Slovo prvega od zlatih bratov: Ponosen, čeprav bi lahko dosegel več

Foto: Sportida "Košarka, hvala ti," je pred dnevi ob objavi na Instagramu zapisal Saša Zagorac in objavil fotografijo s športnimi copati, obešenimi na drog obešalnika. Na njem so nanizani dresi klubov, v katerih je igral. Ni jih malo. Od Olimpije do Olimpije. Igral je za več slovenskih prvoligašev (Krka, Zlatorog, Grosuplje …) ter prehodil pestro mednarodno pot. Močno ga je zaznamovala Španija (Melilla, Gandia, Menorca), igral je tudi v kar treh sosednjih državah, pa v Bolgariji, Iranu in Bahrajnu. A pred vse klubske drese je 206 centimetrov visoki krilni center obesil reprezentančnega. Bil je član srebrne mladinske reprezentance na EP 2002, leto pozneje član evropskih prvakov med mlajšimi člani. Karierni vrhunec pa je dosegel leta 2017, ko je bil član dvanajsterice na EuroBasketu 2017. Čeprav s skromno igralsko vlogo, zato pa z vplivom v slačilnici, bo za vse večne čase zapisan kot evropski prvak.

Foto: Vid Ponikvar

James, Dončić, Curry … Priimki, ki jih danes slišimo, ko otroci mečejo na koš. Koga ste imeli v mislih vi, ko ste kot otrok skušali spraviti žogo skozi obroč betonskega igrišča v bližini doma?

Izhajam še iz časov, ko smo se pod koši navduševali nad zvezdniki iz jugoslovanskega prostora. Zoran Savić, Željko Rebrača … Iskal sem igralce na svojem položaju. Morda pa vas bom presenetil, če rečem, da sem želel postati – Marko Tušek. Imel je levje košarkarsko srce. To je bil zame velik navdih.

In tri desetletja pozneje … Ste zadovoljni s tem, da ste bili Saša Zagorac?

Prav pred dnevi sem prejel kratko telefonsko sporočilo, ki se je dotaknilo srca. Sklep? Ob koncu kariere sem zadovoljen in ponosen. Moja kariera je rezultat tega, da sem delal po svojih zmožnostih in, vsaj v večini primerov, dal vse od sebe. Moj način je bil specifičen. Pot vsakega košarkarja je drugačna. Moja bi bila lahko še bolj uspešna. Vem, da sem v mlajših kategorijah obetal še precej več. A ponavljam, zadovoljen sem z opravljenim.

Če se še malo vrnemo k iztočnici. Zvezdniki, nad katerimi se otroci navdušujejo, so večinoma "liderji". Redko slišimo zgledovanje po garačih iz ozadja. Kdaj ste se vi sprijaznili z vlogo, ki ne vključuje vodstvenih zadolžitev v večjih klubih?

Do tega zaključka športnik pride postopoma. Z leti. Kdor je dovolj pošten in samokritičen, se bo znal pogledati v ogledalo. Sem lahko košarkar v ligi NBA ali vodja evroligaške ekipe? Kdor razmišlja z zdravo pametjo, bo našel odgovor. Jaz sem ga, nato pa sem svojo priložnost iskal v svojih okvirih. Kjer sem lahko najboljši? Kako lahko najbolj pomagam ekipi? Vseeno bi dejal, da sem bil v večjem delu klubske kariere v svojih klubih vodja. Doma in v tujini. Ob reprezentanci je morda izjema le zadnje poglavje pri Cedeviti Olimpiji. Nikoli pa nisem imel težav s tem, da sem prisluhnil sebi. Rad sem se vprašal, kaj ekipa potrebuje od mene. Če to pomeni le mahanje z brisačo, je pač to – to. Vedno je tako, da je klub tvoj delodajalec. To je služba.

Foto: Sportida

Najbolj svež spomin je pogled na klop Cedevite Olimpije, kjer ste večinoma sedeli …

Morda kdo misli, da mi je bilo ob koncu kariere lagodno. Sezona brez pritiska. A resnica je daleč od tega. Govorim iskreno, ko pravim, da mi v preteklih mesecih ni bilo lahko. Pravi športniki imamo v sebi samozavest. Jaz sem jo imel. Tudi v Stožicah. Verjel sem, da bi bil lahko Olimpiji v večjo pomoč in korist. A znova smo pri dejstvu, da sem bil uslužbenec kluba. Če pri tem niso videli moje večje vloge, sem moral to sprejeti. Moja naloga je bila jasna. Na treningih sem pomagal drugim, da so postali boljši. Sam pa sem čakal na slovensko prvenstvo, kjer bi dobil večjo minutažo. Na koncu je vse skupaj zaustavil novi koronavirus. Priznam, vedno sem zaspal z občutkom, da lahko dam še več. A sem vlogo sprejel.

