Četrtek, 16. 11. 2023, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Miran Pavlin, Mladen Rudonja in Zlatko Dedić
Trije Slovenci, ki so svojo domovino naredili še bolj ponosno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,63
Le kdo bi jih lahko pozabil? Miran Pavlin je z zadetkom popeljal Slovenijo na EP 2000, Mladen Rudonja na SP 2002, Zlatko Dedić pa na SP 2010. Se jim bo v petek oziroma ponedeljek na veličastnem seznamu pridružil še kdo?
Vsaka država je ponosna na največje nogometne uspehe. Tiste, ki so jo nogometaši razvajali z nastopi na velikih tekmovanjih, še toliko bolj. Med njih se lahko prišteva tudi Slovenija. Resda spada med manjše evropske države, a je to ni oviralo pri tem, da je nastopila že na treh velikih tekmovanjih. Nepozabni so spomini na tri evforije, ko je srčna dežela norela od veselja. Vse od Pirana pa do Lendave, vse od Jesenic pa do Črnomlja. To so bili nepopisni izbruhi sreče, ki so jih omogočili trije zadetki. Prvega je leta 1999 v Kijevu dosegel Miran Pavlin, dve leti pozneje se je v Bukarešti izkazal Mladen Rudonja, leta 2009 pa je Maribor dvignil na noge Zlatko Dedić. Obudili smo spomin na najbolj čustvene trenutke slovenskega nogometa.
Ko se je Slovenija uvrščala na največja nogometna tekmovanja, se je vedno igralo novembra. Enajsti mesec v koledarskem letu, ko mraz že pošteno naznanja bližajoči se začetek zime, je ogrel srca slovenskih nogometnih navijačev kot noben drug.
Pavlin: Padel sem na kolena in zajokal
Milenko Ačimović je spravil Ukrajince v težave za Bežigradom z nepozabnim zadetkom, doseženim skoraj s polovice igrišča.
Prva nogometna pravljica se je spisala v zasneženem Kijevu, 17. novembra 1999. Katančeva četa neustrašnih bojevnikov, ki se pred tem ni še nikoli uvrstila na veliko tekmovanje, je na povratno tekmo dodatnih kvalifikacij za EP 2000 pripotovala s tesno prednostjo. Za Bežigradom je po zaslugi Zlatka Zahovića in Milenka Ačimovića, ki je s spektakularnim lobom strl ukrajinska srca, zmagala z 2:1.
Ukrajina je še vedno veljala za absolutnega favorita, na povratni tekmi tudi povedla z 1:0, tako da je dišalo po njenem preboju na Euro. Tega pa ni dočakala. Miran Pavlin je izenačil na 1:1, majhna Slovenija se je kar naenkrat znašla na zemljevidu Evrope. Dvomilijonski narod se je znašel v nogometnem deliriju.
Kako se tekme v Kijevu spominja Pavlin, zdajšnji direktor reprezentanc na Nogometni zvezi Slovenije? "Prva asociacija je sneg, druga bela žoga, tretja pa sodnik Schweinemann (v bistvu je bil Bernd Heynemann, a ga je jezna Slovenija preimenovala v Schweinemanna in ga s tem proglasila za "svinjo", op. a.). Tekma je bila tako zanimiva, da bi lahko po njej napisal scenarij za odlično zgodbo, za pravo srhljivko, triler. Iz te tekme se lahko veliko naučiš," je ob 18-letnici najpomembnejšega zadetka v svoji karieri obujal spomine za Sportal.
Miran Pavlin je pred 24 leti v Kijevu dosegel najpomembnejši zadetek v svoji pestri in dolgi karieri.
"Bili smo prava ekipa. Ogromno ekip sem v karieri zamenjal, tudi takšne z velemojstri, velikimi zvezdniki, pa se nikoli nismo ujeli tako dobro kot v slovenski reprezentanci. Bili smo res povezani. Vsak je točno vedel, kaj dela. Igrali smo drug za drugega. Če rečem, da bi umrli drug za drugega, se to sliši kot kliše, a je izraz kar na mestu. Vse bi naredili za uspeh. Nič ni bilo težkega ali nemogočega. Vedeli smo, da se lahko rešimo," Gorenjca ni skrbelo za usodo tudi po vodstvu Ukrajine, doseženem po sumljivo dosojenem kazenskem udarcu za gostitelje.
Boj za Euro2024 v neposrednem prenosu
Zadnji dve tekmi slovenske nogometne reprezentance si bodo lahko v neposrednem prenosu ogledali tudi naročniki Telekoma Slovenije, ki je dolgoletni pokrovitelj naše nogometne reprezentance.
Prva kvalifikacijska tekma z Dansko, ki jo bodo slovenski nogometaši odigrali v gosteh, bo na sporedu v petek, 17. novembra, s pričetkom ob 20.45, ogledali pa si jo boste lahko v neposrednem prenosu na Šport TV 1.
Druga kvalifikacijska tekma s Kazahstanom, ki bo potekala na stadionu Stožice, bo v ponedeljek, 20. novembra ob 20.45, tekmo pa si boste prav tako lahko ogledali v neposrednem prenosu na Šport TV 1.
