konferenčna liga
Četrtek, 17. 4. 2025, 4.00
1 dan, 16 ur
Jure Travner
Zadnji Slovenec, ki je zadel v polno v Italiji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,19
Od našega poročevalca v Firencah
Nekdanji kapetan Celja Jure Travner bo danes stiskal pesti za Rierovo četo v Italiji.
Zgodovina celjskega nogometnega kluba, ki bo danes v Firencah igral najpomembnejšo evropsko tekmo, je pestra. Pomemben pečat je v njegovem dresu pustil tudi Jure Travner. Nekdanji kapetan grofov se lahko pohvali s prav posebnim statusom. Je namreč zadnji, ki je v dresu slovenskega kluba dosegel zadetek v Italiji. To mu je uspelo pred 13 leti na Olimpicu proti Laziu, ko je branil barve finančno obubožane Mure 05. Kot goreč simpatizer Celjanov srčno upa, da bo zvečer na seznamu dobil naslednika. To bi namreč pomenilo, da bi se Celjani v Italiji spogledovali s senzacijo, ki bi v Evropi še kako odmevala.
Nekdanji kapetan Celja Jure Travner bo letos dopolnil 40 let, a še vedno vztraja na zelenicah, hkrati pa se že preizkuša v trenerskih vodah. Njegova kariera je bila razgibana, nogometni kruh si je služil v številnih državah, vse od Azerbajdžana do Škotske, v domovini pa se ga je, ko je že pošteno zakorakal v četrto desetletje, oprijela vloga magneta za osvajanje krstnih državnih naslovov. Do prve zvezdice je namreč pomagal tako Celju kot tudi Muri.
Čeprav so igrali zvečer, se je počutil kot v savni
Prizora, ko se je vpisal med strelce proti italijanskemu velikanu, ne bo nikoli pozabil. Ni veliko slovenskih nogometašev, ki bi zatresli mrežo na tako kultnem stadionu, kot je rimski Olimpico, tisti zadetek, ki ga je pred 13 leti dosegel Travner, pa je bil še toliko bolj presenetljiv. Sploh ob upoštevanju razlik v ugledu in bogastvu velikega Lazia ter takrat zelo obubožane Mure 05.
Jure Travnar (levo) v dvoboju s takratnim zvezdnikom Lazia Antoniom Candrevo.
Črno-beli so se leta 2012, čeprav so bili v klavrnem finančnem stanju, čudežno prebili v play-off kvalifikacij za evropsko ligo, nato pa so izpadli proti močnemu Laziu. Najprej so v Ljudskem vrtu izgubili z 0:2, nato pa na povratni tekmi v Rimu, na kateri je italijanski velikan spočil nekaj igralcev, tudi nemškega zvezdnika Miroslava Kloseja, doživeli še en poraz. Tokrat z 1:3, častni gol za Muro pa je dosegel prav naš sogovornik, branilec iz Laškega.
"Bilo je izjemno. Le kako se ne bi spominjal takšne tekme? Čeprav se je tekma igrala v večernem terminu, je bilo v Rimu zelo soparno. Počutili smo se kot v savni. Lazio je pričakovano dominiral na igrišču, a se je videlo, da je zaigral malce rezervirano. Ni šel povsem na polno. Na našo srečo," je še danes prepričan, da bi lahko Mura 05 prejela še več zadetkov od dokaj sprejemljivih 1:3, če bi se tako zahotelo Rimljanom.
Lazio je premagal Muro tudi na prvi tekmi v Ljudskem vrtu z 2:0.
"Lazio je povedel s 3:0, proti koncu tekme pa sem za trenutek ušel tekmecu, ki me je kril, in po eni izmed naših prekinitev z desno nogo dosegel zadetek. To je bila lepa izkušnja. Lazio je bil takrat za nas povsem drug svet. Na igrišču se je hitro opazila ogromna razlika," razlaga Travner, ki je postal zadnji nogometaš, ki je dosegel zadetek za slovenski klub na evropski tekmi v Italiji.
Za zdaj so ga v bistvu na sedmih gostovanjih slovenskih klubov v Italiji zgolj trije. Le Andrej Kvas in Miha Golob, ki sta pred dvema desetletjema nosila dres Maribora in zadela na gostovanju vijolic v Parmi (2:3), ter Travner.
Vse evropske nagrade so šle za poplačila upnikov
To je bila čudna sezona. Muri je šlo pod vodstvom Oliverja Bogatinova imenitno v Evropi. Čeprav se je soočala z ogromnim pomanjkanjem denarja in organizacijskim kaosom, ki je prišel do izraza zlasti ob potovanjih na evropska gostovanja, je izločila tako Baku kot tudi CSKA iz Sofije, nato pa imela izjemno srečo, da je za zeleno mizo zaradi nerodnosti kijevskega Arsenala, ki je kršil pravila in zaigral z igralcem, ki ni imel pravice nastopa, preskočila tudi ukrajinsko oviro. Tako se je Mura uvrstila v play-off, kjer jo je čakal Lazio.
Jure Travner v dvoboju s takrat še zelo mladim napadalcem Olimpije Andražem Šporarjem.
