Petek, 14. 9. 2018, 19.18
5 let, 7 mesecev
Naj kotički v slovenskih gorah
Po sončni vzhod na Kredarico kljub vetru, ki je pihal s 150 km/h
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,00
Mlada ljubiteljica gora najlepše trenutke najraje ujame v fotografski objektiv.
Da pot v visokogorje privablja vedno več mladih, ni nič novega. Oskrbniki planinskih koč opažajo številne obiske otrok in družin, mladi pa svoje utrinke radi delijo na družbenih omrežjih. "Nikoli ne veš, koga boš morda navdušil z ljubeznijo do gora," pravi pohodnica Anja Varl, ki svojim več tisoč sledilcem na Instagramu jemlje dih z lepotami slovenskih gora. Zaupala nam je svoje najljubše pohodniške trase, prav tako pa tudi, komu si želi nekoč pokazati svoje fotografske spomine.
Kateri so vaši trije najljubši kotički v slovenskih gorah?
Težko bi se odločila za svoje najljubše kotičke. Kamorkoli grem, se mi zdi nekaj posebnega, nekaj novega. V različnih kotičkih najdem sebe in svoj mir, pa tudi spoznavam ljudi, doživljam lepe trenutke in se imam lepo ob misli, da se bom tja zagotovo še vrnila. Kljub temu bom izpostavila tri lepe gorske lokacije, to so Roblek, Triglavska sedmera jezera in Storžič.
Kamorkoli grem, se mi zdi nekaj posebnega, nekaj novega. V različnih kotičkih najdem sebe in svoj mir,'' pravi Anja.
Begunjščica in Roblek
Roblek je na 1.657 metrih nadmorske višine, Begunjščica pa na dobrih dva tisoč. Na Roblek se najraje podam iz Drage, pot pa me vodi čez planino Preval. To je tudi moja najljubša pot na Roblek, ki je sicer malo daljša, na končni cilj prispemo v približno dveh urah in pol. Seveda je treba prišteti še kakšno dodatno minuto, če se v koči pri planini Preval ustavimo na slastnih štrukljih (smeh, op. p.). Od koče s slastnimi štruklji nadaljujemo na Begunjščico ali pa zavijemo na Roblek, kjer nas v koči pričakata več kot prijazna oskrbnika Zdenka in Rok. Pot sicer ni zahtevna, je pa treba kakšno mesto tudi preplezati. Osebno bi pot ocenila kot delno zahtevno.
Triglavska sedmera jezera
Izhodišče je pri slapu Savica (čez Komarčo), med potjo pa po približno 20 minutah na križišču zavijemo levo in se spustimo bližje do slapa Savice. Po nekaj minutah hoje se nam odpre prelep pogled na Bohinj.
Anjina priljubljena gorska lokacija so tudi Triglavska sedmera jezera. Kot pravi sama, je to odlična trasa za celodnevni izlet.
Če smo dovolj zgodnji, lahko opazujemo, kako se počasi trga megla nad jezerom, kar je prečudovito. Pot do Črnega jezera, ki je prvo, je nekoliko zahtevnejša, saj je med hojo treba paziti na krušenje kamenja.
Iz Koče pri Triglavskih jezerih lahko na 1.985 metrih nadmorske višine občudujemo prelepo dvojno jezero in greben Špičja. Če nam ostane dovolj časa, lahko pot nadaljujemo do Zasavske koče na Prehodavcih, od tam pa se nam odpre prelep razgled na dolino Trente. Lahko se tudi okrepčamo v koči, saj dobrot nikoli ne zmanjka.
Od Prehodavcev se vrnemo po isti poti do Koče pri Triglavskih jezerih, od tam pa zavijemo v smeri doma na Komni, ki je odprt vse leto in ima prelep razgled na Bohinjsko jezero. Pot je idealna za celodnevni izlet.
