športna prizorišča. Nogometaši Srbije in Švice so bili zaradi dogajanja na Kosovu še posebej nastrojeni drug proti drugemu, saj v švicarski reprezentanci igrajo nogometaši albanskega rodu. Te tekme so vselej posebne, na njih ne manjka provokacij, ki praviloma ne spadajo na športna igrišča, a politika rada pljuskne tudi tja. Dobro znano je na primer nogometno rivalstvo med Anglijo in Argentino, gnano s Falklandsko vojno, pa med Španijo in Marokom zaradi nekaj spornih ozemelj med državama in še bi lahko naštevali.
Kuhalo se je dolgo
A srednjeameriški državici Honduras in El Salvador sta leta 1969 te napetosti prignali do skrajnosti. Do resničnega vojaškega spopada. Spopada, ki je trajal samo sto ur, a se za vselej zapisal v zgodovino nogometne igre. Morda celo neupravičeno, saj nogomet niti ni bil glavni razlog za spopad, zaradi bolj ali manj nesrečnih okoliščin pa vsekakor zadnji sprožilec.
Šlo je seveda za veliko pomembnejše stvari, kot je nogomet, če obrnemo Shankleyjevo legendarno, a malce šaljivo izjavo. Napetosti med Hondurasom in Salvadorjem so se ustvarjale desetletja. Honduras je namreč petkrat večja država od sosednjega Salvadorja, a je imel ta v začetku 20. stoletja več prebivalcev. Številni so se zato v želji po boljšem življenju selili čez mejo v kraje z več obdelovalne zemlje, do šestdesetih let prejšnjega stoletja je bilo v Hindurasu že več kot 300 tisoč Salvadorcev, kar je predstavljalo 20 odstotkov tamkajšnjega prebivalstva. Nato so se v Hondurasu odločili za "agrarne reforme".
Honduraško koncentracijsko taborišče za Salvadorce.
V spregi z mednarodnimi korporacijami, ki so si lastile dobrih deset odstotkov obdelovalne zemlje v Hondurasu, so oblasti pritisnile na najrevnejše kmete, to pa so bili priseljenci iz Salvadorja. Z nehumanimi metodami so se znašale nad njimi, jih preganjale z zemlje in napetosti so naraščale. Vrhunec so dosegle prav ob koncu tega usodnega desetletja in leta 1969 je vročica sovpadla z nogometnimi kvalifikacijami za svetovno prvenstvo, ki ga je leta 1970 gostila Mehika. Reprezentanci Hondurasa in Salvadorja sta se znašli v dodatnih kvalifikacijah za SP in recept za izbruh nasilja je bil popoln.
Nogomet kot sprožilec
V že tako pregretem ozračju so morali izpeljati celo tri kvalifikacijske tekme. Že na prvi, v honduraški prestolnici Tegucigalpa, je bilo vroče. Navijači Hondurasa so vso noč razgrajali pred hotelom, v katerem so bili nastanjeni nogometaši Salvadorja, in ti so nato na tekmi izgubili z 1:0. Tedaj se je v Salvadorju z očetovo pištolo v srce ustrelila še 18-letna navijačica Amelia Bolaños, kar so salvadorske oblasti dodobra izkoristile za novo prilivanje olja na ogenj. Besni salvadorski navijači so nogometašem Hondurasa vrnili na povratni tekmi v San Salvadorju. Pred hotelom honduraške izbrane vrste so razgrajali vso noč, že pred tekmo je izbruhnilo več spopadov med navijači, trije ljudje so izgubili življenje še pred prvim sodnikovim žvižgom.
Na stadionu je bilo še bolj vroče, gorele so honduraške zastave, prireditelji so tudi namesto uradne zastave Hondurasa nad tribune obesili umazano krpo. El Salvador je tekmo dobil s 3:0, v Hondurasu pa so vesti o nasilju iz Salvadorja že sprožile povračilne ukrepe. Honduraške tolpe so se znašale nad tam živečimi Salvadorci, v obeh državah so se kopičile žrtve, Salvadorci so bežali iz Hondurasa, ocenili so, da jih je samo zaradi izgredov po drugi tekmi kvalifikacij državo zapustilo več kot 12 tisoč. A potrebna je bila še tretja tekma. To je 27. junija 1969 gostil Mexico City in na znamenitem stadionu Azteca je s 3:2 slavila izbrana vrsta El Salvadorja.
Salvadorci so se morali po tem, ko so izločili Honduras, za mesto na SP pomeriti še s Haitijem.
Dolgotrajne posledice
Diplomatske vezi med državama so popolnoma razpadle in 14. julija so odjeknili prvi streli. El Salvador je sprožil hudo ofenzivo na tarče v Hondurasu, ta je odgovoril ob pomoči Nikaragve, boji so se hitro razplamteli in vojska El Salvadorja je napredovala do te mere, da bi lahko zasedla honduraško prestolnico Tegucigalpo. Organizacija ameriških držav (OAS) je s hudimi napori poskrbela za prekinitev ognja in 18. julija je bilo sklenjeno premirje. El Salvador je z bojnimi operacijami vztrajal še do 20. julija, do 2. avgusta pa umaknil vse svoje sile.
V spopadu je El Salvador izgubil 900 ljudi, to so bile pretežno civilne žrtve, na strani Hondurasa je bilo civilnih žrtev več kot dva tisoč, vojaških pa 250. Več kot 300 tisoč Salvadorcev je bilo izgnanih iz Hondurasa, množica beguncev pa je v El Salvadorju sprožila družbene napetosti. Že tako revna država ni zmogla prehraniti dodatnih množic in posledično je zapadla v desetletje dolgo državljansko vojno.
