SiolNET. Sportal Košarka
6,47

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (274.): Gašper Vidmar

Zlati slovenski velikan obrnil list in že piše nanj

6,47

termometer

Gašper Vidmar | Gašper Vidmar je uradno letos zaključil kariero, potem ko je imel prevelike težave s kolenom. V drugi karieri je nemudoma našel zaposlitev. Zadnje mesece pomaga bratu v podjetju Kompas Senec, ki se ukvarja s prodajo poslovnih in promocijskih daril. | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida
Gašper Vidmar je uradno letos zaključil kariero, potem ko je imel prevelike težave s kolenom. V drugi karieri je nemudoma našel zaposlitev. Zadnje mesece pomaga bratu v podjetju Kompas Senec, ki se ukvarja s prodajo poslovnih in promocijskih daril. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Veljal je za orjaka pod obroči, ki je svojo moč razkazoval z žogo v roki in ne z besedami. Na parketu je izžareval ogromno energije in bil vselej izredno osredotočen. Košarkarski svet ga je poznal kot bolj tihega košarkarja. In na tak način se je tudi poslovil od košarkarske kariere, ki so jo v zaključku zaznamovale prav težave s kolenom − te so mu prekrižale pot v ligo NBA. Na športni poti je med drugim enajst let preživel v Turčiji, prav poseben spomin pa ima na poletje 2017 v tej državi. Sloveniji je namreč pomagal do zgodovinske zlate medalje na EuroBasketu, s katerega ima prav posebno anekdoto povezano z dogajanjem v garderobi, za katerega so pred tem vedeli le on, Goran Dragić in Saša Zagorac. Za zdaj se je umaknil s košarkarskega sveta, a vrata pušča odprta. Zato pa je odprl nova v drugi karieri, in sicer v bratovem podjetju, kjer je poprijel za povsem drugačno delo, kot ga je bil vajen v košarkarski karieri. Beseda teče o Gašperju Vidmarju.

"Živijo Gape, kdaj in kje bi se lahko dobila za pogovor?" je bilo naše vprašanje v ponedeljkovem dopoldanskem času in v odgovoru je 34-letni Gašper Vidmar nemudoma dal vedeti, čemu posveča pozornost po koncu kariere: "A se lahko dobiva v petek, ker je hčerka prehlajena? Dajva se dobiti kar v bratovem podjetju v Sostrem."

Po koncu kariere se je podal v povsem drugačne vode. V družinskem podjetju Kompas Senec, katerega direktor je njegov brat Miha, pomaga pa še vedno oče Tone, ki je prav tako igral košarko, je obrnil nov list v življenju.

Praktično čez noč se je prelevil v komercialista. Piše ponudbe, ureja spletno stran, pomaga pri tiskanju, dostavlja tudi robo … Vse, kar je potrebno za prodajo poslovnih in promocijskih daril.

Spomin na leto 2017 bo za vselej poseben. | Foto: Vid Ponikvar Spomin na leto 2017 bo za vselej poseben. Foto: Vid Ponikvar

Ko pride na vrata strank, so številni presenečeni, da pred njimi stoji 211 cm visok orjak. Večina se ga nemudoma spomni kot košarkarja, nekateri razmišljajo, v kateri predalček ga morajo pospraviti, mu je pa ena stranka celo dejala, da je podoben Gašperju Vidmarju.

Košarka ga je zaznamovala in on je njo. Z zlatimi črkami. Zato je povsem razumljivo, da smo se z njim pogovarjali tudi o tej temi. Vendarle je uradno obesil copate na klin šele v začetku letošnjega leta.


Nemčija Slovenija kvalifikacije Sekulić Sportal Opozorilni klic za Slovenijo! "Upam, da nas bo to zbudilo." #video Peter Vilfan Sportal Legendarni slovenski košarkar dobil bitko z zahrbtno boleznijo

Gašper, kako je v košarkarskem pokoju?
Zasedeno. Zjutraj peljem hčerko v vrtec. Včasih jo žena pride iskat, včasih jaz. Zdaj delam v bratovem podjetju približno pet mesecev. Učim se. Kar zasedeno je. Ob enajstih zvečer sem že zelo utrujen. Po navadi sem končal treninge ob deseti uri zvečer, nato še kaj pojedel, pogledal kakšen film in šel spat okoli ene zjutraj. Zdaj je ob sedmih bujenje, punčko je treba pripraviti za vrtec.

