Petek, 25. 5. 2018, 19.34
6 let, 5 mesecev
Zgodovina SP (1966 – Anglija)
SP 1966: Ena od najbolj spornih odločitev v zgodovini nogometa
Anglija, zibelka nogometa, je na svetovna prvenstva sprva gledala zviška in jih ignorirala. Leta 1950 se je pridružila, a ni bila preveč uspešna. Leta 1966 pa je izkoristila prednost domačega igrišča in se po razburljivem finalu, v katerem je s 4:2 premagala Zahodne Nemce, povzpela na svetovni prestol. Trije levi so dosegli največji uspeh, ogromno prahu pa je dvignil zadetek Geoffa Hursta za 3:2. Je res prečkal črto gola?
Osmo svetovno nogometno prvenstvo je bilo od 11. do 30. julija 1966 v Angliji. Gostitelji so šli do konca. Tako se je šele tretjič v zgodovini največjih nogometnih tekmovanj primerilo, da so se svetovni prvaki veselili naslova na domačih tleh. Podobno je leta 1930 uspelo Urugvaju, štiri leta pozneje pa Italiji.
Tribune so bile v Angliji navdušujoče polne. Otočani so nori na nogomet, štadioni so bili veliki in prostorni, ljubiteljev žogobrca pa toliko, da so se na prizoriščih drenjali tudi na dvobojih, na katerih so se merili manj atraktivni tekmeci.
Prvič z maskoto, pes našel pokal
Maskota Willie je leta 1966 navduševala angleško mladino. To je bil prvi mundial z maskoto, ki je pozneje postala nepogrešljiv del največjih športnih tekmovanj. Led na področju nogometnih maskot je prebil lev Willie. Na tem mundialu pa se, kar zadeva živali, ni govorilo le o levčku. Na naslovnicah se je znašel tudi pes. Psiček Pickles.
Svetovno prvenstvo v Angliji je namreč zaznamovala prigoda z ukradeno trofejo. Pokal Julesa Rimeta, namenjen svetovnemu prvaku, je bil razstavljen v Londonu, nato pa je dobil noge in izginil. Nastala je panika, naredili so ponaredek, nato pa so original našli čez nekaj dni.
Bil je zavit v časopisni papir in je ležal v grmovju londonskega parka Bealah Hill. Našel ga je policijski pes Pickles, ki je zaradi tega požel ogromno slavo.
To je bilo rekordno svetovno prvenstvo. V kvalifikacijah je sodelovalo kar 70 držav. Kvalifikacije so bile usodne za Jugoslavijo in Češkoslovaško, ki sta leta 1962 v Čilu krojili razplet pri vrhu. Modri, četrti na SP 1962, so v skupini zaostali za Francijo, Čehoslovaki pa za Portugalsko, ki je takrat računala na zlato obdobje lizbonske Benfice.
Kvalifikacije so bojkotirale afriške reprezentance, saj niso bile zadovoljne s tekmovalnim pravilom, v katerem naj bi se najboljše afriške ekipe v dodatnih kvalifikacijah pomerile proti azijskim tekmecem. Predstavniki s črne celine so bili prepričani, da bi si zaslužili svojega potnika na SP 1966 brez križanj z drugimi konfederacijami.
Hitro slovo Brazilcev, Eusebio kralj strelcev
Portugalec Eusebio je bil z devetimi zadetki najboljši strelec SP 1966. Naslov je branila Brazilija, a se ni preveč izkazala. Po dveh zaporednih naslovih je sledilo hitro slovo. V skupinskem delu je zaostala za Portugalsko in Madžarsko, tako da je ostala brez četrtfinala. Pele se je od SP poslovil z enim zadetkom in veliko jezo, saj je bil tarča grobih posredovanj branilcev. Poškodoval se je že na prvi tekmi.
Slaba uvrstitev Brazilije ni bilo edino presenečenje na turnirju. Brez izločilnega dela je ostala še ena dvakratna svetovna prvakinja. Italija je doživela nepričakovan udarec proti novinki Severni Koreji (0:1). Ta se je uvrstila v četrtfinale in postala prva ekipa, ki ni bila članica evropske ali južnoameriške družine, a se je uvrstila med najboljših osem na SP.
Tam je proti Portugalski po 22 minutah vodila že s 3:0, tako da se je napovedovala nova senzacija, a se je nato prebudil Eusebio, zadel kar štirikrat in poskrbel za enega od najbolj zvenečih preobratov v zgodovini SP. Portugalci so na koncu zmagali s 5:3 in se ob svojem prvem nastopu na mundialu uvrstili v polfinale. Podoben dosežek so šele 32 let pozneje na SP v Franciji ponovili Hrvati. Eusebio je dosegel kar devet zadetkov in postal kralj strelcev na SP 1966.
