Zaradi več denarja si ni želel zvrtati luknje v koleno

Sportal Prvi mož slovenske košarke odkrito o ozadju izključitve Nike Barič

Za Gašperja Okorna je jasno, da je po duši Ljubljančan. Tega ne skriva. Rodil se je v slovenskem glavnem mestu, tam preživel obdobje do osnovne šole, ko so se preselili v Medvode, zadnja leta pa je z družino spet nastanjen v Ljubljani. Če boste kdaj v jutranjem času med delovnikom hodili po ulicah Ljubljane, obstaja velika verjetnost, da ga boste srečali. V bližini Sportalove redakcije na Cigaletovi ulici namreč kot po pravilu srka jutranjo kavo, zamišljen, v svojem svetu. Jasno, košarkarskem. V svetu, v katerega je vpet praktično že vse življenje.

Zase pravi, da ni bil nadarjen košarkar. "Dober sodnik bi bil," je dejal v Sportalovem sobotnem intervjuju. Hitro je končal aktivno igrati košarko in povsem nepričakovano vstopil v trenerski svet. Kmalu je prišel tudi v takratno Union Olimpijo. Še zdaj ne ve, zakaj ga je Sašo Filipovski pripeljal. Morda zato, ker so potrebovali poceni pomočnika, in ugriznil je v ljubljansko jabolko. Vendarle je Ljubljančan in mu srce vedno igra s posebno noto, ko beseda nanese na Olimpijo, katere tekme si je z očetom kot otrok venomer ogledoval, ko je še igrala v jugoslovanskem prvenstvu.

V tej sezoni je osvojil drugo ABA ligo in Krko popeljal v osrednje regionalno tekmovanje. Foto: Vid Ponikvar

Takrat je dobil plačilo le za sendvič, a je bil zanj in za njegovo trenersko kariero to prelomni trenutek. Kmalu je postal glavni trener ljubljanskega kolektiva. Sezona 2006/07 pa ga je nato tepla desetletje, je izpostavil. V zadnjih letih se mu je vse obrnilo v pravo smer. Osvojil je lovorike z Olimpijo v drugem poskusu, Falcom na Madžarskem, Cibono na Hrvaškem, nedavno pa je Krko pripeljal tja, kjer si, kot pravi sam, zasluži biti. V osrednjo ligo ABA. A se s tem na Dolenjskem ne namerava ustavljati. Njegov pogled sega proti Evropi.

Ali je ta jutranji čas (z Gašperjem smo se pogovarjali v torek ob 9. uri zjutraj, op. a.) ob kavici zelo produktiven za vas?
To mi je kot ritual. Veliko stvari naredim, od osebnih do košarke. Telefon in glava delata na polno. Zelo velikokrat sam pijem kavo. To je ena čudnih stvari pri meni. Ljudje kavo večinoma pijejo v družbi, tudi jaz sicer, vendar eno kavo na dan zagotovo sam. Takrat naredim bistveno več. Eni bi rekli, da je to moja pisarna. Redek je dan, ko nimam tega rituala, tudi če si kavo skuham doma.

In prav vsakič pokate od energije. Kot bi vaši možgani vseskozi delovali na polnih obratih. Nič drugače kot takrat, ko ste bili na začetku trenerke poti. Pred tremi tedni ste praznovali abrahama. Se sploh počutite, kot da ste stari 50 let?
Določene stvari na žalost vseeno kažejo na to (smeh, op. a.). Ravno zadnjič sem zasledil svojo fotografijo iz Olimpije iz leta 2007 in sem bil malce šokiran nad spremembo (smeh, op. a.). Pošteno povedano se z leti ne obremenjujem. Za zdaj se počutim dobro. Vedno rad povem, da sem hvaležen, da lahko delam, kar imam rad. Meni je služba v užitek. Veliko ljudi tega zadovoljstva nima. Cenim to.

Glede na vašo postavo ste videti bolj kot kolesar oziroma da živite športno. Ali je tako?
Hmm … Ne, očitno imam dobre gene, a lahko bi se več gibal. Vseskozi so prisotne ideje, kaj bi lahko naredil, ampak te prelomne točke še ni bilo. Ne da bi živel povsem nešportno, ampak ne živim povsem športno. Zelo rad hodim, lahko bi še kaj kolesaril, telovadil. Letos sem prosil kondicijskega trenerja, da mi je pripravil kondicijskih program desetih vaj. Pred enim mesecem je bilo to in še vedno čakam, da se bo zgodil uvodni del (smeh, op. a.). Enkrat bo tudi to prišlo, a za zdaj še ni.