Pri Geoplin Slovanu je igral skupaj s Sašo Dončićem, kariero pa je začel pri Jančah. | Foto: Vid Ponikvar Pri Geoplin Slovanu je igral skupaj s Sašo Dončićem, kariero pa je začel pri Jančah. Foto: Vid Ponikvar

Kaj počnete v bratovem podjetju?
Komercialist sem. Počasi se uvajam. Zanimivo mi je, ker je delo raznoliko. Pišem ponudbe, sami tiskamo, dostavljamo robe. Urejam internetno stran. Vsega po malem.

Ali vas je brat Miha vprašal, da bi pri njem delali?
Pred slabim letom mi je rekel, naj pridem, saj bo šel oče počasi v pokoj. Zimske mesece, ko je velika gneča, bi brat težko sam zmogel vse narediti. Dejal sem mu, da lahko pridem, vendar me bo moral vsega naučiti. Nekje mora človek začeti. Izkušenj za drugo delo nisem imel. Za zdaj se držim nad površjem. Raznoliko je, da ni eno in isto.

Ko pridete do stranke, vas prepoznajo?
Nekateri me takoj prepoznajo, nekateri razmišljajo, od kod me že poznajo. Mi je pa tudi že rekla ženska, da sem podoben Gašperju Vidmarju (smeh, op. a.).

Član Fenerbahčeja je bil sedem let, od tega je eno sezono igral kot posojeni košarkar za Olimpijo. | Foto: Vid Ponikvar Član Fenerbahčeja je bil sedem let, od tega je eno sezono igral kot posojeni košarkar za Olimpijo. Foto: Vid Ponikvar

Delo v košarki ni v igri? Ste šli zavestno stran?
Da bi bil trener in imel enak način življenja s hoteli in preostalim, ne pride v poštev. Kar se tega tiče, sem imel vsega vrh glave. Ne bom rekel, da ne bom nikoli v košarki, vendar zdaj ne. Denimo, da bi mlade treniral. Da bi želel biti članski trener, pa ne.

Od kariere ste poslovili zelo potiho. Novice niste obešali na veliki zvon. Kako to?
Že celotno kariero sem bil tak, tih. Glava se je v zadnjih dveh letih v Benetkah privajala, da bo sledil konec. Ko vidiš, da moraš sprejemati kompromise, si rečeš, da je čas za ta korak. S kolenom sem imel ogromno težav. V zaključku so mi šli v Italiji toliko na roko, da sem lahko tudi treninge izpuščal, ker sem imel veliko nevšečnosti.

Luka Dončić Sportal Priznani novinar zaradi Dončića v Sloveniji, in to s posebnim namenom

V kakšni meri so vas težave s kolenom bremenile? Dvakrat ste si strgali križno vez v levem kolenu.
Hrustanca bolj kot ne ni več, torej je kost na kost. In ker nisem ravno najlažji, je bil napor prevelik za moje koleno. Prvič sem si ga poškodoval leta 2010, vendar je bilo po rehabilitaciji dobro. Tudi po drugi sem še nekaj let igral brez večjih težav. Ko se je hrustanec obrabil, je bilo konec veselja. Vsakodnevna bolečina je bila pa tudi terapije, injekcije. Na koncu je bilo kar mučno. Zato je bila odločitev, da preneham, toliko lažja. Vprašali so me, ali bi jemal protibolečinske tablete ali vzel blokado, vendar je razum prevladal. Dal sem jim vedeti, da bi rad na stara leta še vedno normalno hodil in ne pa bil pohabljen.

Vedno bo hvaležen trenerju Bogdanu Tanjeviću. | Foto: Vid Ponikvar Vedno bo hvaležen trenerju Bogdanu Tanjeviću. Foto: Vid Ponikvar

Zdaj ste dobro?
Za normalno življenje je dobro. Enkrat sem šel hodit v klanec, a mi to ni predstavljalo težav. Zato pa sem jih imel pri spustu. Čutil sem večji pritisk.

