Sobotni intervju
Luka Dončić
Sobota, 7. 1. 2023, 4.00
9 mesecev
Sobotni intervju: Saša Dončić
Saša Dončić želel svojemu sinu Luki, da se nauči na njegovih napakah
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
22
Saša Dončić uživa ob Lukovih predstavah, zlasti pa ob njegovem nasmehu na obrazu. Takrat je njegovo srce najbolj toplo, izpostavlja.
Veliko zadovoljstvo staršev je, ko vidijo na obrazu svojih otrok nasmeh. Znak, ki je velikokrat pokazatelj, da stvari peljejo v pravo smer. Saša Dončić je vedno izpostavljal – in danes ni nič drugače –, da mu najbolj zaigra srce, ko vidi nasmejanega sina. In le-ta je zdaj eden izmed najboljših košarkarjev na svetu, zagotovo pa najbolj vroč. V Sportalovem sobotnem intervjuju se je športni direktor ljubljanske Ilirije razgovoril o Luki, ki blesti v ligi NBA. Verjame, da bi lahko že letos prišel trenutek, ki bi ga v dresu Dallas Mavericks izdatneje razveselil.
Saša Dončić o tem, koliko mu v zadnjem obdobju zvoni telefon in kako je biti oče najbolj vročemu košarkarju na svetu
"Nebo je meja," je ponarodela fraza, ki jo je pred leti izrekel Saša Dončić glede košarkarske prihodnosti svojega sina. Njegove besede zdaj velikokrat izpostavljajo tudi strokovnjaki v svetu košarke. Iz majhnega Luka, ki je pred desetimi leti po tehtnem očetovem premisleku odšel v Real Madrid, se je prelevil v zvezdnika svetovnega formata. Kamorkoli gre, pritegne ogromno pozornosti. Na lastni koži to občuti tudi Saša, ki se je prav zaradi svojega sina znašel v središču pozornosti.
"Vse te statistične kolone, ki jih polni, mi kot košarkarskemu delavcu povedo veliko in imajo vrednost, ampak kot očetu mi je njegov nasmešek nekaj posebnega. Večkrat sem že izpostavil, da to največ šteje," izpostavlja 48-letni nekdanji košarkar.
Izpostavlja, da se v življenju vse zgodi z razlogom, in ne obžaluje, da njegova kariera kljub nadarjenosti ni šla v smer, v katero bi lahko. "Neumni se učijo na svojih napakah, pametni na tujih. Jaz sem Luki želel, da se nauči na mojih napakah," je jasen Saša.
Kako pogosto vam v zadnjih tednih zvoni telefon? Luka je namreč z Dallas Mavericks nanizal sedem zaporednih zmag in postal igralec meseca decembra v zahodni konferenci lige NBA.
Zelo veliko mi zvoni. Ljudje več kot očitno spremljajo tekme tudi ponoči. Že zgodaj zjutraj, včasih tudi med tekmo, dobivam klice. Kar evforija je, sploh med mojimi prijatelji.
Pri košarkarskemu klubu Ilirija opravlja vlogo športnega direktorja.
Kakšna posebna čestitka, ki ste jo prejeli v tem času od kakšne posebne osebe?
Občutek je tako, kot bi jaz igral, ker prihajajo tako lepe čestitke. Veliko jih je za Lukove igre, za zmage, dosežke. Ne bi rad poimensko, jih pa je veliko.
Kako je biti oče košarkarju, ki je na svetu trenutno najbolj vroč?
Vrhunsko. Sicer je malce naporen bioritem, ker so tekme ponoči in jih gledam. Ampak vse odtehta.
Včasih tudi komentirate njegove predstave na televiziji. Kako težko je ohraniti objektivnost?
Poskušam ločiti to in biti objektiven. Tekmo gledam kot košarkarski delavec in ne kot oče. Včasih poskusim malce manj pohvaliti Lukove dosežke.
Kot košarkarski poznavalec in ne kot oče, kako bi ocenili njegove predstave? Vidite še kje rezerve?