Hudomušni opazovalec bi pikro pripomnil, da ste imeli dovolj časa za razmišljanje o prihodnosti. Je takrat dozorela tudi odločitev o koncu?

Ne, ne … Epizoda pri Olimpiji ni vplivala na mojo končno odločitev. Prepričan sem o tem, da bi zlahka še vsaj tri leta igral na slovenski prvoligaški sceni. V meni je še dovolj goriva. Toda v glavi ni bilo več prave iskre. Začutil sem, da je napočil pravi trenutek. Odhajam kot evropski prvak in odhajam iz kluba, kjer sem začel in končal kariero. Dovolj je bilo.

Katero obdobje ali katero okolje vas je najbolj zaznamovalo?

Pet sezon v Španiji. Kot zelo mlad košarkar sem se podal na to pot. Prepuščen sem bil samemu sebi. Spoprijeti sem se moral z vlogo tujega košarkarja, ki nosi večje breme. Moral sem upravičiti zaupanje. Takrat sem iz fanta odrasel v moža. To me je zelo zaznamovalo. Vesel sem, da sem se naučil tudi španskega jezika. Iz tistega obdobja imam tudi najboljše tuje vezi. Čeprav sem ponosen na tisto obdobje, pa včasih razmišljam tudi o tem, da mi je bilo morda v Španiji celo preveč lagodno. Ugodno podnebje, okusna hrana, dobra košarka, vrhunski življenjski pogoji … Kdo ve, morda sem se prehitro predal drugi ligi. Šele ko se je ekonomski položaj v Španiji poslabšal, sem bil prisiljen iskati nove poti. Lahko bi dejal, da sem nato na novo košarkarsko zaživel.

Foto: Sportida Kar nekaj košarkarskih okolij ste zamenjali. Med mnogimi državami, v katerih ste igrali, pa najdemo tudi Bahrajn in Iran. Za kakšni izkušnji gre?

Dve različni zgodbi. Iran? Eno najlepših poglavij v mojem življenju. Res je, ko sem se podajal v Iran, sem bil v najboljših letih. Za košarkarski razvoj bi bilo vsekakor bolje, če bi se preselil v kakšno drugo ligo. A nekako sem moral izbrati iransko ponudbo. Na mizi je ležala kar nekaj časa. Minilo je več tednov. Januarja mi je postalo jasno, da bi lahko izgubil celotno sezono. Tega si nisem mogel dovoliti. Ne po košarkarski in ne po ekonomski plati. Nato pa … Edini človek, na katerega sem se takrat lahko obrnil, je bil Ivica Jurković. Marko Milić, Jasmin Hukić in Sani Bečirović so se namreč tja podali šele pozneje. Nekako sem ujel ritem. V ekipi sva bila dva tujca. Nosila sva največje breme.

Lahko pa povem, da sem bil odlično sprejet. Irana se spominjam po zelo toplih ljudeh, ki so se na vsakem koraku trudili, da bi se počutil lagodno. Morda so bili še toliko bolj prijazni zaradi dejstva, da jih je svetovna propaganda prikazovala v drugačni luči.

Bahrajn? Zanimiva epizoda, ki pa je bila bolj polprofesionalne narave. Dovolj pove dejstvo, da sem treniral enkrat dnevno, pa še to le dobro uro. A takrat sem bil že v zrelih letih. Z družino smo se odločili, da se bom na pot odpravil sam. Potem mi je bilo pravzaprav vseeno, ali igram v Rusiji, Bahrajnu ali na Kitajskem.

A vseeno gre za drugačno kulturo. Kakšna zanimiva anekdota iz teh držav?

Drugačno kulturo sem sprejel in upošteval. Sem si pa ob selitvi v Iran zelo želel, da bi me tam obiskalo tudi tedanje dekle, zdaj moja žena. Žal to ni bilo mogoče. Tudi če bi prišla v moje mesto, se ne bi smela videti, saj nisva bila poročena. No, zanimiva anekdota pa se nanaša na eno od potovanj. Kar 14 ur smo potovali z avtobusom. Ob surovi zimi nas je v avtobusu pošteno zeblo. Voznik je rešitev našel v plinskih bombah, ob katerih je prižgal ogenj. Košarkarji naj bi torej spali ob prižganem ognju. Nič kaj prijetna izkušnja, ki pa ne more pokvariti mojega vtisa o Iranu.