Na kaj ste najbolj ponosni v karieri, če se dotakniva najprej klubske zgodbe? Sedem let ste bili član Fenerbačheja, kot posojeni košarkar igrali za Olimpijo, eno leto igrali pri Bešiktašu, Darušafaki, tri pri Banvitu in zadnja tri leta v Benetkah.
Tista leta v Turčiji so bila posebna. Tudi v Italiji smo osvojili državno prvenstvo in pokal. Te medalje, ko nekaj osvojiš, ti dajo potrditev, da si dobro delal. Vesel sem, da sem delal pod taktirko Željka Obradovića in Bogdana Tanjevića. Slednji mi je sploh največ pomagal na začetku kariere, ko sem šel v Fenerbahče. Kot mulcu mi je dal priložnost. Marsikaj sem naredil narobe, a mi je kljub vsemu zaupal, za kar sem mu neizmerno hvaležen. Na Slovanu mi je veliko pomagal tudi Sekula (Aleksander Sekulić, op. a.). Dodeljeval mi je veliko minutažo.

Klemen Prepelič Sportal Prepelič verjame: Imamo kakovost za skok na vrh Evrope

Ste bili kdaj v igri za odhod čez Atlantik v ligo NBA?
Dvakrat. Prvič sem imel zelo dobro možnost, vendar sem si nato na žalost poškodoval koleno. Drugič sem bil v igri za New Orleans Pelicans, vendar sem videl, da imajo že tri izkušene centre s kilometrino in se nisem odločil za odhod. Lahko bi se zgodilo, da bi me dali tudi v razvojno ligo, kar pa ni bil moj namen.

Levo koleno je imel dvakrat operirano, vse več težav pa je bilo ob koncu kariere. | Foto: Vid Ponikvar Levo koleno je imel dvakrat operirano, vse več težav pa je bilo ob koncu kariere. Foto: Vid Ponikvar

Ali vam je žal?
Da bi se obremenjeval s tem, ne. Vseeno sem imel lepo kariero, živel 11 let v Turčiji, tri leta v Italiji, osvojil kar nekaj lovorik.

Ena od vaših "značilnosti" so bili tudi prosti meti. Slabo izvajanje teh. Povejte, kaj se je dejansko dogajalo, ko ste stali sami na črti? Kot gledalci nikoli nismo vedeli, kam bo žoga šla.
Glava je bila tista, ki je igrala ključno vlogo. Na treningu sem dobro metal. Trenerji so mi dejali, da imam mehaniko meta pravo. Se pa je zgodilo, da sem na kakšni tekmi zadel tudi pet zaporednih prostih metov. Če sem denimo zgrešil prvega, se je vame naselil dvom. Glava je razmišljala, ali bi kaj spremenil, in sem grešil.

Druga kariera | Foto:

Za reprezentanco ni treba izgubljati besed, da vam največ pomeni. V četrtek ste bili na tekmi v Celju, kjer je Slovenija premagala Estonijo. Pridejo spomini iz leta 2017, ko ste osvojili zlato medaljo, ob takšnih priložnostih na plano?
Absolutno. Sploh, ko vidiš, kako so fantje povezani med seboj. Tudi mi smo takrat namreč bili. Malce skeli, da bi igral, vendar je jasno, da tega filma ne bo več. Moraš poslušati telo.

Veselje skupaj s kapetanom Goranom Dragićem ob osvojeni zlati medalji na EuroBasketu v Istanbulu leta 2017 | Foto: Vid Ponikvar Veselje skupaj s kapetanom Goranom Dragićem ob osvojeni zlati medalji na EuroBasketu v Istanbulu leta 2017 Foto: Vid Ponikvar

Ko ste leta 2017 začeli s pripravami na evropsko prvenstvo, ste s fanti že povsem na začetku rekli, da greste po medaljo?
Dejali smo si, da gremo ponjo. Če bi nam takrat nekdo rekel, ali želimo bronasto, bi rekli da. Želja je rastla, ko smo v skupinskem delu premagali Grke, Francoze, ki veljajo za košarkarsko velesilo. Takrat smo začutili, da pa morda le lahko gremo do konca. Po tisti infarktni tekmi z Latvijo smo dobili dodatno potrdilo. Sploh, ker smo preskočili četrtfinale. Ob zmagi imaš še dve priložnosti za medaljo, ob porazu sledi slovo. Po tej zmagi smo bili nabrušeni za Špance, ki smo jih dobesedno povozili. Finale se pa osvaja (zmaguje), ne igra.