Nekaj drugega mi je zanimivo. Luka je prišel do te ravni, če ne da 30 točk ali trojnega dvojčka, že govorijo, da ni nič posebnega in je odigral normalno. Dejstvo je, da je postavil visoke standarde. Verjamem, da rezerve so. Zadnji dosežki so enkratni in izjemni. Pri vseh tekmah, na katerih je kazal vrhunske predstave, sem imel občutek, da bi lahko dosegel še kaj več. Preprosto se mi je zdelo, da je z normalno, pametno igro izkoriščal svojo moč, višino. Izkorišča inteligenco, ki jo ima. Deluje, kot da bi dajal koše z lahkoto.
Nedavno so se v Dallasu srečali Saša Dončić, predsednik KZS Matej Erjavec in slovenski reprezentant Vlatko Čančar.
Ali ste se tudi vi že navadili takšnih bravur ali vas čustva še vedno ponesejo?
Verjamem, da marsikoga ponese. Mene še posebej. Lahko povem, da po tekmi še eno uro ne morem zaspati. Zlasti, če so takšni izjemni dosežki. Čustva so zelo vpletena.
Kaj vam je šlo po glavi, ko je denimo na tekmi proti New York Knicks dosegel 60 točk, 21 skokov in 10 asistenc?
Če ne bi kazali statistike, niti nisem imel občutka, da je dal toliko točk. Absolutno so to redko videne stvari v NBA. Ne spremljam sicer te statistike, ampak pravijo v ZDA, da je bila to takšna predstava, ki je v ligi NBA še ni bilo. Meni je vsaka tekma, na kateri zmagajo in jo Luka dobro odigra, poglavje zase. Nekaj posebnega.
Ali je tudi vam že smešno, ko Luka iz rokava vedno znova potegne kakšnega asa in osmeši tekmece?
Rad imam košarkarje, ki skušajo z dodatno potezo, dodano vrednostjo morda še malce "osmešiti" igralce. To počnejo tisti košarkarji, ki imajo ta "šmek", smisel za košarko. Pa tega ne govorim le za Luka. Ko kdorkoli naredi kaj takega, uživam v tem.
Kaj vam pomeni Lukov nasmeh? Kar ne more izginiti z njegovega obraza.
Vse te statistične kolone, ki jih polni, mi kot košarkarskemu delavcu povedo veliko in imajo vrednost, ampak kot očetu pa mi je ta nasmešek nekaj posebnega. Večkrat sem že izpostavil, da to največ šteje. Najbolj toplo mi je pri srcu, ko vidim njegov nasmeh. Če ne bi imel ušes, bi se mu nasmeh razširil okoli glave.
Njegov prvi trener pri Real Madridu Jose Luis Pichel se je v Sportalovem intervjuju spomnil anekdote, povezane z Luko. Takoj se je dotaknil turnirja v Italiji, ko je bil še mlad in vroč na tisti tekmi, vi pa ste bili na tribuni. Poudaril je, da se je videlo, da ste jokali in da je bilo nekaj posebnega. Dejal je, če boste govorili z njim in bo zanikal, da je imel solzne oči, ne bo povedal resnice. Ali je to res?
Mislim, da je bil to eden od prvih Lukovih turnirjev. Jasno, normalno mi je bilo, kajti otrok je šel vendarle v svet. Ko sem videl, da uživa in je srečen, je bila potrditev, da sem se prav odločil, da sem ga poslal v Real Madrid. Verjetno so bile to solzne oči, čeprav ne bom tega nikoli priznal. Morda so bile nekoliko bolj svetlikajoče (smeh, op. a.).
Luka in Saša sta v preteklosti med drugim skupaj gledala tekme na Kodeljevem.
Čustev nikoli ne skrivate?
Bolj sem za to, da mora moški jokati takrat, ko ga nihče ne vidi. Ko igra Luka, se skušam nadzirati. Sicer pa skrivam in ne skrivam.
Kako težki za starše trenutki, ko se morajo odločiti, kam bodo poslali otroka? V igri je bilo, da bi ostal pri zdajšnji Cedeviti Olimpiji, odšel k Galatasarayju ali Real Madridu, za katerega ste se na koncu odločili. Ali je takrat bil prisoten košarkarski instinkt? Prisotne kaj skrbi? Ker takrat ni bila praksa, da bi otroci hodili v tujino.
Niti ni bila težka odločitev. Pomemben mi je bil njegov odziv. Vedno sem vztrajal, da se nekam gre. Da se poskuša. Ko smo šli v Real, je Luka takoj rekel, da je to to. Nato smo gledali še druge dejavnike, kakšni so treningi, kakšen je trener, kakšne pogoje ima tam. Deluxe variante nisem iskal. Pomembno je bilo, da je prišel v okolje, kjer je bila delovna mentaliteta na zelo visoki ravni. Zelo pomembna je bila šola. Odločitev absolutno ni bila težka.