Kot trener je deloval tudi pri Geoplin Slovanu. Foto: Vid Ponikvar

Eno "nešportno" hibo pa vendarle imate. Kajenju se ne morete upreti?
Najbolje, da vprašate ženo. Ne vem. Nekoliko sem omejil. Če bi imel čarobno palico, bi bila to ena od prvih stvari, ki bi jo ukinil. Mi bodo rekli, saj lahko zdaj, ampak je težko ali pa nimam dovolj karakterja ali volje. Pri tej stvari moram reči, da sem, kot bi žena rekla, šibak.

Kako stresno je delo trenerja?
Delo trenerja gledam kot na vsako drugo službo. Stres je odvisen od tega, v kakšnem okolju si. Kako visoko si prišel, kakšni so cilji, kakšen je proračun, odgovornost. V marsikaterem klubu morda sploh ni stresno biti trener. Tudi v vašem poklicu je podobno, odvisno kateri dogodek pokrivate. Sem človek, ki težko delujem v sredinah, kjer ni precej visoko zastavljenih ciljev. Ti neposredno prinašajo stres in pritisk. Brez pritiska slabo delujem. Potrebujem klub, v katerem je pritisk. V tem najbolje plavam.

Torej se s pritiskom polnite?
Tako, ja. Mislim, da je to nujno potrebno. Če bi mi nekdo rekel, naj grem v klub, kjer bo cilj lahko dosegljiv, bi verjetno imel težave.

Sportal Šest kriznih minut, a sta Ferrell in Matković priborila prvo zmago

Kako vašo službo prenaša družina? Vendarle košarkarski trenerji velikokrat pravite, da ste trenerji 24 ur na dan.
Nekoč sem že povedal, da sem pred približno desetimi leti, ko sem dobil prvega otroka, postavil prioriteto. Enostavno bo družina prioriteta ne glede na to, ali bo moja poklicna pot potegnila krajšo. To je bila zavestna odločitev. Nisem želel zamuditi, kako se otrok prvič pelje s kolesom, ker je moja kariera pomembnejša in bi bil na drugem koncu Evrope.

Nisem trener, ki bi družino peljal povsod po Evropi, čeprav bi bilo finančno to izvedljivo. Absolutno sem proti, da bi žena pustila službo, otroci menjavali šole po dveh letih. Moja pot bi lahko šla v povsem drugo smer, če gledam prvi val, ko sem bil pri Olimpiji. Lahko bi postal tudi nomad. Kako visoko bi šlo, ne vem. A menim, da sem vseeno prišel kar visoko.

Zadnja štiri leta smo bili z družino na Dunaju, ker žena dela na MZZ, jaz pa sem služboval na Madžarskem pri Falcu, najboljšem madžarskem klubu, ki je bil oddaljen 130 kilometrov. Na dnevni ravni sem bil z družino. Dokler bodo otroci v osnovni šoli, bom zagotovo dal temu prednost in iskal sredine, kjer bomo blizu. Moram pa povedati, da to ni lahko. Velika umetnost je, da zadovoljiš svoje apetite in da imaš po drugi strani stik z družino. Potrkal bom na les, za zdaj mi je uspelo. To mi veliko pomeni. Tega ne delam na silo, ampak iz ljubezni do družine.

V užitek mi je, ko prideta otroka domov iz šole in povesta, kaj sta počela, kako je bilo na plavanju … To mi pomeni več, kot pa da bi si v luknjo zvrtal v koleno, dobil nekaj več denarja in odšel v tujino. Mislim, da bo za to še čas, ko bosta starejša.