S tem dvobojem z Latvijo je povezana prav zanimiva anekdota. Povišani vaši glasovi in vržen bidon v garderobi med polčasoma. Vse to je bilo dogovorjeno s kapetanom Goranom Dragićem in izkušenim Sašo Zagorcem. Kaj se je dogajalo?
Gogi in Zagi sta bila pobudnika. Sploh Zagi, ki je bil moj sostanovalec, mi je dejal, da bo morda prišla tekma, ko bom moral jaz povzdigniti glas in se razjeziti. Naju že malce manj poslušajo, je dejal. Gogi je bil kapetan in imel glavno besedo. Preostali smo mu sledili. Bil je pravi kapetan v pravem pomenu besede.  V prvem polčasu smo vodili za več kot deset točk, nato pa šli na odmor z zaostankom. Dejal sem si, da je to zdaj tisti moj trenutek. Nato je še Zagi prišel do mene in dejal: "Zdaj moraš, zdaj moraš!" "Vem, se že pripravljam," sem mu odvrnil. Ko so se zaprla vrata garderobe, sem začel preklinjati, se dreti, vrgel sem bidon v steno. Ob tem je voda nekoga poškropila. Vsi so bili tiho in imeli velike oči. Zanje je bil to šok, saj niso od mene pričakovali, da bom 'znorel' v takšni meri. Pa me je sicer res žrlo in sem bil nervozen, ker sem imel v glavi ta četrtfinale. Sploh, ko vidiš, da si sposoben zmagati. Gogi se je pokril z brisačo in se smejal, ker je vedel, zakaj se derem.

Proti Latviji se je izkazal tako na parketu kot v garderobi, kjer je poskrbel za zanimiv dogodek. | Foto: Vid Ponikvar Proti Latviji se je izkazal tako na parketu kot v garderobi, kjer je poskrbel za zanimiv dogodek. Foto: Vid Ponikvar

Ali je bil v finalu proti Srbiji prisoten velik pritisk ali ste lahko igrali bolj sproščeno, ker je bila medalja že v vaših rokah?
Pritisk je, vendar je bila naša miselnost naravnana v smeri proti zmagi. Vsak je dal na tem prvenstvu svoj maksimum in šel še čez. Ko smo nato že zjutraj videli vse zelene barve sredi Istanbula, nas je še dodatno podžgalo. Tudi na predogrevanju je bilo v dvorani vse zeleno. Danes pa bo, smo si rekli. Ne moremo izgubiti pred tako številnimi slovenskimi navijači.

Ali je zlata medalja shranjena na posebnem mestu?
Na najbolj vidnem mestu je. Ko odpreš vhodna vrata, je v vitrini na desni strani. V višini oči je medalja. Preostali pokali so v posebni vitrini.

V višini vaših oči?
(Smeh, op. a.) Ne, malce nižje sem jo dal. Imam tudi dres s finalne tekme. Morda še malce smrdi (smeh, op. a.). Nad jedilno mizo je uokvirjen.

Čeprav je v zasluženem košarkarskem pokoju, časa za počitek ni, pravi. | Foto: Vid Ponikvar Čeprav je v zasluženem košarkarskem pokoju, časa za počitek ni, pravi. Foto: Vid Ponikvar

Ko gledate letošnjo reprezentanco, opazite kakšno razliko?
Edina razlika je, da so zdaj favoriti naši. Tarča bodo. Mi smo takrat začeli bolj potiho in bili potem favoriti šele v finalu. Slovenska reprezentanca bo na EuroBasketu že od začetka favorit in posledično bodo preostale reprezentance bolj angažirane, da jo premagajo. Z igralskega vidika so naredili fantje napredek. Pri Dončiću se je denimo že takrat videlo, da je nekaj posebnega. Zdaj je fizično še toliko močnejši, bolj izkušen. V igri se vidi, da je stopil še nekaj korakov naprej. Gogi je ostal Gogi. Odlično igra, čeprav ima težave s koleni. Vsa čast mu! Res je dober. Ne popušča in tudi ne bo.

Kje boste 18. septembra (takrat bo finale evropskega prvenstva v Berlinu, op. a.)?
V Berlinu. Verjetno bomo šli z avtom, ampak še prej pa na četrtfinale.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin