Ponedeljek, 4. 12. 2017, 17.50
6 let, 4 mesece
Tomaž Kavčič
Brez botrov je pri 64 letih dočakal priložnost življenja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,20
3
Kdo je Tomaž Kavčič, ki je postal novi selektor slovenske nogometne reprezentance in bo v prihodnjih letih skušal dokazati, da je ta vredna več, kot je kazala v zadnjem času?
Čeprav pravi, da je bila nogometna žoga vedno ob njem, je Tomaž Kavčič človek, za katerega v življenju obstaja še marsikaj drugega kot samo nogomet. Rad bere, gleda okoli sebe in vpija znanje od vseh, ki imajo kaj povedati.
Z njim se boste lahko pogovarjali o nogometu, a tudi o marsičem drugem. Iz njegovih ust boste sem in tja slišali besede znanih svetovnih filozofov, včasih bo iz njih priletel dovtip, ki ga je na tržnici slišal od nasmejane branjevke.
Gledališče, koncerti, opera ... Zanima ga vse.
Je človek, ki raje kot nasprotnike na življenjski poti nabira prijatelje. Ima jih povsod. V nogometnih in drugih krogih. Akademskih, kulturnih in tudi med navadnimi ljudmi, na ulici. V Ljubljani ali drugod ga lahko pogosto srečate med sprehodi, med katerimi razmišlja in išče notranji mir. Včasih ga najde tudi ob dolgih sprehodih ob morski obali.
Vsekakor atipični nogometaš, ki z veseljem pove, da ga zanima tudi kultura. Gledališče, koncerti, opera. V eni izmed opernih predstav je pred časom tudi sodeloval. Ni ga sram priznati, da včasih obišče tudi Metelkovo. Eno pomembnejših središč alternativne kulture v Sloveniji, v katerem nogometaša prav gotovo ne bi pričakovali.
Z njim se najverjetneje vrača Kevin Kampl
Vrnil naj bi Kevina Kampla.
Na stereotipe o nogometaših tako ali tako ne da veliko, spoštuje vse in vsakogar, ki ima kaj pametnega povedati. Z igralci, ki jih trenira, vedno goji dobre odnose, a zna postaviti meje. "Pravila obstajajo. Nihče jih ne sme kršiti, ne glede na to, za koga gre. Kdor pravila prekrši, se izloči sam. Enkrat prekršek še oprostim, drugič nič več," pove o tem.
Pogosto razmišlja o tem, kako pristopiti do koga in kaj narediti, da bo iz njega in njunega odnosa izvlekel največ. Ne samo v nogometu. "Ne moreš biti do vseh enak, saj smo si različni. Sploh če gre za koga, ki prihaja iz drugačnega okolja. Iz druge države, druge kulture," pravi. Morda se tudi zaradi tega tako dobro razume s Kevinom Kamplom. Prav on ga je namreč spravil na slovenski nogometni zemljevid in obljublja, da ga bo tja tudi vrnil.
Težavni zvezdnik slovenske reprezentance zaradi takšnih in drugačnih razlogov v zadnjih letih v izbrani vrsti odigral le peščico tekem. "Igrati morajo vedno najboljši in iz njih je treba vedno izvleči največ," pravi novi slovenski selektor in dodaja, da v življenju nima težav s priznavanjem napak.
Prva napaka ni nikoli prolematična, druga je
"Bistveno je, da jo priznaš, da se iz nje nekaj naučiš in je ne ponoviš. Prva napaka ni nikoli problematična, druga pa je," je filozofija, ki se je pri tem drži.
Rodil se je v Beli krajini, v Črnomlju, a potem otroštvo preživel na Brdih. Potem se je spet vrnil v Črnomelj, kjer je obiskoval gimnazijo. Študiral je v Ljubljani, vmes je eno leto delal na ladji in z njo krožil po svetu. Morda tudi zaradi tega na življenje gleda široko.
"Nogomet sem imel vedno rad, ampak sem imel rad tudi druge stvari. Nisem se jim odrekal," pove.
Ključen je bil klic Milana Miklaviča
Z nogometom se je začel ukvarjati v domačih krajih. Najprej je igral za Belo krajino, potem za Brda, Renče in za ljubljanske klube Ilirijo, Slovan in Svobodo. Bil je vezist, ki je sem in tja dosegel tudi kakšen gol. Na koncu jih je zabijal v avstrijskih nižjih ligah.