Vseeno, tisti časi niso bili lahki za vas. Vozili ste celo taksi. Zakaj?
V življenju pridejo vzponi in padci. V osebnem življenju so se takrat dogajale določene stvari. Praskal sem, skušal sem priti ven. Nisem se predal.
To vse z željo, da bi Luka spremljali na poti v Real Madrid?
Taksi sem vozil v času, ko je šel prvič na turnir. Dva meseca pred odhodom na poizkusni turnir v Barcelono. Najprej smo šli v Madrid, nato prespali eno noč in še za en teden v Barcelono.
Kako so ljudje gledali na vas takrat?
Nekaj začudenih obrazov je tudi bilo, a takšno je življenje. Zelo zanimiva izkušnja je bila. December je bil, veliko se je dogajalo. Čas je hitro minil.
Luka se je veselil naslova prvaka z očetom, ko je le-ta igral za Olimpijo.
Če se malce pošaliva, bi imeli danes zagotovo velik posel, če bi bili taksist, saj bi se želeli ljudje peljati z vami, plačali bi tudi več, le da bi slišali kakšno zgodbo o sinu.
Če bo nuja, da se preživi, sem vedno pripravljen poprijeti za vsako delo. Nikoli ne reci nikoli. Ne vemo, kaj nas jutri čaka. Nikoli me ni bilo sram poprijeti za delo. Ne glede na vrsto le-tega. Vem, da je bilo tudi meni malce nenavadno, ker sem bil prej v košarki. Skušal sem se vključiti v delo z mlajšimi selekcijami, vendar takrat v Sloveniji nisem dobil možnosti. Zato sem poprijel za prvo stvar in to je bila vožnja taksija.
Luka je veliko podedoval po vas. Verjetno se spomnite, kako smo lani na EuroBasketu v Nemčiji gledali vaš posnetek, ko ste igrali za Slovan, Helios in Olimpijo in ste kazali ravno takšne poteze, ki so zdaj tudi v Lukovem repertoarju. Ste ga že v mladih letih učili tovrstnih trikov, ali lahko rečemo, da kri ni voda?
Ko pogledam preostale sinove, katerih očetje so bili nekdanji košarkarji, se vidi podobnost. Genetika ima prste pri tem. Določene stvari so si podobne, vendar v glavnini ima Luka svoj, unikaten stil. Vidim, da ga vsi analizirajo, vedo, kakšen repertoar ima, vendar je videti, da lahko Luka ustavi le sam sebe. Ta trenutek odločitve, ki ga ima, je enkraten. Pa smo poslušali, da je pretežek, prepočasen … S temi komentarji se nisem strinjal. Dobro, morda je počasnejši v teku na 100 metrov od 80 odstotkov košarkarjev v ligi NBA, ampak je redkokdo, ki ima takšen prvi korak. Dolg je, zna se zaščititi s telesom. Ko je vzporedno z igralcem, ga težko v najboljši ligi zaustavijo, o čemer govorijo številni trenerji.
Luka je s tega vidika precej spremenil pogled Američanov na Evropejce, čeprav so že njegovi predhodniki to počeli.
Po mojem mnenju je največ spremenil Dirk Nowitzki. So bili pred njim že Dražen Petrović, Vlade Divac, vendar je to vlogo začel spreminjati Dirk Nowitzki. Nosilec je bil, konkurenčen praktično vsem. Osvojil je naslov prvaka kot vodja. Zdaj nadaljujejo to Giannis Antetokounmpo, Nikola Jokić, Luka. V zadnjih petih letih so dominantni igralci iz Evrope.
Tudi sami ste bili velik talent, kot Luka, je marsikdo poudarjal. Vam je kdaj žal, da se ni obrnilo vam v prid?
Velikokrat so me to vprašali. Meni ni v življenju ničesar žal. Vse na koncu izpade dobro, kot mora biti. Na določene stvari v preteklosti nisem mogel sploh vplivati, če gledam denimo s političnega vidika. Iz skupne Jugoslavije se je takrat odcepila Slovenija. Pretok informacij je bil drugačen. Če ne bi takrat določenih stvari doživel, verjetno ne bi znal zaščititi Luka. Slabe izkušnje, ki sem jih imel v Sloveniji, sem lahko unovčil.