Družini je dal prednost. Foto: Sportida

Zakaj tako zgodnji preskok med trenerje? Pri 22 letih ste začeli delati v vrstah Tinexa iz Medvod. Kako je bilo z vašo igralsko košarkarsko potjo?
Prej sem igral v Medvodah in mladinskih kategorijah. Pošteno povedano, nisem bil nadarjen in kakšen presežek. Kot zelo mlad sem dve sezoni odigral v drugi slovenski ligi. Istočasno sem šel med sodnike. Kazalo je več kot dobro. Po nekem naključju, ko sem prišel iz vojske, me je trener v Medvodah prosil, naj treniram mlajše, ker ni bilo nikogar. Nisem bil povsem prepričan, na koncu sem si rekel, pa naj bo. V enem tednu se mi je svet spremenil. Zaljubil sem se v trenersko delo.

Sodnik potem niste bili več?
Zelo hitro sem opravil s tem delom košarke. Nekaj časa sem bil aktiven še na obeh ravneh, vendar sem zelo hitro šel povsem med trenerje. To je bilo prevej nenačrtovano, brez fakultete za šport. Košarko sem res spremljal in igral, konkretno pa o trenerskem delu nisem razmišljal.

Kako ste se potem izobraževali v trenerskem smislu?
Veliko sem vložil v to. Najprej sam, potem sem želel iti v nekoliko večjo sredino. Odšel sem Škofjo Loko in bil tam najprej pri mladincih in v ženski košarki, sočasno pa hodil na treninge drugih trenerjev. Zoranu Martiču sem bil pomočnik leta 2000 v Škofji Loki in ga nato nasledil na mestu glavnega trenerja. Vzporedno sem hodil gledat treninge Iva Sunare pri Slovanu. Prav tako sem šel v ZDA za dva meseca na dve univerzi – v Kansas in Indiano. Ključen preskok je bil leta 2003, ko sem šel iz Škofje Loke v Olimpijo za pomočnika Saši Filipovskemu.

Pri Olimpiji je dobil priložnost voditi klub v elitni Evroligi, ko je bil star 33 let. Foto: Sportida

Kje vas je našel? Dobro, jasno, da v Škofji Loki, vendar kako to, da se je odločil za vas?
Dobro vprašanje. Tudi sam ne vem. Iskal je drugega pomočnika, ki ne bi imel finančnih zahtev. Treba je vedeti, da sem tisto sezono oddelal za približno današnjih 300 evrov mesečno. Zagrabil sem. Pomagali so mi ljudje iz Škofje Loke. Boris Čajič je bil takrat vpleten kot starosta.

Klic je prišel in nisem okleval. Bil sem na počitnicah na Siciliji. Vprašali so me, ali me zanima. V dveh dneh sem spakiral kovčke in odšel v Tivoli, kjer so se priprave že začele. Tisto sezono sta mi finančno pomagala oče in žena, ki je že imela redno zaposlitev, da smo lahko prišli skozi mesec. Enostavno sem imel za sendvič. To se je obrestovalo in bila je prelomna točka.

Kaj bi zdaj z vsemi izkušnjami svetovali tistemu Gašperju izpred 20 let?
Veliko bi mu svetoval. Dejal bi mu, naj včasih drži jezik za zobmi. Ne smeš povedati vsega, kar misliš. Bolje bi bilo, da bi bil bolj diplomatski, kot pa da sem bil brez dlake na jeziku. To bi bila ključna sprememba. Še več bi poskušal vložiti v različna znanja. Ne le v košarkarska, ampak v psihologijo, sociologijo, kako voditi skupino …

Takrat bi mi to prišlo še kako prav. Tudi zdaj imam prostor za napredek. A je drugačna zgodba. Vse to pride tudi z izkušnjami, samozavestjo ob rezultatih. Leta me je preganjala sezona 2006/07 pri Olimpiji. Mislim, da smo imeli v Evroligi dobro sezono glede na ekipo in finančno stanje ter težave. Tudi v ligi ABA smo igrali dobro glede na položaj, izgubili pa obe domači lovoriki. Takrat so te štele in je bila drugačna zgodba, kot je žal danes, ko ne prinaša več toliko.

Ko si bil na Olimpiji, je izgubljena lovorika pomenila katastrofo. Izgubili smo pokal in prvenstvo proti Heliosu. V tistem trenutku se nisem zavedal, da bo tako hudo in da me bo to preganjalo deset let. V tistem času sem si srčno želel nekaj osvojiti. Nato je prišla sezona 2016/17, ko se je obrnilo v pravo smer. Od takrat naprej sem nato še s Falcom, Cibono in Krko z zmago v ligi ABA 2 nabral devet samostojnih lovorik, kar v tako kratkem času ni malo. V ključnih trenutkih smo dobivali serije in s tem kot trener rasteš. Lažje je. Breme sem odvrgel. Mislim, da je bilo to pri meni ključno.

