Padel je na kolena in zajokal

Pred 18 leti se je pisala zgodovina. Zlata Katančeva četa je na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij za EP 2000 gostovala v Kijevu, kamor se je odpravila s tesno prednostjo (2:1). Za Bežigradom je presenetila močno Ukrajino, v kateri je izstopal zvezdniški napadalec Andrej Ševčenko. Po zaslugi Zlatka Zahovića in spektakularnega loba Milenka Ačimovića je zmagala, nato pa 17. novembra 1999 ohranila prednost na zahtevnem gostovanju, kjer so jo pričakali mraz, snežinke in nenaklonjen sodnik. Tudi to ni zmotilo Slovenije. Ostala je neporažena (1:1) in šokirala favorita.

Odločilen zadetek za napredovanje je dosegel Miran Pavlin. Z belo žogo na zasneženem igrišču, ki je spominjal na prizor iz zimske pravljice. Zdel se je neresničen, ko pa je sodnik zapiskal konec dvoboja in so se oči Slovencev orosile od sreče, pa je postalo jasno in neizogibno, da je Slovenija del evropske elite! Senzacija je bila rojena.

Najprej se spomne na sneg, nato na belo žogo in nemškega sodnika. Foto: Guliverimage/Getty Images Si vsako leto, ko se na koledarju izpiše 17. november, prikličete v spomin znamenito tekmo, ki ste jo odigrali leta 1999 v Kijevu?

Vedno. To je bila res velika stvar. Prelomnica moje kariere. Zato je prav, da se na to spomnim vsakega 17. novembra. To ni bila le prelomnica nas nogometašev, to je bila tudi nogometna revolucija v Sloveniji. Še tistim, ki tega prej niso bili vajeni, se je zmešalo od nogometa. Slovenija od takrat ni bila več nenogometna dežela.

Vaš gol, ki je Slovenijo popeljal na prvo veliko tekmovanje, Euro 2000, je postal polnoleten. Ga doživljate podobno, kot bi vaš sin praznoval 18. rojstni dan?

Zelo podobno. Ta gol ni bil velik le zame, ampak za ves narod. Za majhen narod, ki se je kar naenkrat znašel na zemljevidu Evrope. To je še kako primerljivo s polnoletnostjo. Zagotovo mu bomo danes nazdravili. Vsaj mi, ki delamo v nogometu. Prišel bo tudi Mladen Rudonja (športni direktor Olimpije, ki je prav tako sodeloval na dvoboju v Ukrajini, op. a.), tako da bomo zagotovo obujali spomine. To je bila res velika stvar za Slovenijo.

Katera je vaša prva asociacija na tekmo v Ukrajini?

Imam jih več. Prva asociacija je sneg, druga bela žoga, tretja pa sodnik Schweinemann (v bistvu je bil Bernd Heynemann, a ga je jezna Slovenija preimenovala v Schweinemanna in ga s tem proglasila za "svinjo", op. a.). Tekma je bila tako zanimiva, da bi lahko po njej napisal scenarij za odlično zgodbo, za pravo srhljivko, triler. Iz te tekme se lahko veliko naučiš.

Kolikokrat ste si pozneje še ogledali zadetek?

Mogoče v zadnjih letih niti ne pogosto, prej, ko sem bil še aktiven nogometaš, pa zelo pogosto. Kadar sem bil slabe volje, v nogometu pa so dostikrat prisotni vzponi in padci, me je ogled tega zadetka psihološko dvignil. Ko mi kaj ni šlo, me je ta zadetek prepričal, da se obrestuje vztrajati in delati naprej.

Zadetek Mirana Pavlina v Kijevu pri 1:56:

Je bil to vaš največji zadetek v karieri?

Ni bil najlepši, je bil pa najpomembnejši za reprezentanco. Za mojo kariero pa je bil najpomembnejši tisti proti ZR Jugoslaviji na Euru 2000. Takrat, ko je bilo 3:3, saj sem naslednji dan podpisal pogodbo za Porto.