Verjetno bi sicer enako napako naredil pri Luki. Zato sem vztrajal in iskal takšen klub, ki se mi je zdel zelo primeren. Ne le z vidika košarke, ampak tudi glede vzgoje otroka. Lahko rečemo, da je imel Luka v Madridu odprti zapor. Mislil je, da gre lahko, kamorkoli hoče, a je bil vzporedno tudi nenehno pod nadzorom. To je tisto, česar sam nisem imel v svojih letih. Neumni se učijo na svojih napakah, pametni na tujih. Jaz sem Luki želel, da se nauči na mojih napakah.
Luka in Saša Dončić, ko se je Luka veselil naslova evropskih prvakov leta 2017.
V kakšni meri je potem dobrodošlo, da ima v klubu zdaj prisotnega Marka Milića, ki ima verjetno tudi mentorsko vlogo?
Luka ima v bistvu dve osebi, s katerima lahko govori, se jima zaupa. Ena je Anamaria, drugi je Marko. Določene stvari se lahko pogovori z njim, določene z njo. Prav je, da ima ob sebi ljudi, ki ga razumejo. Ki razumejo navade iz domačega okolja. Za Luka je to več kot dobrodošlo, da je Milko v Dallasu.
Zdaj imate drugačno slavo. Za vrhunske športnike je značilno, da se morajo praktično na vsakem koraku ustaviti, ker se želijo navijači fotografirati z njimi. Pri vas ni prav drugače. Na EuroBasketu smo lahko videli, da so vas na vsakem koraku zaustavljali. Kako se sami spopadate s tem?
Po resnici povedano mi to godi. Ljudje me ustavljajo, se fotografirajo, vendar vem, da je to zaradi Luka. Lagal bi, če bi rekel, da mi to ne ugaja. Ob vsem tem vidim, koliko ljudi dejansko sploh spremlja košarko. Takšne evforije še ni bilo nikoli do zdaj. Govorimo o širokem razponu ljudi. Ko grem s hčerko v vrtec, je debata. Potem so na tekočem babice. Vsi vse vedo. Fascinira me, da je nastala takšna evforija.
Kako pa je, ko pridete v Dallas?
Morate vedeti, da se zadržujem tam, kjer mi rečejo. Po navadi smo bolj ali manj doma. Da bi se kazali v javnosti, ne. Povrhu vsega sploh ni časa, ker si tekme sledijo druga za drugo. Potem so tu še treningi. Košarkar prav tako potrebuje svoj mir. Ko gremo kdaj na kakšno večerjo, je pa to zalogaj. Preprosto se ne moreš sprostiti. Vsi se želijo fotografirati, kar je v principu normalno.
Ko pride Luka v Slovenijo, si skupaj ogledata tekme Cedevite Olimpije. Klub, v katerem je v preteklosti igral oče in iz katerega je v tujino odskočil Luka.
Tudi z vami?
V Dallasu komaj čakajo, da me vidijo. Šala (smeh, op. a.).
Vodilni na Košarkarski zvezi Slovenije so ob zadnjem obisku v Dallasu dejali, da ste tam prava zvezda.
Ne, ni res. Sem pa opazil v Teksasu, da so zelo tradicionalni. Spoštujejo družinske vezi in povezanosti na relaciji dedek-oče-sin. Za njih je to sveto. Luka je superzvezda in se vse vrti okoli njega. Zame zdaj nekateri vedo, da sem oče.
Kakšna posebna anekdota?
Anekdot ni, lahko pa povem o sami organizaciji kluba Dallas Mavericks. Od fanta, ki pred vhodom v dvorano nadzoruje, do vseh varnostnikov mi delujejo kot velika družina. Gledam Luka, ki se z vsemi pozdravi. Tudi mene so zdaj začeli pozdravljati in se počutiš povsem domače. Dihajo kot eno.
Verjetno so tudi ameriški novinarji agresivni?
Skušam se distancirati. Uspehi so Lukovi. Nerad se hvalim s tujim perjem. Luka igra, Luka je superzvezda.
Ali vas je res nekdanji trener Rick Carlisle povprašal za taktičen nasvet?