Angleži so v četrtfinalu v Londonu premagali Argentino z 1:0, gavči pa so bili zelo nezadovoljni s sojenjem. Celo tako, da so dvoboj poimenovali nogometni rop stoletja. Rdeči karton je prejel Argentinec Antonio Rattin in postal prvi nogometaš, ki je bil izključen na reprezentančni tekmi na kultnem Wembleyju. Ker so Zahodni Nemci izločili Urugvaj (4:0), ki je prav tako besnel zaradi spornih sodniških odločitev, je polfinale minil povsem po evropskih notah.
Najbolj sporen zadetek v zgodovini finalnih srečanj SP:
V polfinalu le Evropejci
Anglija je v polfinalu pred evforičnimi navijači, ki so vedno bolj verjeli v srečen razplet tekmovanja, z 2:1 premagala Portugalsko, ZRN pa z enakim rezultatom Sovjetsko zvezo. Pri gostiteljih je bil junak dvakratni strelec Bobby Charlton, pri Nemcih pa je zmagoviti zadetek dosegel Franz Beckenbauer, bodoči ''cesar'' svetovnega nogometa.
Finale na starem Wembleyju je spremljalo 98 tisoč gledalcev. Spremljali so nepozabno dramo, eno od najbolj razburljivih finalnih srečanj vseh časov. Redni del se je končal z 2:2. Ko so domači navijači že slavili zmago in velik naslov, so nepopustljivi Nemci v skladu z znamenitim rekom, da se igra nogomet do zadnje minute, v izdihljajih srečanja izenačili. V podaljšku je svoj strelski festival nadaljeval Geoff Hurst in postal prvo ime finala.
Angleži so leta 1966 dočakali prvo, a za zdaj tudi zadnjo lovoriko na svetovnih prvenstvih.
Najprej je povedel Angleže v vodstvo s 3:2 z enim najbolj spornih zadetkov v zgodovini nogometa. Žoga se je v 101. minuti od prečke odbila na golovo črto. Po mnenju sodnikov jo je prečkala s celotnim obsegom, kar je zadoščalo za zadetek, Nemci pa so menili drugače. Televizijske kamere so bile takrat še skromne, tako da se je verjelo stranskemu sodniku Tofiku Bahramovu. Ta je prihajal iz Azerbajdžana.
Geoff Hurst s srčno izbranko je po SP 1966 užival ogromno slavo na Otoku.
Poznejše analize, tri desetletja pozneje so jih opravili na univerzi Oxford, so razkrile, da sodnik ne bi smel priznati gola. Kakorkoli že, Angleži so takrat kronali vodstvo še z enim zadetkom Hursta, ki je tako dočakal hat-trick v velikem finalu in prinesel trem levom tako želen naslov prvaka.
SP v Angliji
Leto: 1966
Gostitelj: Anglija
Zmagovalec: Anglija
Finale: Anglija : ZRN 4:2 (1:1)
Povprečje doseženih zadetkov: 2,78
Povprečni obisk gledalcev: 48.848
Najboljši strelec: Eusebio (Portugalska) - 9 zadetkov
Uvrstitev Jugoslavije: izpadla v kvalifikacijah
Polfinale:
Liverpool:
ZRN : Sovjetska zveza 2:1 (1:0)
London:
Anglija : Portugalska 2:1 (1:0)
Tekma za 3. mesto:
London:
Portugalska : Sovjetska zveza 2:1 (1:1)
Finale:
London, štadion Wembley, 96.924 gledalcev
Anglija : ZRN 4:2 po podaljških (2:2, 1:1)
Hurst 18., 101., 120., Peters 78.; Haller 12., Weber 89.
Anglija: Banks, Wilson, Moore, J. Charlton, Cohen, Stiles, Peters, B. Charlton, Ball, Hunt, Hurst; selektor Alf Ramsey;
ZRN: Tilkowski, Höttges, Schulz, Weber, Schnellinger, Beckenbauer, Overath, Haller, Seeler, Held, Emmerich; selektor Helmut Schön.
Zgodovina svetovnih prvenstev:
Leto | Gostitelj | Svetovni prvak |
---|---|---|
1930 | Urugvaj | Urugvaj |
1934 | Italija | Italija |
1938 | Francija | Italija |
1950 | Brazilija | Urugvaj |
1954 | Švica | ZRN |
1958 | Švedska | Brazilija |
1962 | Čile | Brazilija |
1966 | Anglija | Anglija |
1970 | Mehika | Brazilija |
1974 | ZRN | ZRN |
1978 | Argentina | Argentina |
1982 | Španija | Italija |
1986 | Mehika | Argentina |
1990 | Italija | Nemčija |
1994 | ZDA | Brazilija |
1998 | Francija | Francija |
2002 | Južna Koreja in Japonska | Brazilija |
2006 | Nemčija | Italija |
2010 | Južna Afrika | Španija |
2014 | Brazilija | Nemčija |
2018 | Rusija | ? |