Foto: Sportida

Bi kateri del kariere izbrisali iz spomina?

Tudi najslabše izkušnje so me zaznamovale in izoblikovale kot osebnost. Jasno, marsikaj bi spremenil. A v preteklost ni mogoče potovati. Te možnosti nimam, zato o tem ne želim podrobno razmišljati. Je pa dejstvo, da bi lahko verjetno v košarki iztržil več. Bil sem namreč član izjemno nadarjene generacije. Letnik 1984. Erazem Lorbek, Saša Vujačić, jaz … Močan rod. Iskreno? Moral bi se bolj posvetiti košarki in manj drugim neumnostim.

Je to tudi težava košarkarske okolice, ki vas ni znala primerno usmeriti?

Ko sem bil mlajši, sem bi prepričan, da krivdo nosijo drugi. Pozneje sem sliko postavil na glavo. Prepričan sem bil, da sem za vse kriv jaz. Danes sem v razmišljanju malce bližje drugi varianti. Vem, da bi moral v prvi vrsti poskrbeti zase. Šele ko bi opravil svoje delo, bi lahko s prstom kazal proti drugim. No, vseeno pa bi moral nekdo 18-letnega košarkarja usmerjati na pravo pot. Za to je potreben občutek. Če ga Duško Vujošević ne bi imel, ne bi proizvedel niti enega igralca, pa je imel pod svojim okriljem tudi mnoge problematične osebnosti. Če potegnem črto, bi dejal, da bi bilo tako vodilo zame dobrodošlo, a priznavam, da nisem poskrbel za svojo podlago. Krivdo, da nisem povsem izpolnil pričakovanj, torej pripisujem predvsem sebi.

Seveda pa ne moremo mimo reprezentance. Zlata kolajna z EuroBasketa 2017 je menda povsem uničena. Spomin prav gotovo ne.

Le rojstvo otoka lahko primerjam s tistim obdobjem. Kadar se spomnim Helsinkov in Istanbula, se mi naježi koža. Teh spominov ni mogoče izbrisati. Kolajna pa … Predal sem jo mami. V bližini otrok verjetno ne bi več obstajala. Prestala je marsikaj. Od tega, da jo je hčerka za sabo po asfaltu sprehajala kot psa, do drugih različnih iger. Kolajna je zdaj vsa popraskana. Toda po drugi strani je zaradi tega unikatna.

Foto: Sportida

Poleg košarkarskega ima še družinski pečat …

Tako je. Naslov evropskega prvaka in družina. Na enem kosu "pleha".

Tega nima niti Luka Dončić.

Ne boste verjeli, a kolikor vem, je njegova kolajna razpadla.

V katerem delu tiste neverjetne zgodbe leta 2017 ste se zavedali, da je mogoč tudi zlat scenarij?

Slišalo se bo klišejsko, toda lahko bi dejal, da že prvi dan. Ko sem videl, s kakšno miselnostjo je na priprave prišel Goran Dragić, preprosto nisem mogel biti ravnodušen. Bil je 100-odstotno pripravljen in trdno odločen, da se bo odrekel vsemu za uspeh. Na vsak trening je prišel prvi in z vsakega odšel kot zadnji. Vedel sem, da se mu moramo prepustiti. In Dončiću. Imeli smo dovolj zaupanja v oba. Paradoksalno, ta odnos se je nato odražal tudi v finalu, ko v zaključku nista mogla igrati, a smo svoj delež prispevali drugi. Vzajemno zaupanje. Na ta odnos sem najbolj ponosen. Košarko smo postavili tja, kamor spada.

Izpostavili  Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida ste vlogo Gorana Dragića, ki je na novo definiral pojem kapetana. A zelo dobro ste ga poznali že pred tem. Je bil to res povsem novi Gogi?