Storžič
Izhodišče poti je pri Domu pod Storžičem, moja najljubša pot pa je skozi Žrelo. Označila bi jo kot zahtevno, ampak tudi dobro označeno. V domu se lahko okrepčamo, v bližini pa je tudi parkirišče. Do vrha je približno dve uri in pol hoje, del poti pa je treba preplezati. Na vrhu nas pričaka razgled, ki sega do Karavank, Julijskih Alp in Ljubljanske kotline. Za spust je najprimernejša pot čez Škarjev rob, ki je tudi dobro označena.
Kje v hribih ste doživeli najlepši sončni vzhod ali zahod?
Vsak sončni vzhod ali zahod je neprecenljiv. Lep trenutek je, ko v miru sediš na kakšni skali in čakaš prve sončne žarke, prav tako pa tudi tisti, ko čutiš, kako žarki počasi drsijo z obraza.
Za trenutek, ko ujameš prve sončne žarke dneva, je vredno iti na vrh tudi skozi veter in sneg.
Spomnim se sončnega zahoda na Stolu, kjer je noro pihalo. Megle je bilo vedno več, pred sabo nisem videla nič. A ko sem se odločila vrniti v dolino, se je v nekaj minutah spremenilo čisto vse. Meglo je nenadoma odpihnilo, na nebu je bila jasnina.
Podobno se je zgodilo, ko sem bila z družbo na Ratitovcu. Po skoraj dveh urah hoje in udiranja v snegu smo prispeli na vrh, kjer nas je pričakalo sonce. Od šoka smo kar obstali.
Katera jed vam v hribih najbolj tekne?
Najraje imam jedi na žlico, ne smem pa pozabiti na čokoladne štruklje na Kofcah, ki so preprosto božanski.
Pot v hribe: z družbo ali sami in zakaj?
Imam dneve, ko se najraje odpravim kar sama, saj tako poiščem svoj mir in se naužijem energije za naslednje dni. Sama pa se ne odpravljam na zahtevne in neoznačene poti, predvsem zaradi varnosti. Je pa tudi res, da ni lepšega kot dobra družba, prijatelji ali družina. Takrat bi si želela, da se bi čas kar malo ustavil.
''Imam dneve, ko se v gore najraje odpravim kar sama, saj tako poiščem svoj mir in se naužijem energije za naslednje dni.''
Katere prigode ob obisku slovenskih gora ne boste pozabili?
Spomnim se decembrske Kredarice, ko sva želela z očetom dočakati sončni vzhod. Že v dolini se je slišalo pihanje vetra, a sva si vseeno rekla: "Do kamor bo šlo, greva, še vedno lahko na sredini obrneva." Tisti dan so sunki vetra dosegli približno 150 kilometrov na uro. Ker je bilo pod Kredarico že ogromno snega, je ta veter pomenil še večjo težavo, saj je nosil sneg tudi po zraku. Sončni vzhod je bil sicer prekrasen, a najboljši je bil topel čaj v koči, ko sva se vrnila (smeh, op. p).
Anja v gore najraje vzame fotoaparat, s katerim ujame trenutke, ki jih deli z vsemi, ki spremljajo njene gorske poti.
Naštejte tri stvari, ki bi jih v nahrbtniku najbolj pogrešali in ki ne smejo manjkati na nobeni pohodniški poti.
Za daljše poti obvezno dovolj tekočine, kakšna čokoladica ali celo prigrizek. Ne smemo pozabiti na oblačila, pametno pa je s sabo vzeti tudi telefon, saj nikoli ne vemo, kdaj bomo potrebovali prvo pomoč. Sama v hribe vzamem še fotoaparat.
Zapisovanje spominov ali fotografiranje? Za kaj se pogosteje odločate, da ovekovečite trenutek?
Fotografiranje. Največji razlog in posledično želja je, da bi s fotografijami navdušila tudi svoje otroke. Namesto dolgega zapisovanja bomo raje govorili o mojih dogodivščinah ob fotografijah, kar bo še toliko bolj doživeto. Svoje utrinke rada delim z drugimi, saj nikoli ne veš, koga boš morda navdušil z ljubeznijo do gora. Menim, da je s fotografijami to lažje kot zgolj z zapiski.