Takrat sem se spraševal, kaj če ne bo več priložnosti, kaj če sta bili to zadnji finalni bitki. Vsi govorijo, da bo še priložnost, a to ni res. Tista, ki je bila, se ne bo nikoli več vrnila. To so dejstva in vsi se morajo tega zavedati.

Sportal Slovenski košarkar prijavljen na nabor lige NBA

Ste morda prehitro postali glavni trener Olimpije?
Velikokrat sem o tem premišljeval, ali sem prezgodaj padel v to. Na koncu sem ugotovil, da je morda bilo kakšno leto prezgodaj, a po drugi strani se je treba zavedati, kaj pa če nikoli ne bi prišla ta priložnost. Trenutek je bil, ki je bil. Prav je, da sem jo zagrabil. Cena v naslednjih letih je bila precej visoka. Zabredel sem namreč. Kot mlad nisem znal pravilno pogledati na zgodbo. Delal sem slabe poteze v karieri in sem kar nekaj časa potreboval, da sem splaval nazaj.

Morda ne bi bilo narobe, če bi bil še kakšno leto, kot sem bil pri Lietuvos Rytasu, pomočnik vrhunskim trenerjem, kot so Neven Spahija, Sašo Filipovski, Tomo Mahorič in tudi Aleš Pipan v reprezentanci. Kot pomočnik sem osvojil vse, baltsko ligo – zdajšnjo VTB, v evroligi igral top 16. Kljub vsemu sem nekaj videl. Marsikdo te priložnosti nima. Mislim, da je bilo prav, kot je šlo.

Foto: Vid Ponikvar

Ko beseda nanese na Olimpijo, vam verjetno srce zaigra drugače. Zakaj?
Tega nikoli nisem skrival. Olimpija je moj klub. Ljubljančan sem. Nato sem živel še v Medvodah. V Škofi Loki, kamor se vedno rad vrnem, nikdar nisem živel. V Škofji Loki so mi dobesedno kot smrkavcu dali priložnost, da sem vodil ekipo, v kateri so bili Saša Dončić, Klemen Zaletel, Nebojša Razić. Olimpija je moj klub. Oče me je vedno peljal na vse tekme jugoslovanskega prvenstva. Olimpijo jemljem kot svoj klub, tega ne skrivam. Tega nisem skrival v Zagrebu, tega ne skrivam v Novem mestu. Tako je. Spremljam jo, trpim z njo, ko ne gre, in sem vesel, ko so uspehi.

Trdim, morda bo kdo zdaj razočaran, jezen, da je Olimpija paradni konj slovenske košarke. Prav je bilo tudi, da Olimpija ni bila osem let prvak in so drugi osvajali naslove.

Olimpiji je torej težko reči ne?
Glede tega, tudi ker sem Ljubljančan, je vse jasno. Nimam prav veliko skrivati.

Slovenija, Litva, Latvija, Poljska, Kuvajt, Madžarska in Hrvaška so bile vaše postojanke na trenerski poti. Kje je bilo najtežje in kje najlepše? Glede na prej povedano je bilo verjetno najtežje pri Olimpiji.
Najtežje je vedno pri Olimpiji, ker čutiš največji pritisk. Domačin si. Večja odgovornost je. Ko gledam na kariero, sem imel redko kratke stike z upravami klubov. Tisti, ki so bili, so bili siloviti.