(Smeh, op. a.). Od kod vam pa to? (smeh, op. a.). Lahko napišete, da nimam komentarja (smeh, op. a.).
Ali ima Luka tam sploh normalno življenje? Kamorkoli gre, je v središču pozornosti. Privrženci, ki se zbirajo v velikem številu, želijo njegov podpis, fotografijo z njim … Na EuroBasketu v Nemčiji smo se lahko na lastne oči prepričali, kako so ga nemudoma, ko je izstopil iz hotela, zaustavili. In je vsem ugodil.
Če ga srečaš na ulici, v trgovini, se Luka odzove. V ZDA je to še desetkrat intenzivneje od tega, kar ste videli v Nemčiji. Ljudje znajo po celo noč čakati za podpise. Luka to dobro obvladuje. Ni se mu težko fotografirati, podpisovati, se pogovarjati z njimi. Zaveda se, da je to sestavni del njegove poti. Košarka se igra zaradi navijačev, zato mora imeti odnos z njimi. Ljudje hitro vidijo, kakšna oseba si.
Je pa zagotovo težko?
Jasno, vsak dan so vrste. Verjamem, da je nemogoče vsem ustreči, večini pa vedno ustreže. Vendarle se mora pripraviti na tekmo, kar terja osredotočenost.
Verjetno Luki jedo iz rok, kot so pred tem Dirku Nowitzkemu?
Odnos, ki ga imajo Američani do igralcev, ne le do Luka, je nekaj posebnega. Mi smo 50 let za njimi. Za igralca je poskrbljeno od A do Ž. Njegova naloga je le, da pride na tekmo osredotočen in da maksimum od sebe. Košarkarjem v ZDA jedo iz rok in so zelo spoštovani. To je fantastično.
Njihova želja je, da bi še enkrat osvojili ligo NBA, kar jim je uspelo leta 2011. Ekipo gradijo okoli Luke. Mislite, da se lahko kmalu zgodi, da bodo stopili na vrh lige NBA?
Ekipa, ki jo ima Dallas trenutno, lahko poseže po prstanu. Tudi lanski začetek sezone ni bil obetaven, na koncu pa so prišli v konferenčni finale. Mislim, da lahko letos z ekipo stopijo še korak višje. Da pridejo vsaj v finale lige NBA, če ne še dlje. Zadnje tekme so igrali brez pomembnih košarkarjev prve peterke, a so se dvigovali. Veliko faktorjev je. Lahko bi pripeljal še tri košarkarje All Star, a se mora vzpostaviti prava kemija. To je ključno. Počasi rastejo, zdaj pa je videti, da so na pravih tirnicah. Ko se vrnejo še vsi poškodovani, bodo le še močnejši. Mislim, da bo Dallas zelo neugoden v končnici.
Kdaj boste spet ob Luki? Kdaj se odpravljate v ZDA?
Letos zagotovo. Napišite, da v kratkem.
Kako dobrodošla pa je podpora partnerke Anamarie?
Če si z nekom že dalj časa, pomeni, da zveza deluje. Več kot očitno je, da mu je dobra podpora. Pomembno je, da se dobro počutita, ko sta skupaj. Če so težave in ni idealno, se odraža na igrišču. Rezultati jasno kažejo, v kakšno podporo mu je Anamaria.
Za konec še eno vprašanje. Ko je bil Luka mlad, ste rekli, da ga ne boste nikamor silili, v noben šport. Da si bo sam izbral. In je postal eden najboljših košarkarjev na svetu. Zdaj imate hčerko Tijano, ki bo kmalu stara šest let.
Enako. Počakal bom še. Marca bo stara šest let. Moja taktika je bila takšna pri Luki. Naj se sam vključi v šport. Nikoli ga nisem silil v noben šport. Dejal sem mu, naj poskusi še kaj drugega. Nič drugače ne bo pri Tijani. Če bo imela denimo rada atletiko, jo bom poskušal usmeriti še v kakšen drug šport. To se zdaj sliši, kot da bo vrhunska športnica. Lahko bo ekonomistka, šla v politiko, karkoli ... V tisto, kar bo imela rada, je ne bom silil.
Jo zanima šport? Morda tudi košarka?
Veliko že tapka po stanovanju in si podaja žogo med nogama. Tega tapkanja imam že čez glavo (smeh, op. a.).
22