Kako pa je bilo takrat, ko je sodnik označil konec srečanja? "Padel sem na kolena in zajokal. Stekle so solze sreče, čutil sem olajšanje. Spomnil sem se na vse trpljenje in odrekanje v zadnjih 15 letih. Vsak od nas, ki smo takrat igrali, je imel svojo zgodbo. Nikomur ni bilo postlano z rožicami, vsak je prehodil težko pot. Uresničile so se mi otroške želje. Kot otrok rad sanjaš o teh stvareh. Takrat so se uresničile. Ko jo s svojo državo, ki ima le dva milijona prebivalcev, zagodeš velikanom. Ljudje so dali takšnemu dejanju poseben pomen. Če je prišlo toliko ljudi na Brnik in se še danes govori o tem, se je zgodilo res nekaj velikega."
Rudonja: Bilo je čudovito, a hkrati tudi čudno
Milan Osterc je pred 22 leti za Bežigradom zatresel mrežo Romunije s spektakularnim volejem.
Dve leti pozneje je bilo letališče na Gorenjskem znova polno nogometnih navdušencev, ki so se po remiju v Bukarešti, po katerem se je Slovenija prvič v zgodovini uvrstila na svetovno prvenstvo, odločili, da bodo pozdravili Katančeve zlate junake v živo. Brnik je bil poln navijačev, Slovenija je rajala. Povsem drugače pa je bilo v Romuniji, kjer so doživeli ogromno razočaranje. Čeprav so računali na številna zvezdniška imena, so najprej v Ljubljani izgubili z 1:2, takrat sta za Slovenijo zadela v polno Milenko Ačimović in pa Milan Osterc, ki je z veliko pomočjo sreče, kar je tudi priznal po tekmi, presenetil romunskega vratarja z neubranljivim volejem v slogu Marca van Bastna. Kaj podobnega ni videla Slovenija še zelo dolgo, lani pa je z mojstrovino na Švedskem na nepozaben evrogol Jagode spomnil zunajserijski Benjamin Šeško.
Slovenija se je odpravila v deževno Bukarešto oslabljena, manjkalo je kar nekaj prvokategornikov, tudi takratni prvi as izbrane vrste Zlatko Zahović, a je Srečko Katanec znova vrhunsko pripravil varovance, jim vcepil nadpovprečno mero bojevitosti in povezanosti, nato pa je sledil čudež nad čudeži.
Veselje Mladena Rudonje in Milenka Ačimovića po uvrstitvi Slovenije na SP 2002.
Bilo je 14. novembra 2001, ko je Mladen Rudonja prvič in tudi zadnjič zadel v polno za izbrano vrsto. V 53. nastopu za reprezentanco. In to na kakšni tekmi!
''Občutek po zadetku? To je težko opisati. Bilo je čudovito, a hkrati tudi čudno. Spominjam se spokojnega miru in dežja. Stadion je bil poln do zadnjega mesta, do tistega gola sploh ne vem, ali je kateri izmed navijačev kdaj utihnil. Potem ko sem zadel, pa je nastal molk. Ne morem opisati, kakšna tišina je bila to. Po mojem golu si lahko na stadionu slišal le še dež. Za sekundo sem prisluhnil dežju, nato pa, ker sem se želel prepričati, ali zadetek sploh velja, pogledal proti pomočniku sodnika. Ni imel dvignjene zastavice. Nato sem pogledal še glavnega sodnika, ki je že kazal na sredino igrišča. Potem pa sem začutil že soigralce, kako so mi skočili v objem,'' je pred 12 leti Rudonja obujal spomine za romunski portal EVZ.
Slovenijo je povedel v vodstvo v 55. minuti, Romunom pa kaj več kot izenačenje ni uspelo. Ostali so prekratki. To je bil večer, ko se je izpolnila drzna prerokba Sebastjana Cimirotića in še bolj neverjetne sanje gospe Rudonja. To je bil dan, ko so tekle solze sreče, Slovenija pa je postala svetovna nogometna senzacija. ''Bolj ste povezali Slovence kot politiki,'' je Katančevi četi za senzacionalni preboj na SP 2002 čestital takratni predsednik države Milan Kučan.
Dedić šokiral Ruse, nato pa se spočil od norije v bolnišnici
Nejc Pečnik je pred 14 leti na dvoboju v Moskvi dosegel zlata vreden zadetek za 1:2.
Slovenija je na novo nogometno rajanje čakala vse do leta 2009. Takrat je izbrano vrsto že vodil Matjaž Kek, v kvalifikacijah za SP 2010 pa ji je šlo tako dobro, da je bila v igri za neposredno napredovanje iz skupine na veliko tekmovanje vse do zadnjih minut. Žal ji ni uspelo, a se ni pretirano obremenjevala s tem. Žreb za dodatne kvalifikacije je Sloveniji namenil Rusijo, enega najbolj nehvaležnih tekmecev. Rusi so se leta 2008 pod vodstvom Guusa Hiddinka uvrstili v polfinale evropskega prvenstva, uspeh pa so želeli nadgraditi še z odmevnim dosežkom na svetovnem prvenstvu. V dvoboj so vstopili arogantno.