V Litvi je bilo pri Lietuvos Rytasu nekaj posebnega. Vrhunska ekipa, pogoji, trener, kemija. Odlično doživetje, brez primere. Mlademu trenerju je to težko razložiti. Zagotovo mi je bila pri srcu madžarska zgodba pri Falcu, kjer smo v klubu, ki je vedno gledal v hrbet najboljšemu in so ga klicali večno drugi, spremenili zgodbo in ekipo, ki zdaj redno in brez težav igra v ligi prvakov z madžarskimi igralci. Z lastnimi rokami. Pa ne le kot ekipa, tudi v infrastrukturnem smislu je bil napredek. Spremljajo, širijo, dodajo …

Tretja, če moram povedati, je Cibona. Nekaj kultnega. Vrhunska ekipa, super športni direktor Marin Rozić. Zame je bila ena najbolj selekcioniranih ekip v tem prostoru v zadnjem desetletju, ki pa je brez veze razpadla. Ta ekipa bi morala še eno sezono ostati skupaj. Mislim, da bi ob dveh okrepitvah lahko naredili še veliko. Te tri stvari bi izpostavil na prvo žogo.

Mlada selekcija, ki jo je imela Cibona, je imela po njegovem mnenju ogromen potencial. A so se po osvojeni dvojni kroni ključni igralci poslovili od kluba, ker investitorja še ni bilo od nikoder. Foto: Mihal Jačić Cibona/ABA

V kakšno čast vam je, da ste vodili največja kluba v Sloveniji in na Hrvaškem?
Marsikdo zdaj gleda Cibono skozi prizmo, da se muči. In da se je mučila Olimpija. Vedno pravim, da moraš najprej nekaj doseči, da si lahko trener Olimpije in Cibone. To ne pade z neba. Verjemite, da ni lahko priti na klopi teh dveh klubov. Marsikdo bi to želel in ne more. To si jemljem v čast in sem ponosen, da sem vodil oba kluba. Kljub vsemu je na tem prostoru ob Crveni zvezdi, Partizanu, nekdanji Jugoplastiki in če dodamo še Zadar to šesterka največjih. Na tem območju so kultni, kakorkoli obračate.

Ali so vas morda imeli za Janeza, ko ste prišli v Zagreb?
Na začetku je bilo nekaj tega, vendar je že bil Janez Drvarič pri Mirku Novoselu v Ciboni. Novosela sem spoznal in se družil z njim. Povabil me je k sebi domov. V bistvu sem mu bil simpatičen. Veliko sva se pogovarjala. Tudi to so stvari, ki v življenju štejejo.

Na začetku ni bilo enostavno, ko me je Marjan Rozić predstavil. Po Zagrebu se je zavijalo z očmi. Medijsko ni bilo najlažje. Napisano je bilo, kje so tega našli. Res, da je vodil Olimpijo, vendar to je Cibona. In spet tujca. Ko smo zgodbo v pol leta zapeljali v pozitivno smer in so mladi igralci naredili korak naprej, se je spremenilo.

Fantje so bili ogroženi v ligi ABA in smo se rešili na štirih tekmah. Po nekaj letih smo vzeli dvojno krono. Pa sploh ni bilo veliko dvojnih kron. Treba je pogledati, komu je to uspelo – Jasmin Repeša, Neven Spahija … To so imena, ki veliko pomenijo. Od takrat se je spremenilo, izkazali so mi čast. Vse se je vrnilo, a sem se moral dokazati.

Sportal Slovenski košarkar ima dovolj

Pri Ciboni ste bili kratek čas, osvojili obe hrvaški lovoriki, imeli vso osnovo za nadaljevanje, govorilo se je o vložku za pokritje dolgov iz preteklosti, nato pa vaš odhod …
S Cibono je bilo vse dogovorjeno. Ko sva se z Rozićem v Vukovarju, kjer smo igrali tekmo, pogovarjala, sva tam zaprla zgodbo za naslednjo sezono. Zaprla sva mene, zaprla sva igralski kader. Vse je kazalo, da bodo investitorji, ki jih v Zagrebu še danes ni, uredili položaj. Mi bomo zadržali mlado jedro. Pogovarjali smo se celo, katera starejša igralca bomo dodali. Da bosta dodana vrednost.

Nato se je obrnilo. Zaradi finančne nediscipline sem se ustrašil, da bo težka zgodba. Ugotovil sem, da se bodo vsi igralci razbežali. Torej, celotna ekipa se bo razpustila in bom ostal praktično sam. Takrat je Krka že tipala in sem se zelo hitro odločil.

