Ponedeljek, 14. 5. 2018, 18.00
1 leto, 4 mesece
Zgodovina SP (1930 – Urugvaj)
SP 1930: Ni manjkalo veliko, pa bi Slovenija imela prvega že desetletja pred Oblakom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,36
1
Začetek 20. stoletja za reprezentančni nogomet ni bil preveč pester. Tekmovalni vrhunec je doživljal zgolj na olimpijskih igrah, ki sta jih kot za stavo osvajali reprezentanci Anglije in Urugvaja. Nato pa se je nekaj spremenilo. Sramežljivo in s številnimi porodnimi krči se je rodila zgodba o mundialu. O tekmovanju vseh tekmovanj. Led je prebila v Urugvaju, pisalo se je leto 1930.
V času, ko reprezentančni nogomet ni imel večjega tekmovanja, na katerem bi se lahko države potegovale za svetovni naslov, se je iskal junak, ki bi premaknil kolesje in na nogometni zemljevid vrisal novo poglavje.
Mundial se je rodil po zaslugi Francoza
Tretji predsednik Mednarodne nogometne zveze (Fifa) Jules Rimet (levo) je bil najbolj zaslužen za ogromno pridobitev, največje tekmovanje v nogometu.
Svet ga je dočakal v Franciji. Šele močnejše zavzemanje francoskega nogometnega zanesenjaka Julesa Rimesa, da se končno organizira neodvisno srečanje najboljših svetovnih ekip na posebnem turnirju, je postreglo z rojstvom priljubljenega "mundiala".
Vsak začetek je težak, pri iskanju prvega gostitelja pa ni bilo nič lažje. Revni južnoameriški predstavnik Urugvaj je skušal združiti izziv proslavitve stoletnega obstoja mlade državice z gigantsko športno manifestacijo, sveže ustanovljena Fifa pa mu je pri tem prepustila povsem proste roke. Veliki štadion Centenario je bil še pravočasno pripravljen, čeprav so gradbena dela potekala še v tednu, ko je na drugem velikem objektu Pokites potekala slavnostna otvoritev.
Le štiri predstavnice Evrope
Urugvaj je v finalu v razburljivem srečanju s 4:2 premagal sosedo Argentino. Zaradi poraza in neprestanih provokacij sta nogometni zvezi po tej tekmi celo za dve leti prekinili stike.
Žal je prvo svetovno prvenstvo bojkotirala domovina nogometa Anglija, ki se je do preostalih reprezentanc obnašala snobovsko, saj ji ni bilo v čast igrati proti "slabšim", "amaterskim" ekipam.
Primat je prevzela domača enajsterica, sicer v tistih časih tudi velika favoritinja (južnoameriški in olimpijski prvak), ki je v konkurenci skromnih 13 reprezentanc (od tega zgolj štiri evropske, prav vse so se odpravile na večtedensko potovanje s čezoceansko ladjo) po velikem preobratu v finalu proti sosedom iz Argentine prišla do zgodovinskega prvega naslova. Domači temnopolti zvezdnik Jose Leandro Andrade je postal prvi veliki nogometni junak, ki je izstopal v zgodovini svetovnih prvenstev.
Kvalifikacij še ni bilo, na prvenstvu pa je bilo v 18 dneh odigranih zgolj 18 tekem. Za primerjavo, letos poleti bodo ljubitelji nogometa v Rusiji spremljali 64 dvobojev. Nastopili so le predstavniki treh različnih konfederacij. Manjkali so predstavniki Afrike, Azije in Oceanije.
Vrhunci finala med Urugvajem in Argentino:
To je bilo tudi edino svetovno prvenstvo, ki je potekalo v enem mestu. Svetovno nogometno smetano je s tremi štadioni gostil Montevideo, glavno mesto Urugvaja.
Za nastop na SP je kandidiral Slovenec, a ...
Barve Jugoslavije so po bojkotu hrvaških nogometašev branili le Srbi, ki so na koncu osvojili zelo solidno četrto mesto. Tako je izostala možnost, da bi prvenec na mundialu dočakala Slovenija, saj je bil pred tem na reprezentančnem seznamu vratar Maks Mihelčič, ki je tedaj zelo uspešno nastopal pri zagrebškem klubu Građanski. Če bi nastopil v Urugvaju, bi postal prvi Slovenec na svetovnem prvenstvu, tako pa je ta častitljiva vloga pripadla Branku Oblaku, ki je nosil jugoslovanski dres na SP 1974 v ZRN in bil tako dober, da je bil izbran v najboljšo enajsterico tekmovanja.
Največje tekme so potekale na prekrasnem Centenariu, na katerem je leta 2014 gostovala tudi slovenska izbrana vrsta.
Klubi iz Sarajeva, Splita, Subotice in Zagreba se niso strinjali s tem, da bi bili njihovi igralci odsotni tako dolgo časa med državnim prvenstvom, zato je prišlo do upora. Beograjskih klubov to ni motilo. Na nogometni zvezi Jugoslavije, ki se je takrat iz Zagreba preselila v Beograd, so se odločili, da bodo čez veliko lužo odpotovali le nogometaši beograjskih klubov. Pridružili so se jim še trije Srbi, ki so igrali v Franciji.
Kako je potekal SP 1930 v Urugvaju?
Srbski nogometaši, ki so branili barve Jugoslavije, so v uvodnem srečanju premagali Brazilijo z 2:1. Zanimivo, s petkratnimi svetovnimi prvaki, edinimi, ki so nastopili prav na vseh svetovnih prvenstvih, se bodo kot samostojna država Srbija pomerili tudi poleti v Rusiji.
SP v Urugvaju
Leto: 1930
Gostitelj: Urugvaj
Zmagovalec: Urugvaj
Finale: Urugvaj : Argentina 4:2 (1:2)
Povprečje doseženih zadetkov: 3,89
Povprečni obisk gledalcev: 32.808
Najboljši strelec: Stabile (Argentina) - 8 zadetkov
Uvrstitev Jugoslavije: 4. mesto
Polfinale:
Montevideo:
Urugvaj : Jugoslavija 6:1 (3:1)
Argentina : ZDA 6:1 (1:0)
Finale:
Montevideo, štadion Centenario, 80.000 gledalcev:
Urugvaj : Argentina 4:2 (1:2)
Dorado 12., Cea 57., Iriarte 68., Castro 89.; Peucelle 20., Stabile 37.
Urugvaj: Ballesteros, Nasazzi, Mascheroni, Andrade, Fernández, Gestido, Dorado, Scarone, Castro, Cea, Iriarte; selektor Alberto Suppici;
Argentina: Botasso, Della Torre, Paternoster, Juan Evaristo, Monti, "Arico" Suárez, Peucelle, Varallo, Stábile, Ferreira, Mario Evaristo; selektor Francisco Olazar.
1