Zadetek, ki ga je dosegel leta 2000 na evropskem prvenstvu proti ZR Jugoslaviji, mu je omogočil pogodbo s Portom. Foto: Reuters Zadetek v Kijevu ima kozmetično napako, saj je žogi zaradi bele barve na snežni podlagi težko slediti. Bi bilo bolje, če bi takrat nadomestili žogo s kakšno bolj kričeče barve?

Mogoče. A mogoče bi jo takrat videl tudi ukrajinski vratar, tako pa je ni (smeh, op. p.). Je že prav, da je bilo tako. Tudi sodnik bi lahko označil nedovoljeni položaj, ker je bil Džoni (Džoni Novak, op. a.) blizu vratnice. Če bi bilo po njegovo, bi verjetno piskal, a stranski ni dvignil zastavice.

Najbolj pa me je pri tem zmedlo, ker je sodnik iz Dresdna. Pred tekmo v Kijevu sva se že dokaj dobro poznala, ker sem takrat igral za klub iz Dresdna. Večkrat sva govorila, zato mi je na tisti tekmi s svojimi odločitvami dvojno načel živce.

Po tekmi je prišel do našega avtobusa, a iz protesta nisem šel ven. Srečko (selektor Srečko Katanec, op. a.) je še nekaj z njim govoril, sam pa nisem čutil volje, da bi se mu pridružil. Kako je piskal tisto enajstmetrovko na snegu ... Takšnih kazenskih udarcev se res ne dosoja, pa čeprav se ga je Žele (Željko Milinović, op. p.) malce dotaknil. Po tej tekmi se s sodnikom nisem nikdar več videl.

Sodnik ni bil vaš zaveznik. Ukrajina je povedla z 1:0, kar je bil rezultat, ki ji je zadoščal za napredovanje. Vas je takrat postalo strah, da vam ne bo uspelo?

Ne. Bili smo toliko prepričani vase, da je bilo to nekaj neverjetnega. Niti sneg, niti mraz, niti sodnik, nič nas ni zmotilo. Bili smo prava ekipa. Ogromno ekip sem v karieri zamenjal, tudi takšne z velemojstri, velikimi zvezdniki, pa se nikoli nismo ujeli tako dobro kot v slovenski reprezentanci. Bili smo res povezani. Vsak je točno vedel, kaj dela. Igrali smo eden za drugega. Če rečem, da bi umrli drug za drugega, se to sliši kot kliše, a je izraz kar na mestu. Vse bi naredili za uspeh. Nič ni bilo težkega ali nemogočega. Vedeli smo, da se lahko rešimo.

Ta zadetek ni naključen. Ljudje marsikaj govorijo o sreči, a to res ni bilo naključje. Naši sosedje radi rečejo, da sreča spremlja hrabre. Zakaj bi potem ljudje govorili o sreči? Imajo potem večji in dobri vedno srečo? To ni naključje. Imeli pa smo tudi Srečka. Je absolutno eden glavnih delov zgodbe. Tega mu nikoli ne bo mogel nihče vzeti, niti nam igralcem. Ta štiri leta so bila zame ena lepših v življenju.

Veselje Katančevih izbrancev po zgodovinskem preboju na EP 2000. Foto: Reuters Ste se po tekmi še kdaj vrnili v Kijev?

Ne, se pa letos veliko pogovarjamo o tem, da bi štadion morda končno obiskali. Je na istem mestu, le malce prenovljen. Na njem bodo igrali finale lige prvakov.

Čeprav je od tekme minilo že 18 let, se verjetno spominjate, kaj ste naredili oziroma na kaj ste pomislili, ko je sodnik označil konec srečanja.

Pa še kako. Padel sem na kolena in zajokal. Stekle so solze sreče, čutil sem olajšanje. Spomnil sem se na vse trpljenje in odrekanje v zadnjih 15 letih. Vsak od nas, ki smo takrat igrali, je imel svojo zgodbo. Nikomur ni bilo postlano z rožicami, vsak je prehodil težko pot. Uresničile so se moje otroške želje. Kot otrok rad sanjaš o teh stvareh. Takrat so se uresničile. Ko jo s svojo državo, ki ima le dva milijona prebivalcev, zagodeš velikanom. Ljudje so dali takšnemu dejanju poseben pomen. Če je prišlo toliko ljudi na Brnik in se še danes govori o tem, se je zgodilo res nekaj velikega.