Foto: Grega Valančič/Sportida

Za mirno pot.
V prvi vrsti je Krka urejen klub, po drugi strani so povedali, kaj želijo. Tudi sam sem povedal, kaj me zanima. Izjemno hitro smo se našli. Moram priznati, da so mi pustili, da sem sam začel sestavljati ekipo. S tem, ko smo osvojili ligo ABA 2, mislim, da so pokrili vložek, ko so me pripeljali izključno za to. Pogodbo imam še dve leti in mislim, da lahko nadgradimo. Prepričan sem v to. Naredil bom, da se ne bodo ponavljale napake iz preteklosti. Želim si, da jedro ostane slovensko. Verjamem, da bomo imeli konkurenčno ekipo.

Ali vas je stanje pri Zagrebčanih spominjalo na tisto iz Olimpije, ko ni bilo denarja?
V tisti sezoni, 2016/17, je bila pri Olimpiji prisilna poravnava, kar je bila pozitivna stvar. Sicer denarja za ekipo ni bilo, ampak so nas morali plačevati za tisto, kar smo imeli podpisano. Varovalka je bila. Najhujša sezona finančno pri Olimpiji pa je bila 2006/07. Takrat je Olimpija igrala s precej več denarja in v Evroligi. Zneski so bili, kakršni so bili. Zgodba pa povsem ista kot v Zagrebu, ko šest mesecev noben ni videl denarja.

Ali so vas pri Ciboni prepričevali, da bi ostali?
Rozić mi je rekel, da mu je izredno žal in da mu je vse jasno. Ostali smo v odličnih odnosih. Ko se je zgodba začela razvijati v napačno smer, je tudi sam čutil odgovornost. Želel si je, da bi ostal. Bolj me je motiviralo, da bi ekipa ostala. Ekipa, ki je imela ogromno talenta. Privlačilo me je. Ko se je čez noč spremenilo … Po zadnji tekmi je v isti noči šest igralcev prekinilo pogodbo. Dvigneš pokal in preden je bilo jutro, je šest agencij prekinilo pogodbe, kar je seveda pomenilo, da me ne privlači več.

Ob Sloveniji ste bili najdlje na Madžarskem. V kakšnem stanju je košarka pri naših severovzhodnih sosedih? Kako je urejeno?
Če bi nekdo pred 15 leti rekel, da gre za trenerja v madžarsko ligo, bi mu takrat dejal, kaj pa govoriš. Danes je težko priti na Madžarsko za trenerja. Moraš že nekaj pokazati. Liga je urejena, dobra. Imajo več kot konkurenčnega predstavnika v ligi prvakov. Madžarska reprezentanca se je začela uvrščati na prvenstva. Košarka je priljubljena.

Ne znajo še delati z mladimi, a imajo neverjeten bazen in pogoje za delo. Vsak klub ima na razpolago infrastrukturo, kadar jo želi. Ni treba vprašati hišnika, ali lahko odpre vrata. Liga raste, finančno je izredno močna. Ljudje si bodo težko predstavljali, ampak slovenski košarkarji težko pridejo na Madžarsko. Tujci tam ne igrajo za malo denarja. Lep primer je bil, ko je šel hrvaški košarkar v Szolnok in je dobil več denarja, kot bi ga dobil na primer v španski ligi.

Pred leti se je še dalo priti in so z veseljem sprejeli, zdaj to ni več lahko. Madžarska liga je izredno močna in precej močnejša od slovenske. Če odštejemo Olimpijo, je v drugem razredu. Tam so proračuni prvih osmih klubov precej večji. Pol milijona evrov morajo imeti klubi, pa ti se potem borijo za obstanek. Na Madžarskem je šlo v drugo sfero.

S Krko je dvignil pokal za najboljšega v ligi ABA 2. S tem dosežkom se je Krka po hitrem postopku vrnila med elito v jadranskem tekmovanju. Foto: Grega Valančič/Sportida

Zaradi finančnega vidika se je tako spremenilo?
Finančni vidik, medijsko je prav tako dobro pokrita in liga je postala kakovostna. Dvorane so neverjetno polne. Falco redko igra pred manj kot tri tisoč gledalci. Liga je kakovostna in v njej igrajo kakovostni tujci. Ti, ki gredo iz Madžarske, gredo v Francijo, nemško bundesligo, Grčijo in Italijo. Vse je povezano med seboj.