Gogi iz leta 2004, ko sva se družila pred evropskim prvenstvom mlajših članov, in Gogi iz leta 2017. Hm … Kot igralec je dozorel, se razvil in postal vodja. Popolnoma nič pa se ni spremenil po osebnostni plati. Ne bi verjeli, da je v resnici še vedno zadržan ali v določenih situacijah kar malce sramežljiv. Fant, ki je na mestu. Trenutno sem v življenjski fazi, ko mi osebnostne odlike pomenijo neprimerno več od košarkarskih vrlin. Tudi zaradi tega je zame Goran Dragić največji.

Ohranjati zdravo osebnost v zvezdniškem svetu najbrž ni preprosto. Menite, da bo imel Luka Dončić, ki je verjetno najbolj izpostavljen slovenski športnik vseh časov, več težav na tem področju?

Verjamem, da mu bo uspelo. Vedeti moramo, da je Luka od prvih trenutkov svojega zavedanja deležen stalnih pohval in oči, ki so uprte vanj. S tem se je uspešno spopadal. Ne pozna druge plati. Ostal bo zmagovalec.

Kakšna pa je bila leta 2017 vaša vloga v slačilnici ali na reprezentančnem avtobusu?

Moje nekošarkarske vloge nismo nikoli definirali. Oblikovala se je povsem spontano. Fantje so v meni videli zaupanja vrednega soigralca z oblikovanim značajem. Bil sem naraven. Brez igre. Sem, kar sem. Kot takšnega so me tudi sprejeli. Konkretno je to pomenilo, da sem pred tekmo ekipi namenil kakšne pol minute motivacijskega govora. "Skupaj smo najmočnejši. Odrekali smo se in bili brez bližnjih. Za ta trenutek," so bile moje besede. Besede, ki jih večinoma pove trener. Ko jih izreče soigralec, verjetno zvenijo še bolj pristno.

To sta sprejela tudi Anthony Randolph kot tujec in Luka Dončić kot novinec v slačilnici.

Dončića pred pripravami skoraj nisem poznal. Zame je bil fant s televizije. A že na prvem treningu je pokazal, da je prišel po zlato kolajno. Takoj smo ga sprejeli. Po drugi strani je verjetno on sprejel mojo vlogo in razumel težo mojih besed. Znova smo pri vzajemnosti. Tudi Randolph je stopil korak nazaj, razumel ekipo in se vklopil. Vsak je imel svojo vlogo. Če bi nekoga od te dvanajsterice zamenjali, bi bil rezultat morda pod vprašajem.

Foto: Vid Ponikvar

Je tista ekipa še vedno posebna družina? Bi dejali, da so fantje iz Istanbula več kot le nekdanji soigralci?

Nedvomno. Jasno, vsi smo šli po svoji poti. Tudi te vezi so morda bolj blede kot tistega 17. septembra 2017. Nikoli pa ne bodo zbledele. Za vedno bomo ostali bratje. Poleg tega pa se vsi skupaj zelo realno zavedamo, kaj nam je uspelo. Dvomim, da bo kadarkoli kdo od teh fantov za kakšno drug ekipo dejal, da je to najboljša ekipa, v kateri je bil.

So se nekdanji reprezentančni soigralci oglasili ob vaši nedavni naznanitvi konca kariere?

Že nekaj trenutkov po mojem zapisu na družbenih omrežjih je zazvonil telefon. Bil je Goran Dragić. Sledili so drugi. Tudi selektor Igor Kokoškov. Vsako sporočilo sem večkrat prebral. Morda govorica mojega telesa daje lažen vtis brezbrižnosti. V resnici sem zelo čustvena oseba. Ta sporočila so se me zelo dotaknila.

Kje vas bomo srečevali v prihodnje?

Odgovor poskušam poiskati že vsaj sedem let. Vsekakor se še naprej vidim v športu. Vse svoje evre sem zaslužil izključno s košarko. Zato ostajam na tej poti. Trenutno sem si vzel nekaj časa zase in za družino. Vsekakor se bom lotil kakšne šole. V prvi vrsti imam v mislih pridobitev trenerske licence.

Kakšno razkošje si na časovni ravni lahko privoščite?

Če vprašate mojo ženo, do sobote, ko se izteče naš obmorski dopust. Sam menim, da imam malce več časa za razmislek, kako in kaj. Septembra se bom lotil šolanja, kmalu zatem se bom lotil tudi drugega dela.

Sportal Konec je! Zlati slovenski reprezentant zapušča parket.

Sportal Dončić navduševal že na prvi tekmi, in to proti Jamesu #video

Sportal Petek, ki bi moral biti drugačen

Sportal Rupnik se je odločil, da bo zamenjal okolje