''Rusi so nas ves čas podcenjevali. Kot da jim ne moremo pokvariti afriškega načrta. Ko sem pred prvo tekmo prišel v Moskvo na sestanek, so bili Rusi že nekajkrat v Afriki. Še več. Ko smo na stadionu Lužniki igrali prvo tekmo z Rusi, sem po nesreči odprl napačna vrata. Kar sem videl, me je šokiralo. Notri so že imeli vse pripravljeno za predstavitev dresov za SP v Afriki. Hitro sem zaprl vrata in se zamislil. Na tekmi v Moskvi so med polčasom plesale črnke. Mislili so, da so že uvrščeni na SP v Afriki, a so se ušteli. Tipično podcenjevanje,'' je pred leti v intervjuju za Sportal obujal spomine nekdanji moštveni menedžer slovenske reprezentance Boštjan Gasser.
Prva tekma dodatnih kvalifikacij v Moskvi se je končala z zmago Rusije (2:1), še kako dragocen zadetek za Slovenijo pa je v zadnjih minutah dosegel Nejc Pečnik. Sledila je povratna tekma v razprodanem Ljudskem vrtu, takratni trdnjavi slovenske izbrane vrste, ki je pokala po šivih.
Slovenska reprezentanca je leta 2009 v dodatnih kvalifikacijah presenetila velikega favorita.
Prisotna je bila posebna energija, dišalo je po novi senzaciji. Nato pa je sledila nepozabna eksplozija navdušenja. Ruski oligarhi na častni tribuni so bili začudeni, Slovenija pa je proslavljala zlata vreden zadetek Zlatka Dedića. Povedla je z 1:0 in prednosti ni več izpustila do konca! "Vsi smo bili res zelo osredotočeni in prepričani, da nam bo uspelo. Spominjam se, kako smo komaj čakali, da se začne, a se je vleklo. Je bilo pa takrat v vsakem pogovoru mogoče čutiti, da smo zares prepričani o uspehu. Absolutno vsi, od prvega do zadnjega, smo vedeli, da nam lahko uspe, in v to tudi verjeli. O tem smo se pogovarjali ob kavah, na treningih, povsod. Čutili smo, da bomo dosegli nekaj velikega, in na koncu tudi smo,'' je spomine na tekmo, po kateri je postal veliki slovenski nogometni junak, pred štirimi leti v pogovoru z Rokom Viškovičem za Sportal obujal gostobesedni Primorec. V 44. minuti je zatresel rusko mrežo, podajo je prispeval Valter Birsa.
Zlatko Dedić je proslavljal preboj na SP 2010 še dolgo v noč.
''Ko sem odšel z zelenice, sem vsake tri sekunde pogledoval proti semaforju in upal, da se bo izšlo. Potem je sodnik še zadnjič pihnil v svojo piščalko in začelo se je veliko slavje. Vsi smo stekli na igrišče in skupaj z vso Slovenijo začeli proslavljati velik uspeh. Takrat morda niti nismo dojeli, kaj nam je uspelo. Morda to bolje dojemamo šele danes, ko vidimo, da uvrščanje na velika tekmovanja za tako majhne države, kot je Slovenija, ni samoumevno,'' je dejal Dedić, ki dandanes skrbi za nogometne prestope v agenciji Pro Transfer, in dodal, kako je pozneje telo plačalo davek rajanju in stresu. ''Ko sem se takrat vrnil v Nemčijo, sem od izčrpanosti in vsega, kar je bilo za mano, zbolel za hudo gripo in bil kar deset dni v bolnišnici. Morda je bilo še dobro, da je bilo tako, saj sem se lahko dodobra spočil od vse norije, ki je vladala, in dobro premislil, kaj nam je uspelo. To so bili res lepi dnevi.''
Razočaranje Rusov je bilo ogromno. Selektor Hiddink se sploh ni hotel udeležiti novinarske konference, zabava v Mariboru pa se je nadaljevala pred južno tribuno Ljudskega vrta in trajala vse do jutra. Slovenija se je vrnila med elito in nato leta 2010 v Južni Afriki pozdravila že zgodovinsko prvo zmago na mundialu nad Alžirijo. To so bili prekrasni trenutki.
Slovenija si lahko zagotovi vstopnico za Euro 2024 že v petek v Köbenhavnu.
Bo Slovenija po Pavlinu, Rudonji in Dediću dočakala še četrtega strelca nepozabnega zadetka, ki bi reprezentanco, za katero igrajo nogometaši z upodobljeno podobo Triglava na dresih, popeljal na veliko tekmovanje? Možnost je ogromna, Kekova četa ima v kvalifikacijah za Euro 2024 kar dve zaključni žogici. Prvič si lahko nastop na zaključnem turnirju priigra že v skupinskem delu. Lahko se ji posreči že v petek z zmago na Danskem, lahko pa tudi tri dni pozneje v Ljubljani proti Kazahstanu. Srečno, Kekovi fantje, srečno, Slovenija!