Ali je davčna ureditev bolj prizanesljiva do športnikov kot pri nas?
Določene stvari so boljše na Madžarskem. Podjetja lahko davek dajejo v klube in so upravičena do olajšav pri davkih. Veliko klubov je v lasti mest. Falco je mestni klub. Ponos mesta. 90-odstotni lastnik je mesto, ki ureja tudi proračun.

Treba je vedeti, da je na Madžarskem nogomet še v povsem drugačni dimenziji, ki bi jo v Sloveniji težko razumeli. Kakšen denar se obrača šele tam … To so lige, ki so na žalost nas preskočile. Žalostno je tudi, da je prvih pet romunskih klubov drugačnih, kot smo vajeni v Sloveniji. Na žalost je to realnost.

Tudi na Madžarskem ste zbirali lovorike, nato s Cibono, zdaj pa to nadaljujete spet v slovenskem okolju. S Krko ste osvojili drugo ligo ABA in se uvrstili v osrednjo regionalno tekmovanje. Bi lahko rekli, da vam je steklo?
S tem pridobiš samozavest. Jasno, bodo sezone, ko se ne bo izšlo po željah. Kot bi rekel Neven Spahija: "Pusti konja, dokler teče." Poskušam se držati tega, bomo videli.

Kako pa vam je bilo kot Ljubljančanu prevzeti Krko? Ali je bilo kaj pomislekov?
Niti malo. To je šport, profesionalizem. Ko sem bil trener Olimpije, Krke nisem videl kot smrtnega sovražnika. Za dobro Olimpije so potrebni vsaj trije izzivalci, tako menim jaz, kot so bili včasih, ko so od Laškega, Slovana in Krke ter kasneje še Heliosa izzivali Olimpijo. Prisotnost slovenskih klubov v Evropi je nujna. In ne le zgolj z Olimpijo. To so stvari, ki mi niso všeč.

Krki se je opravičil, ker je pred leti prekinil pogodbo. Foto: Dragana Stjepanović/ABA2

Da je slovensko državno prvenstvo razvrednoteno in ne prinaša praktično nič ...
Nekaj bi moralo prinesti. 

V preteklosti ste si že segli v roke s predstavniki Krke, a …
To so bila divja leta. Pri Olimpiji sem takrat končal in se s Krko že kar dogovoril. Isti dan po podpisu mi je latvijski prvak Ventspils, ki je igral v EuroCupu, na mizo prek agenta dal ponudbo. Kakršen sem bil, sem rekel ja. Kaj me sploh sprašujete. Podpisal sem se, poslal faks in v Krko poslal prekinitev pogodbe v 24 urah. Ta zamera je v Krki ostala. Po vsej verjetnosti bi bil že mnogo prej trener Krke, če tega ne bi bilo. Črna pika je bila, opravičil sem se. Odškodnino sem plačal iz svojega žepa. To, kar sem storil, se ne dela.

Česa takega zdaj ne bi naredil nikoli več. A to je ostalo. Vedno, ko je Krka iskala trenerja in sem se pojavljal v igri, je po mojem mnenju obstajal ta zadržek. Moralo je miniti nekaj časa. Mislim, da jim bom zdaj za to vrnil v pozitivni smeri.

Kakšen uspeh je za vas uvrstitev v ligo ABA?
Velik. Tiha želja je bila, da se vrnemo takoj. A ni kazalo, da bo šlo tako hitro, čeprav trdim, da je bila ekipa konkurenčna. Ni bila pa tako dominantna, kot bi marsikdo pričakoval. Helios je šokiral. Izšlo se mu je vse. Imajo kemijo. Tudi sami se morajo zavedati, da se vsako leto to ne dogaja. Vse kocke morajo prileteti točno tja, kamor je treba.  V rednem delu so na določene trenutke delovali zastrašujoče. Izločili so nas v pokalu, bili naš trn v peti. Do zaključnega turnirja.

Na tem turnirju imajo vlogo tudi izkušnje, saj je to specifičen turnir. Igra se ena tekma in takrat se dogaja marsikaj. 50 odstotkov sta glava in psihologija. Mislim, da smo priložnost zgrabili z obema rokama. Ko smo prvi dve tekmi odigrali, kot bi morali, je samozavest rastla. Na ta teden smo se vrhunsko pripravili.