Klic Milana Miklaviča je bil prelomen na njegovi trenerski poti.
Potem je bil nekaj časa upravnik športnega parka viške Svobode, ko je v 90. letih prejšnjega stoletja prišel klic Milana Miklaviča, priznanega slovenskega trenerja, ki je takrat deloval v Gorici in ji leta 1996 prinesel njen prvi naslov. "To je bila prelomnica v mojem življenju," pravi Kavčič, ki je pozneje trenersko pot tlakoval po številnih manjših slovenskih klubih.
Najprej je sedel na klopi ljubljanskega Factorja, pa potem Svobode. Sledilo je delo najprej z mlado ekipo Gorice, nato še s člansko ekipo. Grosuplje je skoraj pripeljal v prvo slovensko ligo, to mu je pozneje uspelo z Belo krajino in tudi s Factorjem. Treniral je še Livar iz Ivančne Gorice, ko je nepričakovano dočakal klic iz Nogometne zveze Slovenije. Postal je selektor mlade reprezentance do 21 let.
Rudi Zavrl ga je presenetil
"Ne vem, kdo se je takrat spomnil name," se spominja leta 2008. Priložnost mu je ponudil takratni predsednik NZS Rudi Zavrl in z izbiro zadel. Če ne bi, Kavčič selektor mladih upov ne bi ostal več kot šest let. Do leta 2014, ko je odšel na Kitajsko. Prevzel je tamkajšnjega prvoligaša Quingdao Jonoon, z njim nanizal serijo dobrih rezultatov, a ostal brez uvrstitve v močno kitajsko prvo ligo, saj je klub zaradi administrativne napake ostal brez sedmih točk. V Aziji, kjer je treniral še Hunan Billows, je ostal leto in pol.
Reprezentanco Slovenije do 21 let je vodil na 43 tekmah. Zbral je 17 zmag, deset remijev in 16 porazov.
Leta 2016 se je vrnil in se na povabilo Srečka Katanca pridružil strokovnemu štabu članske reprezentance. V težkih časih sta ga prejšnji selektor in predsednik NZS Aleksander Čeferin videla kot človeka, ki lahko z mirnim pristopom in strokovnim znanjem ekipi prinese marsikaj dobrega. Hkrati je bila javna skrivnost, da bo on tisti, ki bo pozneje prevzel ekipo.
Dva meseca je mirno čakal na odločitev predsednika
Bil je na svetovnem prvenstvu 2010.
To je zadnji selektor ob svojem zadnjem javnem nastopu, po oktobrski tekmi proti Škotski, tudi korektno izpostavil in ga porinil v ospredje. Od takrat do zdaj se je Kavčič, ki je bil seveda pripravljen na izziv, nekoliko umaknil v ozadje in čakal, kako se bo odločil vrh NZS.
Predsednik Radenko Mijatović je dolgo časa razmišljal, se spogledoval predvsem z Matjažem Kekom, Robertom Prosinečkim in še kom, a nato s prstom pokazal na njega.
Zdaj je dočakal življenjsko priložnost in dobil možnost, da na najvišji ravni pokaže, kaj zna. "Moja trenerska pot je nekoliko posebna, nikjer nisem imel botrov in stricev iz ozadja," pravi trener, ki je pri 64 letih pred daleč največjim izzivom dolgoletne trenerske poti.
Cilj si je postavil kar sam, želi na Euro 2020
Reprezentanti so na njegovi strani, v javnosti kotira dobro. Fante pozna. S praktično vsemi iz rodu fantov, ki so prišli po selektorju Keku, je sodeloval v mladinski reprezentanci. Z veliko večino je sodeloval na svetovnem prvenstvu 2010. V Južnoafriški republiki je bil na povabilo Keka član strokovnega štaba. Tudi zaradi tega je zdaj postal selektor.
Nazadnje je v članski reprezentanci sodeloval s prejšnjim selektorjem Srečkom Katancem.
Dobil je priložnost, na katero je tiho upal dolgo časa. V času selektorske dirke je jasno in glasno povedal, da bo njegov cilj uvrstitev na evropsko prvenstvo 2020. Zdaj bo moral ta cilj začeti zasledovati in ga na koncu izpolniti. "Na koncu je ne glede na vse vedno najpomembnejši rezultat. Če ga trener ima, je priljubljen. V nasprotnem primeru je obratno," se zaveda dejstva, ki drži kot pribito.
3