Se ob tem, ko je od te tekme minilo 18 let, počutite kaj starejšega, ali vas tako prijetni spomini ohranjajo mlade?

Če bi bili starejši, bi nam naredili že spomenik (smeh, op. p.). A ne bodo se nas še tako hitro rešili (smeh, op. p.). Ta tekma nam je dala dodaten zagon. Star sem šele 46 let. Imam še veliko ambicij, da bi pomagal slovenskemu nogometu vsaj še 20 let. Da spet nekaj naredimo. Rezultate že imamo. Česarkoli se lotevamo, naše delo potrjujejo rezultati.

Je pa to vsakodnevni boj. Tako kot gredo ljudje vsak dan v tovarno ali kam drugam, gremo mi v klub, kjer vsak dan naletimo na težave, ki jih moramo reševati. V nogometu pa vedno obvelja rezultat. Liga prvakov, liga Europa, evropsko in svetovno prvenstvo … To ti daje občutek, da veliko stvari delaš prav. Res je, nismo brez napak, daleč od tega, a nekaj delamo tudi prav. Iz napak se vedno poskušamo nekaj naučiti.

Danes si bosta na nasprotnih bregovih stala nekdanja reprezentančna soigralca Sebastjan Cimirotić in Miran Pavlin. Foto: Vid Ponikvar

Ko smo že pri Mariboru ... Tudi vijolice so se verjetno nekaj naučile iz sobotnega poraza, ko so v Ljubljani na pokalni tekmi proti Olimpiji izgubile kar z 0:3.

Absolutno. Nekaj smo takrat delali narobe. To moramo na današnji tekmi v Ljudskem vrtu popraviti. Če bomo zmagali, prvenstvo seveda še ne bo odločeno, lahko pa jeziček na tehtnici prevesimo na našo stran. Po tem težkem jesenskem delu bi bila to odlična stvar.

Kmalu po derbiju z Olimpijo vas bo pot ponesla v Moskvo. November, zimske razmere, vzhodna Evropa. Vas to kaj spominja na tekmo v Kijevu?

Bo drugače. Imamo srečo, da igramo v ligi prvakov. Druga sreča pa je, da lahko ostanemo v igri za spomladanski del v Evropi, če premagamo Spartak. Moramo iti na vse ali nič. Dobesedno. Zato se ne bomo preveč branili, ne bomo pa šli v tekmo brezglavo. Vemo, kako lahko Spartak spravimo v težave. Odgovarjajo nam, ker nas podzavestno podcenjujejo. To ni nič čudnega, če jih je toliko milijonov. V Moskvi imam veliko prijateljev, ki mi o tem poročajo. To je povsem življenjsko. Po tem, ko jim jo zagodemo, pa doživijo stres. Upajmo, da ga bodo v torek spet občutili.

Klepet junakov iz Kijeva; Milenka Ačimovića, Mirana Pavlina, Zlatka Zahovića in Darka Milaniča. Foto: Vid Ponikvar

Če bi Maribor premagal Spartak, bi vas ob vrnitvi v Slovenijo na letališču zagotovo pričakalo veliko število navijačev. Kako ste se počutili 17. novembra 1999, ko ste se vrnili iz Kijeva kot novopečeni udeleženci evropskega prvenstva?

To je bilo nekaj nepredstavljivega za slovenske razmere. Prej je za Slovence veljajo, da nismo čustveni ljudje. Vseeno so čutili, da nam je uspelo po naravni poti. Sprejeli so nas. Dve leti pozneje, ko smo izločili Romunijo, je bilo na Brniku še več ljudi. Novemu selektorju in vsem, ki bodo delovali v reprezentanci, želim, da bi se čim večkrat ponovilo kaj takega. Slovenija ima tako lepih stvari in spominov absolutno premalo.

Sam bi bil rad vsake štiri ali pa šest let na velikem turnirju. To je nekaj posebnega. Lepo je biti takrat del države, ko se to dogaja dva meseca. Kdorkoli bo selektor, ga bomo z veseljem podprli, da bi šli v roku dveh let na evropsko prvenstvo. Kakovost imamo, moramo dati le glave skupaj.