Pet minut pred koncem finala je bila najboljša Krka v celotni sezoni. Imeli smo glavo in rep, imeli smo nadzor nad igro na tujem terenu v polni dvorani. Helios je bil videti povsem nemočen. Deset točk razlike, varna razdalja, vse pod nadzorom. Nato smo v dveh minutah vse postavili na glavo in je šlo od začetka. Če bi zdržali dve minuti, bi to ocenil kot eno najbolje odpeljanih tekem. Na koncu je bilo, kot je bilo. Eni pravijo zasluženo, drugi ne. Sam pravim, da smo zasluženo osvojili finale in da smo tam, kamor Krka spada. V prvo ligo ABA.

Šport je včasih krut. Razumem Helios. Na žalost je bilo tu mesto za enega. A spektakel, kakršen je bil, je redko viden v teh prostorih v zadnjem času. Kapo dol za organizacijo, finalna tekma je bila izjemna. Ponosni smo lahko. Tudi kakovost je bila več kot sprejemljiva in finale je bil več kot gledljiv. Kulisa je bila vrhunska. V Sloveniji ostaja nekaj, kar nakazuje, da bi košarka lahko bila na višji ravni. Kaj to je, bomo morali ugotoviti vsi deležniki v košarki.

Za košarkarski klub Krka pravijo, da je zelo urejen. Plače so redne, košarkarji lahko razmišljajo le o košarki. Kako deluje vse skupaj v mestu, skozi katerega teče Krka?
To je ključ. To je Švica. Krka je kot Švica. Finančna urejenost je neverjetna za te prostore. Ima pa Krka ogromne rezerve. Ne le finančne, na splošno. Tu bo treba, ne govorim le o ekipi, narediti nadgradnjo. Mislim, da so dojemljivi. Vsi vemo, kakšno podjetje je Krka. Ni treba biti Einstein, da veš, o čem govorimo. Mislim, da imam sogovornike, ki razumejo in vedo, za kaj gre. Da se bomo izognili določenim stvarem.

Krko čez dve sezoni vidi v Evropi. Misli ima usmerjene v EuroChallenge. Foto: Grega Valančič/Sportida

Krka kot glavni pokrovitelj ima postavljene določene finančne okvirje glede vlaganja v šport. Ali je možnost, da bi jih presegli in kaj bi to klubu prineslo?
Krki kot podjetju je pomembno, da se govori s pozitivnim prizvokom, pozitivno noto. Po mojem mnenju je potrebna malenkostna korekcija proračuna, govorimo o minimalni korekciji, in zgodba Krke se bo odvila. Treba je iti korak za korakom. Že ta manjša korekcija bo prinesla to. Iziti se mora marsikaj, je pa osnova, da se bodo stvari odvijale v pravo smer.

Kakšen potencial ima košarkarski klub Krka, če gledamo tudi z vidika morebitnega udejstvovanja v Evropi?
V prvi sezoni me je zanimala vrnitev v ligo ABA. Morda smo bili malce preveč pod pritiskom, tako jaz kot ekipa. Morda je bil Helios v rednem delu res sproščen. Mi smo to čutili na vsaki tekmi. Morda nam je prav to prišlo v zaključku prav.

Za drugo sezono sem si ob prihodu zastavil, da bi se stabilizirali v ligi ABA. Da je jedro slovensko in da je ekipa privlačna. Da v slovenski ligi želimo zmanjšati razliko do Cedevite Olimpije. Še enkrat, ne želim tekmovati z Olimpijo, ki ima mnogo večji proračun. Fama, da Krko podžiga Olimpija, tega pri meni v Krki ni!

Za tretjo sezono bi rad, da bi ob ligi ABA igrali v Fiba Europe Cup. To je moj triletni pogled. In naredil bom vse, da se ga izpelje.

Kako sploh priti v Fiba Europe Cup?
Upam, da nam bo pomagala Košarkarska zveza Slovenije. Želel bi, da bi igrali v ligi prvakov, vendar so v tem tekmovanju začele igrati velike evropske ekipe. To je malce utopično. Madžarska ima mesto, ki si ga je morala priigrati. Realen bi bil prehod v Fiba Europe Cup, v katerem bi lahko igrali Slovenci, ki jih selekcioniramo.