"Pred začetkom tiste sezone sem zapustil Muro. Dolgo sem iskal novega delodajalca, a ga nisem našel. Tako sem se vrnil k Muri in pridružil ekipi ravno pred tekmama z Laziem. Ni bilo lahko, saj je bil klub brez denarja. Na koncu smo se v prvenstvu borili za obstanek, nato pa je zgodba propadla," razlaga, da je po koncu sezone 2012/13 sledil finančni polom Mure 05.
Klub, ki je prišel tako daleč v Evropi, je zdrsnil v (naj)nižjo slovensko ligo. "Ves denar, ki ga je klub prejel od evropskih nagrad, je šel za poplačila upnikov. Igralci ga nismo prejeli. Veliko je bilo obljub tujih investitorjev, a se ni izšlo. Za Muro sem takrat igral 18 mesecev, a prejel le dve plači. Vseeno smo se trudili na igrišču, verjeli smo v klub, da se bo enkrat že izšlo, a tega scenarija žal nismo dočakali," se nejevoljno spominja obdobja, ko je igral nogomet skoraj izključno zaradi užitka in možnosti dokazovanja, na redne plače pa je lahko pozabil. Mura kmalu ni več prejela tekmovalne licence.
Agenti so mu veliko namigovali, zato se je stalno selil
Prve resnejše izkušnje z igranjem na večjih stadionih je sicer pridobil na Otoku. Leta 2009 se je pridružil angleškemu Watfordu, ki je igral v tekmovanju Championship, a mu je bilo kmalu žal. "Nisem se znašel v prvem planu trenerja, zato sem odšel na posojo na Škotsko k St. Mirrenu. Preskok iz slovenske lige v Anglijo je bil vendarle prevelik. Bili smo mladi, ambicije so bile velike, menedžerji so te usmerjali tako, kot so." Za Watford je odigral le nekaj prijateljskih tekem, uradne tekmovalne pa nikoli.
V karieri mu ni bilo postlano z rožicami.
"Sem pa nekaj let pozneje vendarle zaigral v Championshipu z Readingom. In debitiral ravno proti Watfordu," mu je bil klub, za katerega je leta 2014 zaigral tudi zdajšnji trener Celja Albert Riera, vendarle usojen. V nekoliko drugačni vlogi.
Na nogometni poti je menjal veliko držav. Med drugim je nastopil tudi v Bolgariji (Ludogorec) in Azerbajdžanu (Baku). "Po naravi sem tak, da bi raje celotno kariero prebil v enem klubu, a so mi agenti veliko namigovali, potem pa smo se pač dosti selili. Vsekakor več, kot bi hotel sam. A tak je nogometni kruh. Veliko se menja klube," je izkusil številna različna nogometna okolja po vsej Evropi.
V knežjem mestu je opravljal tudi vlogo kapetana kluba.
Zaigral za tretjeligaša, nato prejel klic Šimundže
Zanimivo je, da je šele v zrelih letih, ko je že krepko vstopil v četrto desetletje, začel osvajati naslove. Najprej s Celjem, nato še z Muro. "Prvak sem bil dve sezoni zapored. To je bilo res zanimivo, saj smo se potem šalili, da bi se moral po Muri preseliti še h kateremu slovenskemu klubu, ki še ni bil prvak. In bi mu tako pomagal," se je pošalil, saj so ga soigralci poimenovali kar magnet oziroma talisman za naslov prvaka.
Jure Travnar je Muri pomagal do prvega naslova državnega prvaka.
"Nihče ni pričakoval, da bomo takrat s Celjem prvaki. To je bilo veliko presenečenje. Vložki niso bili niti približno takšni, kot so zdaj. Vse se je izšlo. Trener Dušan Kosić je bil zelo dober, imeli smo tudi dobro ekipo in se zelo povezali. To je bila super izkušnja," je užival, ko je v sicer manj prijetnem obdobju pandemije koronavirusa v knežjem mestu proslavljal naslov prvaka.
Zakaj se je potem takoj odločil za odhod in selitev v Mursko Soboto? "Bil sem malce v letih, v klubu so se ozirali proti mlajšim. Ponujali so mi, da bi ostal v klubu in opravljal kakšno drugo funkcijo, a sem želel še malce igrati. Nato nisem našel kluba. Ker je bila korona, se je vse začelo pozneje, moj dobri prijatelj Nejc Pečnik pa me je nato povabil v Dravograd. Tako sem eno tekmo odigral celo v tretji ligi, nato pa se je name spomnil Ante Šimundža," je dočakal nepričakovan klic iz Murske Sobote.
Mariborčan Ante Šimundža, ki mu gre v zadnjem obdobju odlično s poljskim Slaskom, je imel pri Muri nekaj preglavic zaradi poškodb igralcev in ga je povabil na Fazanerijo. "Obljubil mi je, da bom dobil priložnost. In sem jo res. Odigral sem polovico tekem, bili smo prvaki. Nekaj sem imel zraven," je ponosen tudi na zvezdico Mure, saj pri njej ni imel obstranske vloge. Prej obratno.
