Luka Dončić
Sreda, 5. 5. 2021, 15.38
2 leti, 11 mesecev
GAŠPER VIDMAR
Sanjski scenarij: slovo v Dončićevi družbi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,87
1
Evropsko prvenstvo, na katerem je prispeval pomemben delež k slovenskemu zmagoslavju, je bilo za Gašperja Vidmarja zadnje. Tudi na svetovnem prvenstvu bo le še gledalec. A čeprav njegovo zdravstveno stanje še zdaleč ni brezhibno, pa upa, da bo prihodnji mesec vendarle znova oblekel slovenski reprezentančni dres in se poskušal prebiti na olimpijske igre. V družbi Luke Dončića.
Status aduta s klopi, ki s posebnimi nalogami za beneški Reyer igra dobrih enajst minut na tekmo, je nova realnost Gašperja Vidmarja. V evropskem pokalu in italijanskem prvenstvu. Težave s kolenom mu pri 33 letih pač ne dovoljujejo več dolgotrajne igre, v kateri bi prikazal zanj značilno borbenost in surovo moč. Zdi se, da se je nekdanji član Slovana, Olimpije, Fenerbahčeja, Darušafake, Bešiktaša in Banvita s tem že sprijaznil. Vseeno pa zatrjuje, da ni odpisal možnosti vrnitve v slovensko reprezentanco, za katero je zbral 49 nastopov. Tudi na zlatem EuroBasketu 2017 in nazadnje kot kapetan v delu kvalifikacij za SP 2019.
Zdravstvena vprašanja so v vašem primeru vselej na prvem mestu.
Trenutno imam nekaj težav z nategnjenim mečnim listom. A od tega sta minila že več kot dva tedna. Zdaj se vračam. Res pa je, da ob vprašanjih o zdravju le redko ostanem brez besed. Trudim se, da ohranjam dobro pripravljenost. Držim pesti za nadaljevanje sezone. Preostalo? Vse po starem. Ha, ha …
Ni skrivnost, da niste več "stari" Gašper Vidmar. Koliko ste morali svoj slog košarke prilagoditi vsem težavam?
Da, žal je to stalnica. Tudi v klubu se zavedajo, da moje koleno ni več takšno, kot je bilo nekoč. Prilagoditve? Seveda, brez tega ne gre. Predvsem poslušam svoje telo. To pomeni, da občasno izpustim kakšen trening. Več je terapij, dela po prilagojenem programu, treningov v fitnesu … Trudim se, da sem za tekme, kolikor je to le mogoče, optimalno pripravljen.
Od leta 2018 je njegov delodajalec Reyer.
A ko je treba skočiti za žogo ali se zaleteti v tekmeca, verjetno ne začutite neke ročne zavore?
Da bi se zavestno umikal, seveda ne pride v poštev. Igram, kolikor lahko. Trudim se po najboljših močeh. Med tekmo ne razmišljam o prilagojeni igri. V moji glavi je vedno ekipa. Ko sem torej na parketu, se maksimalno trudim. Veliko bolj se to pozna po tekmah. Predvsem naslednji dan. Takrat nogo čutim bolj, kot bi si želel.
Kakšna je vaša klubska sezona?
Ni še pravi čas za končne ocene. Če govorimo o delnih, se lahko pogovarjamo predvsem o EuroCupu. Žal se ni končalo tako, kot smo si želeli. Reyer je namreč obstal v skupinskem delu tekmovanja. Cilj je bil napredovanje. A obstajajo objektivne okoliščine. V ekipi so se namreč pojavile okužbe z novim koronavirusom. Več tekem smo odigrali v oslabljeni zasedbi. A tako je pač bilo. Tega ne objokujemo več. Naše misli so zdaj predvsem pri zaključki italijanskega prvenstva. Pričakujem, da bo najzahtevnejši tekmec Milano.
Kakšno pa je trenutno življenje v Italiji?
Položaj se počasi normalizira. Odpirajo se terase, javni prevoz … Upajmo, da je to znak vračanja v normalne čase.
Bil je eden od ključnih članov zlate reprezentance.
Ste večkrat izkoristili prazne Benetke za ogled mesta, ki je sicer preplavljano s turisti?
Seveda. Z družino smo se sprehajali po mestu. Vsaj nekaj dobrega v teh čudnih časih.
Kaj pa reprezentanca?
Upam, da ta zgodba še ni končana. Pogovarjam se s predstavniki Košarkarske zveze Slovenije. Udeležil sem se tudi cepljenja pod okriljem Olimpijskega komiteja Slovenije. Ko bo sezona končana, se bom pogovoril s fizioterapevtom in zdravnikom. Takrat bom lahko povedal več. Dejstvo pa je, da želim obleči slovenski dres in nastopiti v olimpijskih kvalifikacijah v Kaunasu. No, še večja želja je nato nastop na olimpijskih igrah v Tokiu. Toda odločala ne bo le glava, temveč tudi telo.
Potem pa?
Poletna akcija, če bo do nje prišlo, bo moja zadnja v reprezentanci. Na EuroBasketu 2022 zagotovo ne bom več igral za Slovenijo.
Morda se vam v kvalifikacijah pridruži tudi Luka Dončić. Kako ste spremljali njegov razvoj od tistega pravljičnega EuroBasketa 2017 do danes?
Luka dominira. Zelo na kratko. Več težko rečem.
Zlati spomin na 17. 9. 2017: Luka Dončić in Gašper Vidmar
Vas je tako nagel vzpon vendarle presenetil?
Pravzaprav je zelo hitro opozoril nase. Tudi na tistem EuroBasketu, pa čeprav je štel komaj 18 let, je dokazal, za kako izjemen potencial gre. Vedel sem, da mu bo uspelo tudi v ligi NBA. Ker gre za ligo, v kateri ima košarkar v napadu več napadalnega prostora, je bil ta njegov razcvet še toliko bolj izrazit.
Zaradi vstopa v zvezdniški svet je za slovenski medijski prostor težko dostopen. Kakšen pa je v komunikaciji z reprezentančnimi soborci?
Da ga je klub zaščitil pred novinarji, je seveda razumljivo. Z nami ostaja v stiku. Jasno, vsi imamo svoje klubske ritme in svoja življenja, zato se težje ujamemo. A do nas se v resnici ni prav veliko spremenil.
Omenili ste cepljenje. Ste kaj oklevali?
Ne. To je odlična stvar, da zaščitiš sebe in družino. Vesel sem, da sem prišel na vrsto.
1