Postal je talisman za osvojitev naslova
Jure Travner je trener v nogometnem klubu Laško, kjer vodi nižje selekcije. Pri tem projektu mu pomaga tudi Nogometna zveza Slovenije.
Šimundža mu je zaupal tudi pomembno vlogo motivatorja. Zlasti pri tistih mlajših igralcih, ki bi lahko zaradi tega, ker ne igrajo, v moštvo vnašali negativno energijo. "Povezal sem jih, bil sem njihov psihološki mentor. Vedno sem bil timski igralec. V bistvu so se šalili, da sem postal talisman za osvojitev naslova. Fino se je izšlo," je pri 36 letih ocenil, da je vendarle napočil trenutek za slovo in igranje nogometa v bistveno bolj sproščeni vlogi.
"Vedno sem si potihoma želel igrati v Avstriji. Takrat sem lahko uresničil željo," je Wildonu pozneje pomagal do preboja iz četrte v tretjo avstrijsko ligo. "Klubi so res na amaterski ravni, a solidno plačujejo," je sprva nosil dres Wildona v štajerskem delu Avstrije, kjer mrgoli slovenskih legionarjev, tako da mu ni bilo dolgčas.
Lani je zaradi trenerskih izzivov, ki jih je sprejel v rojstnem Laškem, zamenjal klub. Pridružil se je četrtoligašu ASKÖ Jabing, ki prinaša manj obvez. "Sicer se mi časovno sploh ne bi izšlo," nam je pojasnil oče dveh otrok, ki mu trenersko delo vzame veliko časa, še več pa družina.
V Avstriji namerava igrati vsaj do 45. leta
Tako znova deluje v Laškem, kjer je tudi začel kariero. Kot otrok se je nato od 13. leta dokazoval v Celju. Tam si je ustvaril ime in se tudi vpisal v zgodovino kluba. Nenazadnje je nekdanji kapetan grofov, klubu je pomagal do prvega državnega naslova, zbral pa skoraj 300 nastopov. "Tudi zdaj ga spremljam, v mlajših selekcijah do osem let pa igra moj sin. Je pa za razliko od mene desničar," se je zasmejal Laščan, ki se lahko za vse, kar je dosegel v karieri, zahvali svoji levi nogi.
V karieri je nosil tudi dres mlade slovenske izbrane vrste.
Letos bo dopolnil okroglih 40 let. Ker je še vedno dobro pripravljen in ostaja v gibanju, bo skušal podaljšati kariero še za nekaj časa. "V Avstriji nameravam, če seveda ne bo poškodb, igrati vsaj do 45. leta. Namesto da bi plačeval za rekreacijo, še nekaj zaslužiš," razume igranje v nižjih ligah v Avstriji, na katero je vezan le enkrat na teden, za dobitno kombinacijo.
Celjski klub raste na vseh področjih
Danes bo z veseljem spremljal dvoboj v Firencah. Prejšnji četrtek je užival na dvoboju v Celju, bil navdušen nad rekordnim obiskom in zelo dobro organizacijo, saj ni bilo čakanja, v srce mu je segla tudi navijaška koreografija. Celje nosi globoko v srcu, to je njegov klub. "Pozitivno sem presenečen nad tem, kako so nogometaši Celja odigrali prvo tekmo. Samozavestno, odprto in brez strahu. Če bi imeli še malce več sreče, bi lahko premagali Fiorentino."
Kako so bili nogometaši Celja sproščeni na uvodu treninga v Firencah:
Bi jo lahko danes in vrnili udarec Italijanom? "Čudeži se dogajajo. Od Fiorentine se pričakuje, da bo šla gladko naprej, a bi lahko naletela na težave," se mu zdi, da je razlika med najboljšimi klubi v Italiji in Sloveniji vedno manjša. "Seveda pa to velja le, ko se slovenskim klubom na igrišču vse izide. Trener Riera je samozavesten in prepričan vase. Morda se včasih zdi aroganten, a mu gre z ekipo dobro. Verjetno bi bil z manj rotacijami v prvenstvu še bližje prvemu mestu, v Evropi pa je odličen. Očitno dela prav," ceni španskega stratega, pa tudi klubsko vodstvo. "Klub raste na vseh področjih, največ denarja pa se vlaga v članski del."
Danes bo stiskal pesti za nekdanji klub, ki ga nosi v srcu. "Kot navijač si želim, da mu uspe, bo pa zelo težko. Veliko bo odvisno tudi od Fiorentine, predvsem bo pomembno, kako resno bo ona vzela tekmo. Na prvi tekmi je videla, kako resna ekipa je Celje," nekdanji kapetan Celja in zadnji nogometaš slovenskega kluba, ki je zadel na italijanskih tleh, ohranja upanje, da bi lahko Rierova četa presenetila vijolice.
Povratno srečanje četrtfinala konferenčne lige, na katerem bo Fiorentina branila tesno prednost s tekme v Celju (2:1), se bo danes začelo ob 18.45, v Toskano pa bo pripotovalo več kot 300 celjskih navijačev.
